Danes ena najbolj uveljavljenih in mednarodno priznanih ter prevajanih poljskih prozaistk se je po študiju psihologije kmalu začela ukvarjati s pisanjem in do danes objavila že devet romanov, tri zbirke kratkih zgodb in dve knjigi esejev. V svoji literaturi in v poljski javni sferi se pogosto izreka o političnih temah, kot tudi o drugih aktualnih družbenih vprašanjih. Prejela je številne poljske in mednarodne literarne nagrade, poleg mednarodne nagrade man booker leta 2013 tudi mednarodno nagrado vilenica, dvakrat prestižno poljsko nagrado nike in petkrat nike po izboru bralcev. Tokarczuk je med najbolj prevajanimi poljskimi avtorji. V slovenščino imamo prevedenih pet njenih romanov: Pravek in drugi časi, Dnevna hiša, nočna hiša, Beguni, Pelji svoj plug čez kosti mrtvih in Jakobove bukve. Avtorica je bila ob obisku Nove Gorice na vabilo festivala Mesto knjige in založbe KUD Pólice Dubove, pri kateri je izšel njen zadnji roman v slovenščini gostja radijske oddaje Ars humana.

V celotnem opusu Olge Tokarczuk so tako ali drugače v ospredju potovanja. Roman Beguni, za katerega je pisateljica lani prejela mednarodno nagrado man booker, lahko označimo za nekakšno odo nemirnemu duhu, ki je v nenehnem gibanju. V njem zapiše, "da je cilj njenega romanja vselej drug romar", torej gre pri gibanju za spoznavanje drugih zgodb, izkušenj drugih ljudi.

Pisateljica o tem pravi: "Na Poljskem bo kmalu ponovno izšel moj knjižni prvenec, ki sem ga napisala kot zelo mlado dekle. Gre za Potovanje ljudi knjige, v katerem lahko že najdete vse elemente, povezane s temami, ki se pozneje ponavljajo v mojih drugih knjigah. Tako potovanje kot gibanje samo sta zelo pomembni temi in mislim, da bi se, če bi se kdo lotil raziskovanja mojih knjig, izkazalo, da je potovanje osrednji topos, ki je prisoten v vsem, kar pišem. Potovanja ne razumem samo kot fizično premikanje, ampak preprosto tudi kot gibanje duha, gibanje intelekta, iskanje netipičnih zornih kotov, premeščanje, spremembo konteksta. Vse to se mi zdi zelo pomembno."

Beguni so na Poljskem izšli leta 2007. Tokarczuk se pisanja romana spominja kot obdobja lastnih potovanj in odkrivanj sveta. Pojasni, kako je prišla do ideje fragmentarne romaneskne oblike, ki jo sama imenuje konstelacijski roman.
"Beguni … To je knjiga, ki je nastala v obdobju mojega življenja, ko sem bila resnično navdušena nad tem, da imam končno potni list in lahko potujem. Odpravila sem se v svet in nekaj let preživela na zares intenzivnem potovanju. To izkušnjo sem želela popisati in iskala sem primerno obliko zanjo. Nobena od klasičnih oblik, ki obstajajo za zapisovanje izkušenj popotnika, se mi ni zdela zadostna. Zdelo se mi je, da se te oblike navezujejo na vrste potovanj in razumevanja gibanja, ki smo ga doživeli v devetnajstem stoletju, na začetku dvajsetega stoletja. Kljub vsemu so se mi vse te klasične oblike, od reportaže, dnevnikov s poti, do popotniških memoarjev, zdele nekako premajhne, da bi lahko podale današnje doživljanje potovanja. Danes namreč na nek način potujemo tako, kot bi skakali iz mesta do mesta, saj imamo letala, potovanje je lahko nekaj enostavnega, hitrega. Zato sem precej obupano iskala novo obliko, da bi lahko izrazila to novo izkušnjo. Takrat se mi je zazdelo, da so danes potovanja pogosto opisana fragmentarno, gre za nekakšno fragmentarno literaturo. Od tod je prišla ideja, da sem si izmislila konstelacijski roman, torej roman, ki je sestavljen iz fragmentov in bralca vabi, da si iz teh fragmentov pomensko celoto sestavi sam. Seveda so Beguni stara knjiga, zame že nekoliko zgodovinska, saj opisujejo svet izpred 12, 13 let, svet, ki je bil še nekoliko nedolžen. Ni bilo še migrantov, ki stojijo pred mejami. Takrat se mi je potovanje povezovalo s turizmom, z romanjem, s svobodo. Če sem iskrena, imam danes s to knjigo nekaj težav, saj se k njej vračam, kot bi se vračala k zgodovinski knjigi. V nekem smislu so Beguni epitaf preteklega sveta, zdaj pa je svet drugačen, saj se je pred našimi očmi zamajal in smo meje, ki so bile nekaj časa odpravljene, ponovno zgradili," pravi.

