Kako bolečino pozdraviti s psihodramo – smo vprašali psihiatra Vladimirja Miloševića, ki je pred kratkim izdal knjigo in svetoval pri filmu Moški ne jočejo.
Psihodramo kot terapevtsko metodo je Milošević prinesel iz Anglije najprej v Srbijo, potem pa še na Hrvaško in v Slovenijo, kjer tudi vodi psihodramska izobraževanja. Pod njegovo supervizijo sta, denimo, terapevta postala smučarka Mateja Svet in režiser Tomi Janežič.

Vladimir Milošević, rojen leta 1963 v Beogradu, je psihiater, psihodramski terapevt, supervizor in edukator, ki zadnjih sedem let živi in dela v Idriji. Diplomiral je na medicinski fakulteti univerze v Beogradu leta 1989, na isti fakulteti je leta 1997 končal specializacijo iz psihiatrije.

Izobraževanje iz psihodrame, ki je potekalo v sodelovanju beograjske medicinske fakultete z Oxford Medical School, je končal leta 1991. Je tudi gostujoči vodja psihodramskega usposabljanja v Avstriji, Izraelu in Makedoniji ter gostujoči edukator na Geštalt inštitutu na Malti. Je ustanovitelj in prvi vodja Instituta za psihodramo v Beogradu (European Accredited Psychotherapy Institute) ter soustanovitelj in vodja mednarodnih psihodramskih seminarjev Cross Cultural Trainig Days (2002–2011) in International Spring Accademy (2010 in dalje).

Vladimir Milošević je avtor številnih strokovnih publikacij, predavatelj in vodja psihodramskih delavnic na številnih mednarodnih kongresih ter vodja psihodramskih delavnic v Italiji, Angliji, Belgiji ... Sodeloval je tudi kot svetovalec pri filmih Projekcije, Sa druge strane in Moški ne jočejo.

Kaj je psihodrama? V podnaslovu svoje knjige ste zapisali Sprememba skozi akcijo.
Tako je. Psihodrama je skupinska psihoterapevtska metoda, ki temelji na scenski akciji. Tisto, o čemer se govori pri terapiji, s čimer se nekdo ukvarja v terapevtskem procesu, ni tema pogovora, temveč dramske igre. V resnici se to dogaja hkrati: notranji konflikt ali konflikt med več ljudmi se dogaja na sceni. To je posebnost psihodrame.

Zanimivo je, da je na podlagi psihodrame nastala tudi predstava uspešnica SMG-ja režiserja Tomija Janežiča, ki je tudi terapevt. Kako pojasnjujete to, da ljudje hodijo v gledališče na svojevrstno psihoterapijo?
Predstava ni nastala samo na podlagi psihodrame. V njej je tudi psihodrama, a to ni vse. Umetnost in psihoterapija imata skupni cilj, to pa je, da zastavljata vprašanja, da človeka spodbujata k razmišljanju o sebi, svojih občutkih in mislih. To, da ljudje hodijo v gledališče, kot ste rekli, na psihoterapijo ...

Morda malo pretirano ...
To je precej povezano in ni tako nenavadno. Ne nazadnje strokovni izraz katarza, ki se uporablja pri terapiji in v psihodrami, izhaja iz gledališča. Katarzična izkušnja, sproščanje čustev in njihovo prepoznavanje, ni povezana z medicino, temveč z gledališčem. To ima nekaj skupnega tudi s psihodramo.

Med drugim ste sodelovali pri filmu Moški ne jočejo. Koliko so vam pri delu z igralci pomagale terapevtske izkušnje pri delu s pravimi vojnimi veterani?
Te izkušnje so zelo pomembne. K sodelovanju so me povabili zaradi psihodrame, ki je pomemben del filma, pa tudi zaradi izkušenj z veterani, žrtvami travm, nasilja, mučenja v taboriščih. Moja naloga pri pripravah na snemanje filma je bila tudi pomagati igralcem, da bi razumeli take izkušnje. To je pomemben del filmske zgodbe.

Zanimivo je, da ste od leta 2003 pripravljali delavnice psihodrame v Zagrebu. Kako so vas sprejemali zaradi priimka Milošević?
Odlično. V Zagrebu sem 12 let vodil psihodramsko izobraževanje. Vanj so bile vključene štiri generacije in nikoli nisem imel težav zaradi priimka. Uporabljal sem ga bolj humoristično. Za "hec".

Zadnjih sedem let živite v Idriji, ki ima 5.800 prebivalcev, Beograd, kjer ste se rodili, odrasli in se šolali, pa jih ima dva milijona. Kako delujete v majhnem mestu?
Po mojem mnenju dobro. Razlika je seveda velika. V Idriji res ni tako bogatega družbenega življenja in vsega drugega kot v Beogradu. A vse ima prednosti in pomanjkljivosti. Če je tisto, kar sem rekel prej, pomanjkljivost, je prednost to, da sem imel veliko prostega časa. Delal sem marsikaj, česar v Beogradu nikoli ne bi mogel. Na primer nikoli ne bi napisal te knjige, če ne bi prišel sem, ker ne bi imel časa. Ko sem med pisanjem šel na počitnice v Beograd, sem vzel knjige in prenosnik, a ga nisem niti vklopil. V Idriji imam dovolj časa in možnosti za tako delo in razvoj.

Kakšne pa so vaše izkušnje tujca v Sloveniji?
Tujec ... Po mojem mnenju je človek tujec, kolikor se tako počuti. Povsod, kamor sem prišel, sem navezal normalne odnose. Zato se ne počutim tujca. Moja prednost je mogoče to, da na vse lahko gledam od zunaj in zato nisem vpleten v tekoče dogodke. To je neka prednost. Zame je pomembno, morda pa ima tudi širši pomen, da mi je bilo popolnoma vseeno, ali je kdo Slovenec, ali je morda iz Beograda, Zagreba, ko ste ga že omenili, ali iz Tel Aviva, kjer sem tudi delal, ali od drugod. Pomembno je, da sta se srečala dva človeka, potem to, da si tujec, postaja nepomembno. Mogoče je to nekakšno moje stališče, da je srečanje, ki je izvirno, brez predsodkov, češ Srbi so taki, Slovenci drugačni, res pravo, kar se dogaja v stiku z ljudmi. Samo to je pomembno.

Januar je najbolj pesimističen mesec v letu. Imate morda nasvet, kako ga lahko preživimo kar najmanj boleče?
Neka raziskava je pokazala, da je eden izmed dni po 20. januarju najbolj depresiven v letu. Najbrž so ljudje takrat notranje prazni. Po mojem mnenju so ljudje spontano našli odgovore. Na srečanjih, druženjih, ki se vrstijo, ko se začne zima, ves december in januar. Menim, da življenje bogatijo srečanja z drugimi, zato je kljub slabemu vremenu in mrazu dobro občasno zapustiti svoje prostore in stopiti ljudem naproti.

In se družiti.
Seveda.