"Knjiga izhaja iz želje Mesta žensk – Društva za promocijo žensk v kulturi in ostalih projektnih partneric s Hrvaške in Severne Makedonije po popularizaciji zgodovine žensk, predvsem prezrtih poglavij. Med ta prezrta poglavja spada predvsem socialna zgodovina, kar preprosto pomeni odmik od avtobiografij posameznic in njihovih dosežkov k bolj kolektivnemu delovanju in ženskim skupinam, ki so bile po ne nujno politični pripadnosti, ampak sili razmer povezane in se morale na tej podlagi boriti za boljše delovne pogoje," razlaga Tea Hvala, urednica novega turističnega vodnika.

Od umetnosti do politike in oboroženega boja
V slovensko-angleški vodič so vključene tiste prve, ki so se preživljale z umetnostjo in publicistiko, predstavljajo tudi ženske, ki so bile NOB-revolucionarke, in si izborile prej še ne dostopnega prostora v politiki ali v oboroženem boju, ter tiste, ki so utirale poti na področju dela. Sami sektorji torej, v katerih je pred tem veljalo, da v njih ne delajo ženske, ali pa tista področja, kjer so ženske prvič stopile iz sfere zasebnosti neplačanega skrbstvenega dela v plačano delo.

Knjigo so avtorice zamejile na 25 krajev v Sloveniji in dodale Trst kot pomembno zgodovinsko središče za slovensko prebivalstvo. Poskušale so čim bolj enakomerno porazdeliti točke po celem zemljevidu, tudi zato, da so točke povezljive med seboj v enodnevne izlete. To je neizbežno pomenilo, da nekatera področja niso pokrita, saj 25 krajev ni dovolj, da bi bilo mogoče pokriti ves teritorij, poudarja Tea Hvala. Pazile pa so na to, da je zemljevid decentraliziran.

Tudi tiste osebnosti, ki se sicer umeščajo v Ljubljano, so raje umestile v druga mesta, kjer so prav tako delovale. Berto Bojetu Boeta so tako denimo postavile v Maribor, Vido Tomšič pa v Ajdovščino. "Slednjo tudi zato, ker Ajdovščina praznuje občinski praznik na dan, ko je bila tam ustanovljena prva slovenska vlada po zmagi nad fašizmom. Iskale smo točke, ki še niso na zemljevidu izletniških destinacij, da se pozornost preusmerja v manjše kraje. Pri izbiri osebnosti pa smo kombinirale že pripoznane osebnosti s tistimi, ki so res pozabljene," še poudarja.

Vrsta manj običajnih prizorišč: most, botanični vrt in gostilna
Številne med njimi za sabo niso pustile otipljivih sledi, zato se v vodniku poleg pričakovanih izletniških točk, kot so gradovi, domačije, muzeji in galerije, nahaja vrsta manj običajnih prizorišč, med njimi so javni trg, most, botanični vrt in gostilna.

Predgovor vodniku je prispevala Svetlana Slapšak, besedila pa so delo desetih avtoric, ki raziskujejo zgodovino žensk, poleg urednice so to še Ana Cergol Paradiž, Manca G. Renko, Jasmina Jerant, Katja Pur, Urška Repar, Irena Selišnik, Urška Strle, Petra Testen Koren in Nina Vodopivec.

Pri nabiranju gradiva so sodelovale tudi lokalne iniciative, opisuje Tea Hvala. Prav zato ker so določene osebnosti, denimo Branka Jurca, izpuščene iz kanona, so bili ljudje, ki negujejo to dediščino, v okviru družin, muzejev ali drugih oblik, "navdušeni in ganjeni, da smo se spomnile nanje, in so res maksimalno pomagali, tudi v smislu faktografskih pregledov. Imele smo to srečo, da po kar nekaj slovenskih mestih že nekaj časa obstajajo lokalne iniciative, ki raziskujejo lokalno zgodovino žensk in smo lahko njih prosile za članke." Takšno pobudo imajo Celje, Novo mesto in Škofja Loka. Pobude so vzniknile od spodaj navzgor, prav iz nesorazmerja javne prezence nekaterih zgodovinskih osebnosti, poudarja urednica.