V odlomku iz romana, ki govori o ruski pravoverski sekti begunov, katerih verovanje je oprto na nenehnem gibanju, Tokarczuk zapiše:

Avtorica v Begunih piše o svojem očaranju nad vsem, "kar je pokvarjeno, nepopolno, pomanjkljivo, počeno". Navdušujejo jo "zanikrne oblike, napake v stvarjenju, slepe ulice. Tisto, kar naj bi se razvilo, vendar je iz kakšnih razlogov ostalo zakrnelo; ali pa je, ravno nasprotno – preraslo načrt." Zdi se, da se s tem veže tudi avtoričino iskanje drugačnih romanesknih oblik. V Jakobovih bukvah tako eden od literarnih likov književnost označi za "popolnost nenatančnih oblik".

"Literatura kot popolnost nenatančnih oblik se mi zdi dobra označba, saj se z literaturo pravzaprav trudimo povedati nekaj, kar sega onkraj naše izkušnje in česar ni mogoče natančno določiti. Zato, da bi lahko to izkušnjo podali, potrebujemo nekaj več od samega jezika. Imeti moramo sliko, imeti moramo temelje, zgrajene iz mitov, pripovedi, ves čas se moramo na nekaj navezovati. Tako literatura presega običajen način komunikacije, denimo takšen, kot ga imajo mediji, gre za nekaj več, hkrati pa tudi za nekaj globljega in popolnega. Moje mnenje je, da je roman popolna oblika komunikacije, saj omogoča empatično doživljanje tujega življenja, prav tega, kar ni natančno, kar poznamo le na videz. Obenem z ustvarjanjem literarnih likov bralca prisilimo, da se z njimi poistoveti, ta poseg pa človeško izkušnjo poglablja. Na ta način roman lahko predstavlja celotno človeško izkušnjo," pravi Olga Tokarczuk.

Begunom je v pisateljičini ustvarjalnosti sledila neobičajna kriminalka Pelji svoj plug čez kosti mrtvih. Pretežno klasično žanrsko naracijo je avtorica nadgradila z ekoterorističnim tematskim zasukom.
"Seveda, saj bi umrla od dolgčasa, če bi morala pisati klasično kriminalko zato, da bi na koncu izvedela, kdo je tisti, ki je moril. Zdi se mi tudi, da pisanje knjige s takšnim namenom preprosto ni ekološko, da gre za potrato papirja, moje energije kot pisateljice in energije bralcev, ki bi to brali. Vsakič se želim lotiti novega izziva, zato da ne bi umrla od dolgčasa, in tudi zato, da bi vsakič iznašla novo perspektivo. Pelji svoj plug čez kosti mrtvih sem napisala iz zelo pragmatičnih razlogov, saj sem se že takrat razmišljala in se pripravljala na pisanje Jakobovih bukev. Vedela sem, da bom za to knjigo potrebovala veliko časa, zato sem pomislila, da moram zaslužiti denar za to, da jo bom lahko napisala. In ker so bile takrat na Poljskem kriminalke zelo v modi, sem pomislila, da bi izkoristila ta žanr zato, da povem nekaj svojega. Priznati moram, da sem po tej izkušnji ugotovila, da je pisanje kriminalk precej udobno in preprosto, saj gre na nek način za delanje potičk iz peska, pri čemer imaš določen format pisanja, ki ga lahko zapolniš s svojo vsebino. Struktura kriminalke je precej preprosta, zato se je z njo mogoče igrati. Pomislila sem tudi, da bo, če napišem kriminalko, ta dosegla širše bralstvo, knjiga se bo bolje prodajala, jaz pa bom zaslužila denar, da se lahko za nekaj časa posvetim pisanju Jakobovih bukev. In to mi je uspelo."

V kriminalki Pelji svoj plug čez kosti mrtvih je glavna junakinja samosvoja okoljska aktivistka. Ob branju se z njo sprva poistovetimo in zanjo celo navijamo, vendar so njena dejanja, ki se izkažejo za izjemno radikalna in gredo onkraj zakona, za bralca moralno ambivalentna.
"Res je, že na začetku, ko sem razmišljala o kriminalki, sem želela, da bi bila provokativna. Šlo mi je za to, da bi bralca pustila v nekakšnem moralnem neugodju, to je bila moja predpostavka. Knjigo je mogoče brati kot kriminalko, nekako brez refleksije. To pomeni: na začetku imamo truplo in naša naloga je, da izvemo, kako je do tega prišlo in kdo je ubijal. Mislim, da lahko nezahteven bralec prebere to knjigo in ne posveča pozornosti globljim zastranitvam. Po drugi strani pa se mi je zdelo, da lahko iz kriminalke ustvarim moralno zgodbo in se posvetim situaciji, v kateri dostojen državljan, v tem primeru državljanka, nenadoma odkrije, da je svet, v katerem deluje, in da so zakoni, po katerih deluje, nemoralni. Glavno vprašanje te knjige je tako osnovano na vprašanju: Kako naj se vede spodoben, dober človek v situaciji, v kateri odkrije, da je pravo, ki vlada njemu in tej družbi, nemoralno? Kakšne so meje našega upora, tega, da rečemo „ne”, našega subverzivnega delovanja? Ena od stvari, ki so v tej knjigi netipične, je ta, da storilke tega dejanja, morilke, na koncu ne doleti kazen. Če sem iskrena, nisem vedela, kako naj to razvozlam, vendar sem se tako močno zbližala z glavno junakinjo Janino Dušejko, da priznam, da je na koncu nisem mogla ubiti, nisem je mogla kaznovati, saj sem na nek način z njo delila moralno neugodje in občutek jeze ob vsem, kar se dogaja okoli nas. Zavedala sem se, da bo ta knjiga lahko kontroverzna in da jo bo veliko bralcev zavrglo in bo iz tega nastal škandal. Seveda se je to na Poljskem tudi zgodilo, navsezadnje so tudi nekateri moji prijatelji priznali, da sem v tej knjigi prestopila nekatere meje."

V prvem planu knjig Olge Tokarczuk so običajno ženske, vendar se tako v Begunih, kot tudi v Pelji svoj plug čez kosti mrtvih avtorica posveča pretežno starejšim ženskim likom, ki v literaturi praviloma še vedno nastopajo v obrobnih vlogah. Omenjena kriminalka se tako začne tako, da pripovedovalka šaljivo naznani svojo starost: „V teh letih sem že in poleg tega v takšnem zdravstvenem stanju, da bi si pred spanjem morala vedno pošteno umiti noge, za vsak primer, če bi me ponoči moral odpeljati rešilec.” (Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, prev. Jana Unuk)