Čarovniški procesi skozi feministično interpretacijo
Preden se je vrgla v urejanje knjige, se ji niti sanjalo ni, da je zgodovina žensk tako dobro arhivirana. "In da so ti arhivi že zelo dobro raziskani, kar je plod dela številnih zgodovinark, tudi zgodovinarjev. Presenetilo me je bogastvo gradiva, ki je v popolnem nasprotju s tem, koliko je v širši javnosti znano. Obstaja občutek, da so te ženske izpuščene, pozabljene, ni obeležij zanje, a je to stanje samo stvar volje in selektivnega pogleda." Cilj ustvarjanja vodnik je bil tudi ta, da zgodbe, ki so že popisane, napišejo z ženske in feministične perspektive, sploh kar zadeva čarovniške procese, "kjer se še posebno izraža mizoginija že v načinu govora. Želele smo feministično interpretacijo."

Ideja o vodniku je nastala v okviru projekta Ženske o ženskah – WoW, kjer so idej razvijali s partnerskimi organizacijami, tako da sta sočasno izšla še vodnika po Hrvaški in Severni Makedoniji. Skupno gre za komplet treh turističnih vodnikov, poleg slovensko-angleškega še hrvaško-angleškega Putevima strašnih žena/In the Footsteps of Fierce Women (Po poteh neustrašnih žensk) in makedonsko-angleškega Нашиот пат/Our Paths (Naša pota).

Tara Gudović iz društva K-zona, kjer so ustvarili hrvaško različico vodnika, pravi, da jih je k objavi knjige gnala v družbi navzoča težnja k sistematičnemu zanemarjanju prispevka žensk v zgodovini. Poskušali so umestiti uspehe in dosežke žensk, jih narediti vidne in jim odvzeti patriarhalne naracije. Čeprav seznam žensk iz knjige ne predstavlja vseh, ki so na nek način izboljšale položaj žensk v hrvaškem kontekstu in prispevale k izboljšanju družbe, so želele vstopiti v temo in raziskati njihove življenjske zgodbe.

Knjižne strani so zasedle pedagoginje, zdravnice, aktivistke, pisateljice in znanstvenice. Tako je med številnimi drugimi mogoče najti imena, kot so Marija Jurić Zagorka, Diana Budisavljević, Lydia Sklevicky in Nasta Rojc. Ob vsaki ženski so predstavili tudi kraj, ki ga zaznamuje njihovo delo, od Zagreba, Karlovca, Splita, Rovinja in Reke ter vse do Osijeka in Našic.

Vodnik Po svoji poti so predstavili z izletom na Kras

Slovenski vodnik so pri Mestu žensk pred kratkim tudi predstavili, ob čemer so izbrali način, ki najbolj sovpada s knjižnim žanrom, v katerem je napisan – zainteresirane turistke in turiste po prezrti zgodovini so povabili na vodeni izlet po Krasu. Knjigo je bilo mogoče spoznavati z njenimi soavtoricami, ki se na različne načine ukvarjajo z raziskovanjem zgodovine žensk.

Prva točka na poti je bila Kopriva na Krasu, rojstni kraj mladinske pisateljice Branke Jurca. "Njena rojstna hiša še stoji. Na njej pa je spominska plošča, ki so jo postavili vaščani," je ob začetku vodenja pojasnila ena od soavtoric zasnove vodnika Jasmina Jerant, ki je tam blizu tudi odraščala in se pisateljice spomni iz otroštva. "Zame kot otroka je bila Branka Jurca kot rokovska zvezda. Vedno je bil dogodek, ko je prišla k nam v vrtcu in osnovni šoli, da bi promovirala in podpirala Bralno značko." Kot zanimivost je poudarila, da je pisateljičina rojstna hiša s potjo povezana s hišo njenega očeta na Brjah, ki je kilometer in pol oddaljena sosednja vas. Po tej poti se je pisateljica rada sprehajala, danes pa je po njej tudi poimenovana. Jurca je že večkrat izpadla iz enciklopedičnih monografij, zato se jim je zdelo posebno pomembno, da jo vključijo v vodnik. Njena knjiga Ko zorijo jagode je bila ponatisnjena tridesetkrat, po njeni literarni predlogi so posneli tudi uspešen mladinski film. Bila je dolgoletna urednica Cicibana, še posebej pa je bilo po besedah Jasmine Jerant prezrto njeno delo za odrasle, ker gre za prvo žensko avtorico v smeri socialnega realizma v prostoru nekdanje Jugoslavije.

Pozabljena ženska vloga v kraških kamnolomih
Ko je Jasmina Jerant delala raziskavo o Branki Jurca, je obenem naletela na presenetljiv podatek, da so ženske opravljale težaška dela v kamnolomih, tista dela, ki so ostala spregledana. Na Krasu je danes ostalo le še pet delujočih kamnolomov, še sto let nazaj jih je bilo približno 150. Tedaj je veljalo "zmotno prepričanje, da v njih naj ne bi delale ženske, ker naj ne bi bile sposobne." Ta stereotip danes premagujejo mnoge ženske, ki se ukvarjajo kamnoseštvom, saj so v tem poklicu bolj številčne od moških kolegov. Iz vse Slovenije se vpisujejo na Višjo strokovno šolo v Sežani, kjer imajo program Oblikovanje kamna. Ena od tamkajšnjih študentk je Špela Šedivy, ki je zmagala na kamnoseškem natečaju in postala avtorica skulptur na Trgu 28. avgusta v Sežani, prestolnici Krasa in kamna. Prav tam je tudi naslednja postojanka na turistični poti po Krasu v novoizdanem vodniku.

Špela Šedivy je svoj poklic kamnosekinje predstavila na trgu v središču Sežane, ki ga krasi njeno delo – tri skulpture iz kamna. V dvojcu s kolegom Matejem Župcem sta komisijo prepričala s svojo idejno rešitvijo o treh mogočnih elementih, idejo pa tudi sama realizirala in v kamnolomu Lipica izdelala vse tri skulpture. Prvi motiv plasti naravnega kamna predstavlja naravni kamen, njegove plasti in plastenje časa. Motiv na drugem elementu predstavlja kamnolome. Črke in besede na tretjem elementu pa predstavljajo človekovo ustvarjanje in uporabo kamna, saj je človek edino bitje, ki se sporazumeva s črkami. "Zamislila sem si nekaj mogočnega, nekaj, kar je višje in širše od ljudi," opisuje svojo idejno zasnovo kamnitih izdelkov.

S kamnom se je prvič srečala v 3. letniku srednje šole za oblikovanje v Mariboru in se odločila, da se iz Gornje Radgone preseli v Sežano, da postane kamnosekinja. “Vsi so me čudno gledali, kam rinem, ko sem se odločila za kamnoseštvo, a je bila to ena najboljših odločitev v življenju."

"Ita Rina ni bila le izjemno lepa, bila je izjemno močna oseba"
Zgodovina je pozabila, kdo je bila prva slovenska kamnosekinja, je pa znano, kdo je bila prva velika slovenska filmska zvezdnica – Ita Rina. Tudi ta ima svoje rojstno mesto na Krasu, natančneje v Divači, kamor vodi tudi pot iz vodnika Po svoji poti. Jasmina Jerant je življenjsko pot filmske dive predstavila pred Muzejem slovenskih filmskih igralcev, kjer je postavljena njena spominska soba.