"Zdi se mi, da imajo starejše ženske v naši kulturi dve poti: bodisi postanejo nevidne in nekoliko neopazne, pa tudi potisnjene onkraj okvira družbenega diskurza, ali pa postanejo ekscentrične. In če je na eni strani pripovedovalka v Begunih nevidna in ima to zanjo določene koristi, saj lahko vidi reči, ki jih bolj vidne in aktivne osebe ne, gre v romanu Pelji svoj plug čez kosti mrtvih za ekscentrično starejšo žensko, ki je vidna samo zato, ker je ekscentrična. Kot takšna začne tudi delovati in zaradi tega se ljudje z njenim delovanjem ne strinjajo. Mislim, da sem v teh dveh knjigah iskala mesto za starejše ženske, saj kultura na sploh ni pripravila takšnega mesta za njih. Verjetno je v slovenski literaturi podobno. V poljski je to zelo boleče – takšnih junakinj ni. Tudi v filmih, v pop kulturi jih redko najdemo. Pomislila sem, da je ta slab trend treba preseči. Velik del naše družbe so ženske po petdesetem, po šestdesetem letu, ki so pogosto tudi izjemno ustvarjalne in aktivne, in nisem želela, da bi bila njihova vloga zreducirana na podobo starejših gospa, ki na dvorišču hranijo brezdomne mačke."

Zgodbo o ekscentrični aktivistki iz romana Pelji svoj plug čez kosti mrtvih je za filmsko platno priredila režiserka Agnieszka Holland. Celovečerec z naslovom Sledi je bil leta 2017 premierno prikazan na berlinskem filmskem festivalu.
"Predvsem sem se zelo razveselila in počutila sem se počaščeno, da je Agnieszka Holland želela po tej knjigi posneti film. Seveda sem njene filme poznala in vedela sem, da si vedno prizadeva, da bi iz teme naredila nekaj družbeno angažiranega, in bila sem prepričana, da lahko iz tega nastane nekaj res zanimivega. Predlagano mi je bilo, da napišem scenarij za film in to sem tudi storila, vendar je pri njem imela veliko vlogo tudi Agnieszka, veliko scen je spremenila in jih prilagodila svoji občutljivosti. Mislim, da je nastal mojstrski in zanimiv film, ki je navsezadnje dobil tudi srebrnega medveda na Berlinalu in se je o njem veliko govorilo. Na Poljskem je iz tega filma seveda nastal škandal. Vendar je med knjigo in filmom resnično velika razlika, saj je v filmu vseeno vidna Agnieszkina roka. Nekaj let je že od tega in zdi se mi, da je bila ta knjiga navdih za Agnieszko, da napiše svojo inačico te zgodbe, in da gre za zelo avtorski, izjemno močan in tudi malce ekscentričen film. Sama sem denimo od samega začetka želela, da bi v filmu ohranili črn humor Janine Dušejko, ki je precej netipičen in ga ne razume vsak. Tu in tam je to v filmu uspelo, toda ne povsem. Težava je bila tudi v tem, da je knjiga napisana z vidika prvoosebne pripovedi. V film tega ni bilo mogoče prenesti. Film operira z objektivnostjo, zato je bilo tudi zgodbo treba povedati čim bolj objektivno."

Sorodna novica Olga Tokarczuk: Jakobove bukve

Zadnji roman Olge Tokarczuk Jakobove bukve je devetstostranska pripoved o Jakobu Franku, vodji sekte poljskih frankistov, ki se je v 18. stoletju odločila za prestop v katoliško vero. Pisateljica v romanu poudarja pomen družbenih sprememb in njihovih svobodomiselnih nosilcev, kakršen je bil Frank. V delu, v katerem zgodovinska dejstva prepleta z lastnimi domišljijskimi dopolnitvami, prevprašuje herezijo v prelomnih zgodovinskih obdobjih, odnos do drugega, pa tudi feministične teme.

"Gre predvsem za to, kaj je Jakob Frank storil v času svojega življenja. Kakorkoli bomo ocenjevali njegovo osebnost in njegovo potovanje, je bilo njegovo delovanje emancipacijsko, saj se tiče skupine ljudi, ki je bila izključena, revnih judovskih trgovcev, katerih prednost je bila ta, da so bili nekakšni svobodni elektroni, ki so krožili med kulturami, prek meja, s seboj pa so prenašali informacije, ideje. Jakob Frank je iz te skupine, iz te množice judovskih trgovcev, ustvaril močno majhno skupnost, skupino, ki je za časa ene generacije prehodila neverjetno pot od bede in izključenosti do najvišjih slojev evropskega prebivalstva. Jakob Frank je pozneje živel v Nemčiji in je tam kot poljski baron umrl v velikem gradu Offenbach. Torej je šlo za opolnomočenje ljudi, ki so bili izključeni, iz najnižjih družbenih razredov, in so se po družbeni lestvici povzpeli po lestvici kot raketa. Pri njegovi zgodbi mi je bil najbolj všeč prav ta družbeni vidik. Druga stvar, ki me je v tej zgodbi navdušila, je bil poskus združitve različnih prepričanj in različnih ver v eno, nekakšno sinkretično delovanje, ki je na prelomu dob vedno izjemno močno. Jakobove bukve namreč opisujejo čas tik pred razsvetljenstvom v Srednji Evropi, ko se je svet popolnoma spremenil. Iz baroka – na Poljskem je bil barok mračen – so vzniknile napredne ideje o družbenih spremembah, pa tudi ideje o popolnem obratu filozofske paradigme. In prav na tem stiku dveh velikih kultur je deloval Jakob Frank."

Jakob Frank je odraščal zunaj takratne poljsko-turške meje, v Moldaviji, na Vlaškem, pozneje pa je delal v Smirni in Solunu. V romanu je prav njegova tujost tista, ki mu nemalokrat omogoča svobodnejše družbeno delovanje.

Pisateljica razmišlja: "Mislim, da smo nagnjeni k temu, da tujost vrednotimo kot nekaj slabega. Vendar pa je tujost tudi svoje vrste svoboda; če si tuj, nikoli ne spadaš k tistemu, kar je zastarelo, kar je že ustaljeno in imaš vedno na nek način ekscentričen pogled na to, kar je. Jakob Frank se je še posebej rad označeval za tujega – tudi njegov priimek pomeni „tuj” – in pogosto je od tega, da je na vse gledal nekako od zunaj, imel koristi. Včasih se mi zdi, da bi morali pojem tujosti ponovno implementirati v današnje čase, saj se, če dobro pogledamo vsakega od nas, vsi na individualni ravni počutimo tuje v odnosu do tega, kar nam prinaša kultura, in se moramo ves čas pogajati s svojo pripadnostjo skupnosti, celoti. To je izziv, ki stoji tudi pred sodobnim človekom in je še posebej pomemben danes, saj današnji časi nekoliko spominjajo na predrazsvetljensko Evropo. Ljudje so v zraku čutili, da prihaja sprememba paradigme, da se bo vsak hip to, kar je dobro znano in kar mislimo, da razumemo, spremenilo. Tudi danes živimo v takšni situaciji, vemo, da prihaja nekaj novega, vendar še ne razumemo, kaj to je."

„Razsvetljenstvo se začne takrat, kadar človek izgubi vero v dobro in ureditev sveta. Razsvetljenstvo je izraz nezaupanja,” zapiše Tokarczuk v Jakobovih bukvah. S pripovedjo o frankistih avtorica naslavlja tudi aktualno tematiko politično ustvarjenih delitev med ljudmi.
"Čutimo, da bi morali to, kar je, dekonstruirati, toda ne vemo, v katero smer. Zato mislim, da tisti časi zelo spominjajo na današnje. Pri Jakobovih bukvah je še posebej pomembno, da je glavna tema te knjige pravzaprav asimilacija, torej vprašanje oziroma dilema med „mi – naši” in „oni–tuji”. Danes stojimo pred obličjem migrantov, ki trkajo na naša vrata in s tem trkanjem z druge strani se moramo soočiti. Ne vemo, kako to storiti. Zapiramo se v stare, anahronistične nacionalne identitete, spet se je vrnilo geslo „oni so tuji, mi smo naši” in verjetno tako kot na Poljskem to obstaja tudi v Sloveniji. Na Poljskem so to delitev na nas in na tuje na strašen, manipulativen način izkoristili vladni politiki, ki so začeli gonjo proti tem tujcem, proti migrantom, s tem pa sprožili pravo paniko, zato mislim, da je ta knjiga, ki pripoveduje o osemnajstem stoletju, zelo sodobna," pravi pisateljica.