Poklicno življenje Ite Rine sta sprožili prijateljici, ki sta jo leta 1926 prijavili na vsejugoslovansko lepotno tekmovanje, ki ga je pripravila ameriška filmska hiša. Tedaj ji je bilo ime še Ida Kravanja. Mesec dni za tem je nastopila v svojem prvem filmu kot statistka in ostala v Berlinu. Že pri 22 letih je zaslovela po vsej Evropi in spremenila ime. "Ito Rino poznamo kot lepo, krhko, ranljivo. A ni bila le izjemno lepa, bila je izjemno močna oseba in ni imela nikakršne pomoči, prebila se je sama," je poudarila. Snemala je v Nemčiji, Franciji, Estoniji in na Češkem, v Parizu so jo iz dvorane nesli na rokah. Jasmina Jerant je povedala tudi, da so se filmski trakovi porazgubili, tako da ni mogoče dokazati, v koliko filmih je v resnici nastopila. Je pa po njenih besedah Hollywood zavrnila, kar je dokaz trdnega značaja. Ko se je poročila, se je preimenovala v Tamaro Djordjević in igrala le še v jugoslovanskih filmih. A velikih vlog ni dobivala, "morda zato, ker je bila v Nemčiji med obema vojnama in je bila zato sumljiva oblasti." Je pa njeno življenje izjemna zgodba o tem, kako se je "deklič sam prebil v svet in je še vedno naša edina velika filmska zvezda."

Pot po Krasu se je zaključila na Socerbu, od koder se odpira razgled na Tržaški zaliv. Zadnji del poti je predstavila Manca G. Renko, prav tako soavtorica vsebinske zasnove vodnika. "Trst danes gledamo kot rob slovenskega ozemlja, v drugi polovici 19. stoletja pa je bil največje slovensko mesto. To nam kaže, kako je naše dojemanje centra in periferije pogojeno s tem, v katerem času živimo," je poudarila. Trst je bil po njenih besedah nekoč pristanišče Dunaja, kamor se je stekal cel svet.

"Pristanišče nudi možnost, a tudi izgubo, velekapital, prostitucijo, izkoriščanje." Možnost je dal na primer Zofki Kveder, ki je tam začela svoje bolj svobodno življenje: "Na vizualni ravni to pomeni, da si je postrigla lase in si oblekla hlače." Možnost je dal tudi tamkajšnjemu časopisu Slovenka, ki je bil prvi slovenski ženski časopis, a ni bil namenjen samo ženskam, je pa odpiral teme, ki so bile prej zamolčane. Med njimi najdemo detomor, splav ter enako plačilo za enako delo med moškimi in ženskami.

Učiteljevanje kot edini mogoč intelektualni poklic
V Trstu so živele tudi mnoge slovenske intelektualke, ki so bile po poklicu učiteljice, kar je bil edini intelektualni poklic, ki so ga lahko opravljale. Tam so se prvič sindikalizirale in začele zahtevati isto plačo, kot jo imajo učitelji. "Velika spolna razlika je bila v tem, da so poklic lahko opravljale samo, če niso bile poročene. Zatem je bilo določeno, da prenehajo učiti in skrbijo za družino. S tem je bil zvezan mit čistosti," poudarja Manca G. Renko.

Niso pa bile v Trstu le intelektualke tiste Slovenke, ki so prispevale k emancipaciji. Spomnila je na slovenske služkinje v Trstu in poudarila, da je bila za mnoga dekleta iz Slovenskega primorja to osvoboditev, čeprav je šlo za izkoriščevalsko delo, relativno slabe pogoje. "Pogosto je bil to edini način, da je mlada ženska konec 19. stoletja lahko prišla živeti v mesto. Nekatere so ta denar vložile v svojo doto, druge pa so ostale. Nekatere so se zaposlile v tovarnah in postale delavke."

Kruharice, jajčarice, šavrinke
Na Trst so vezane tudi druge male ekonomije, tu so bile kruharice, jajčarice, šavrinke, "ženske, ki so zapuščale svoje majhne kraje, da bi lahko upravljale z lastnim denarjem. To je bilo za žensko v tistem časa nenavadno ali pa nemogoče. Trst je nudil ekonomsko svobodo v krutih okvirih, vendar pa kljub temu dajal svobodo, ki si je sicer ne bi mogle zamisliti," je še opisala Manca G. Renko košček vsebine, ki jo obsega knjižna izdaja turističnega vodnika. V njem je poleg kraške poti zbrana še vrsta drugih odprav, ki vabijo k spoznavanju zgodovine žensk, njihovih bojev za dostojno življenje in prizadevanj za poklic, plačano delo in spolno enakost.

O vodniku Po svoji poti so tudi na Televiziji Slovenija pripravili prispevek, ki si ga lahko ogledate na spodnji povezavi.