Pomemben vidik romana Jakobove bukve je osupljiva kulturna, verska in etnična različnost na območju vzhodnih mejnih krajin nekdanje poljske države. Zdi se, da je avtorica želela popisati tisto, kar je iz poljske zgodovinske zavesti do neke mere izginilo, obenem pa gre za demitologizacijo poljske literarne tradicije. Avtorji, kot so Henryk Sienkiewicz, ki so pisali o tem istem zgodovinskem obdobju, so v ospredje namreč postavili poljskost in tako ustvarjali poljske narodotvorne mite.

"To je bilo povsem zavestno. Kot veliko Poljakov iz moje generacije, pa tudi iz drugih, sem bila vzgajana s Sienkiewiczem. Vendar smo hkrati ves čas čutili, da s to vizijo Poljske nekaj ni čisto prav, da vse to ni čisto res. Zgodovina moje družine je takšna, da del družine mojega očeta prihaja z vzhodnih območij nekdanje poljske države. Moje družinsko izročilo je bilo tako popolnoma drugačno od izročila Sienkiewicza. Družina mojega očeta je bila mešana, v njej je bilo veliko ver, vse znotraj ene družine, takšen spomin, ki sem ga podedovala, pa je tudi moj spomin na Poljsko kot na talilni lonec kultur, ver. V svojem individualnem spominu sem se želela vrniti k tej podobi Poljske. Mislim, da nimam samo jaz takšne potrebe ... Na Poljskem se dandanes govori o preporodu nacionalističnih tendenc, o ponovni graditvi nacionalne identitete, vendar mislim, in o tem govorim z vso odgovornostjo, da v Poljakih tli hrepenenje po večkulturnosti in po tem, da bi Poljsko odčarali, da ne bi bila več tak monolit. Ta narodni monolit so po drugi svetovni vojni zgradili komunisti, poskušali so zlikati naš jezik in ustvariti model Poljaka, ki je vedno bil in vedno bo. Seveda to ni resnica. Poljska je glede na svojo geografsko lego kot nekakšen hodnik, kjer se vsi srečujejo, vsi se mešajo, in zdi se mi, da je to, da se spomnimo na poljsko večnarodno dediščino, preprosto dobro in zdravo za nas. Na Poljskem je bila seveda ta knjiga razumljena kot antisienkiewiczewska, obenem pa se je po izidu Jakobovih bukev veliko ljudi obrnilo name z rahlo naivno prošnjo, da bi preverila, ali niso morda njihovi priimki judovskega porekla; kot da bi jim manjkal nekakšen vidik judovstva v sebi, ali pa ukrajinskosti, rusinskosti – na Poljskem se je Ukrajincem namreč nekdaj reklo Rusini, takrat se ni uporabljalo današnjega poimenovanja. Mislim, da v Poljakih dremlje davni spomin na takšno večkulturnost in ta knjiga poskuša to znova obuditi in iz tega ustvariti predmet razprave."

Tudi v romanu Jakobove bukve igrajo ženske pomembno vlogo, avtorica jim v knjigi namenja veliko prostora in tako vztraja pri alternativnem zgodovinjenju ženskih zgodb. V romanu se ženske znotraj frankistične sekte zdijo na videz svobodnejše, vendar podoba utegne biti varljiva.

"Gre za tako imenovano revolucionarno iluzijo, saj vsaka revolucija potrebuje roke za delo, torej potrebuje tudi ženske. V času revolucije se za nekaj časa vzdržijo zatiranja žensk. Potem pa, ko se revolucija že ustali, ko se ustanavljajo inštitucije, so ženske ponovno odrinjene iz vlade. Tako je bilo tudi na Poljskem v času Solidarnosti. Ženske so bile aktivne v revoluciji, potem pa so bile iz zgodovine popolnoma izbrisane. Tako mislim, da je Jakob Frank namenoma enostavno dodelil nekaj več pravic ženskam zato, da bi lahko izkoristil njihovo energijo. Ne morem pa reči, da je bil Jakob Frank kak osvoboditelj žensk. To bi bilo verjetno pretirano. V njegovi sekti je vladala neke vrste seksualna svoboda. Svobodna ljubezen in promiskuiteta sta že morda nudili večjo svobodo, vendar so ženske v tem postale tudi nekakšno orodje, bile so popredmetene," razlaga

Čeprav gre za zgodovinski roman, so Jakobove bukve močno zasidrane v sodobni perspektivi avtorice, v njenih premislekih migracij in z njimi povezanih družbenih vprašanj. Avtorica tako vzporedno naslavlja sodobne teme in ponuja novo razumevanje zgodovine.

"Tako je, to je bilo ves čas zavestno, saj tudi ne verjamem v zgodovinski roman. To pomeni, da je, ko opisujem preteklost, ta preteklost vedno opisana z določenega zornega kota. Ta pa je izjemno sodoben, saj berem časopise, gledam televizijo, torej vpijam vse to, kar se dogaja tu in zdaj. Jakobove bukve sem pisala v obdobju, ko so afriški migranti s čolni pluli čez Sredozemsko morje, da bi dosegli Italijo, ali Sicilijo, in zdi se mi, da ta knjiga zastavlja večno vprašanje, kaj pomeni „naš” in kaj pomeni „tuj”. Šla bi celo tako daleč, da bi opredelila Evropo kot stanje zavesti, ki je pravzaprav v neprestanem pogajanju. Mislim, da danes, ko opazujemo ta brexit, vidimo, da je definicija tega, kaj pomeni biti v Evropi, preprosto vsakodnevno, nenehno pogajanje."

Tokarczuk je za zbiranje zgodovinskih dokumentov, ki so ji bili v pomoč in za samo pisanje Jakobovih bukev porabila skoraj deset let. Kot bi že ob pisanju Begunov vedela, v kaj se spušča, je zapisala:

"Tega romana sem se lotila z določeno naivnostjo. Torej nisem si mislila, da mi bo to vzelo toliko dela in nisem vedela, da bo iskanje vseh teh informacij tako naporno. Če bi to vedela, nisem prepričana, da bi knjigo napisala. Vendar sem v nekem trenutku zapadla v nekakšno obsesijo in se nisem mogla ukvarjati z ničemer drugim kot s frankisti. Seveda sem naredila obširno raziskavo, skupaj s potovanji, na katere sva se odpravila z možem, da bi vse preverila na kraju samem. Ko sem pisala o mestu Giurgiu v Romuniji, sem želela vedeti, kakšno je, kje bi lahko stal dom Jakoba Franka, kaj so doživljali ob potovanjih, kako je videti prečkanje meje na Dnestru. Vse to je bila tudi moja zasebna pustolovščina: preverjanje vsega, zbiranje podrobnosti za podrobnostjo, zbiranje vsakršnih detajlov, da bi znala opisati rastline in način oblačenja teh ljudi, kaj so jedli in kaj bi lahko razmišljali, in tako dalje. Ko gledam nazaj, se mi zdi, da je bila to velika pustolovščina, kot bi se prepustila nekakšnemu potovanju v času in zbrala vse te informacije. Dejansko pa me je to stalo veliko energije, do te mere, da sem potem, ko sem Jakobove bukve končala, imela občutek, da sem popolnoma izčrpala vso energijo in da ničesar več ne bom napisala. Zdelo se mi je, da je to moj zadnji roman."

Jakobove bukve odlikuje polifoničen pristop, zaradi katerega še bolj pride do izraza kulturna in verska različnost, s katero je pripoved prešita.
„Polifonija te knjige je izjemno tehnična. Tega se ni dalo povedati z enim glasom, enim pripovedovalcem. Mislim, da bi celotni problem sploščila in zato je bilo to povsem naravno ... Danes, v 21. stoletju, že vemo, da se zapletenih reči ne da povedati z enega zornega kota. Ta polifonija, množica perspektiv je zame nekaj očitnega, zato se je tudi znašla v knjigi,” pravi Olga Tokarczuk.

V romanu bralci med drugim slišimo vsevedno pripovedovalko – starko Jento, ki je zaradi čudežnega pripetljaja ostala ujeta v limbu tik pred smrtjo. Gre za nekakšen panoramski pogled, ki presega čas in prostor prav vse do konca romana, ob katerem Jenta opazuje avtorico samo, kako piše roman o mesiji.

„Tudi to je bila tehnična odločitev, saj sem se v določenem trenutku zavedla, da dva pripovedovalca v knjigi ne bosta zadostovala in da potrebujem v romanu še nekakšno ptičjo perspektivo, pogled od zgoraj. Tega nisem uspela razrešiti, nisem vedela, kako ustvariti pripovedovalca, ki vidi malo v prihodnost, v preteklost in ima pregled nad celotno sceno. To se je zgodilo spontano, dobila sem nekakšen vpogled in nenadoma odkrila Jento. To je bilo nekje po prvi tretjini romana, pojavila se je in mi omogočila, da lahko to knjigo povem do konca.”

Tokarczuk s svojim pisanjem ostro zareže v poljsko literarno mitologizacijo, hkrati pa svoje literarne korenine išče v avtorjih, ki so od nje odstopali.

„Mislim, da imamo z jezikovnega vidika v poljski literaturi zanimiv pojav; za naše največje dosežke, če govorimo o poljskem jeziku, so zaslužni pisatelji judovskega porekla, kot so denimo Bruno Schulz, Julian Tuwim, Brzechwa, Leśmian. To je popoln paradoks, saj so bili prav ti tuji, v narekovaju seveda, v poljskem jeziku najbolj ustvarjalni. Za Poljake je branje Bruna Schulza kot bi pili stoodstotni špirit. Glede poljskega jezika je Bruno Schulz prečko postavil zelo visoko in kot mlado dekle sem rasla s Schulzem in nekje v sebi ves čas nosim vso to zapuščino poljščine iz teh rajonov. Menim, da je Stanisław Lem prav tako velik poljski pisatelj. Odraščala sem z njegovo neomejeno domišljijo in tako odprtim umom, ki zna špekulirati in si izmišljati reči, ki si jih sploh ne moremo predstavljati. Sebe smatram za srednjeevropsko pisateljico. Pišem v poljščini, saj drugače ne znam. Toda vsa moja literarna dediščina je pravzaprav Srednja Evropa – to je Bruno Schulz, to je Franz Kafka, ki ga smatram za Srednjeevropejca, in njegova vprašanja o človeku v represivnem sistemu, ki so na nek način predvidela totalitarizem. Tudi lepota Danila Kiša, njegova občutljivost in način opisovanja sveta. Tako takrat, ko potujem, ko sem v tujini, se, ko me kaj sprašujejo, rade volje navežem na srednjeevropsko dediščino in mislim, da bom nekoč zelo natančno ubesedila, kaj pomeni biti srednjeevropski pisatelj. Glede svetovne literature pa – prihajam iz katoliškega kulturnega okolja, polnega čudežev, svetosti, božjih posredovanj in podobnega, zato je bila za mojo generacijo in tudi zame zelo pomembna južnoameriška literatura. Tudi s tem sem odraščala, z Borghesom, Márquezom, Donosojem, Lloso in podobno, to so bila velika doživetja. /…/ Predvsem pa sem bralka in šele nato pisateljica. Za vsako napisano stran mi pripada tisoč prebranih strani.”

Zanimalo nas je, ali se Tokarczuk tudi z naslednjim romanom vrača v zgodovino.

„Zdaj se začenjam pripravljati na naslednji roman. Zdi se mi, da je za ljudi, kot sem jaz, torej Dolnošlezijce s prestolnico v Vroclavu, ključno, da v literaturi zgodovina poseljevanja teh območij še nikoli ni bila povedana. To je zagotovo nenavaden zgodovinski trenutek celo za širše evropsko ali svetovno merilo, saj je bilo po drugi svetovni vojni vse nemško prebivalstvo od tam izseljeno, tja pa so nato prišli dva ali trije milijoni ljudi, ki so pripravljeni teritorij naselili. Temu bi želela dati glas, preprosto pripovedovati o tem kratkem povojnem času in kako se je to zgodilo. Pripravljam se na pisanje in kaže, da je tudi to težka tema.”