Vsa so kritična in aktualna še danes, saj naš največji pisatelj v njih naslavlja večna človekova vprašanja: kaj je moralno in kaj ni, kako pomembna je v boju za preživetje resnica, kako dojemamo oblast, kakšna sredstva ubiramo, da pridemo na vrh, kolikšna je cena upora, kakšen odnos ima družba do umetnika.

Mladi so sicer naslov tematskega sklopa letošnjega eseja na splošni maturi izvedeli že sredi 3. letnika. Čeprav sta po navadi predpisani le 2 deli, jih letošnja štiri niso navdala s prevelikimi skrbmi, pravi Nives Žlof Androjna z Gimnazije Šentvid: "Po zaslugi Cankarjevega leta 2018 smo se že v 2. letniku precej ukvarjali s Cankarjem. Naša šola je organizirala tudi gledališki maraton, kjer je naša generacija igrala Za narodov blagor, tako da smo že takrat kar natančno predelali to dramo." Njena vrstnica z gimnazije Nina Trdan dodaja: "Da so obvezna dela 4, me ni motilo, imajo sicer veliko idej in oseb, a vseeno niso zelo dolga dela, tako da jih lahko večkrat preberemo in si bolje zapomnimo zgodbo. Mogoče mi je edino malo presedalo, da se moramo po Cankarjevem letu ponovno ukvarjati s Cankarjem in je torej to za nas že drugič Cankarjevo leto."

S Cankarjem pa so se ukvarjali tudi na 1. programu Radia Slovenija, kjer so maturantom v pomoč pripravili tri oddaje Studio ob 17h in še druge maturitetne vsebine.

Cankarjev socialni čut
Ivan Cankar je bil predstavnik slovenske moderne. Več o tem obdobju nam je povedal izr. prof. na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Primož Vitez: "Kazali so se močni vplivi iz evropske književnosti, še posebej iz francoskega prostora, na primer pesnikov, kot so Mallarmé, še prej Baudelaire, Maeterlinck. To so pesniki, ki so jih naši besedni umetniki poznali in brali, nekateri, na primer Ivan Cankar, tudi v izvirnikih, torej v francoščini. Poleg tega moderna, se pravi konec 19. stoletja in začetek 20. stoletja, pomeni neki prelom z literarno tradicijo realizma. Gre v veliki meri tudi za jezikovno inovacijo, nove jezikovne pristope k prozi, h gledališču in še posebej k poeziji. Ivan Cankar, Oton Zupančič, Dragotin Kette in Josip Murn – Aleksandrov so vsi štirje začeli kot pesniki in Cankar je edini, ki se je preusmeril v gledališče in prozo."

Cankarjeva proza je po besedah Viteza zaznamovana s Cankarjevim socialnim čutom, ki ga je razvil tudi zaradi lastnih bridkih življenjskih izkušenj revščine in družbene nepravičnosti. V dramatiki vselej izhaja iz domačih razmer, nadalje razloži Drago Meglič, profesor slovenščine na II. Gimnaziji Maribor: "Čeprav so se v komediji Za narodov blagor mnogi prepoznavali, je Cankar to odločno zavračal – da je namreč smešil konkretne osebe ali politične nazore. (…) Njegov cilj je namreč zmeraj ostra satira javnega življenja na Slovenskem. Cankarjev bič je pri tem oster, neizprosen do vseh, ki se na primer v imenu kapitalističnega pridobitništva okoriščajo na račun socialne nepravičnosti. Obračuna z vsemi, ki na račun političnega oportunizma uklanjajo hrbet ali pa trgujejo z narodovim blagrom in njegovimi ideali. Enako oster pa je tudi do tistih, ki z blagoslovom bogaboječe dušebrižnosti umetnost in umetnike enačijo z razbojništvom in jih kot grožnjo ustaljenemu družbenemu redu preganjajo. Cankar je torej v vseh štirih dramah udejanjil tisto, kar je občutil na lastnih plečih: denimo finančni zlom lastne družine, socialno deprivilegiranost klanških siromakov, pa skoraj ojdipovsko navezanost na mater, neuspešno politično udejstvovanje in splošen položaj umetnika in umetnosti na Slovenskem. Cankar je resda izhajal iz domačih razmer, ampak njegove drame preraščajo čas, v katerem so nastale, in postajajo univerzalne za vse čase."

Različne motive, like, ideje lahko zato med seboj primerjamo, prav tako jih lahko primerjamo z lastnim ravnanjem in ravnanjem sodobnih posameznikov v družbi. "Cankar je pač prepričljiv in vedno se lahko v povezavi z njim o nečem pogovarjamo. Tako da mi je s tega vidika malo škoda, da nismo bili ves čas v šoli," je povedala Irena Velikonja Kolar, profesorica slovenščine na Gimnaziji Šentvid.

Ideje posameznih dramskih del
Z nekaterimi Cankarjevimi deli so se mladi spoznali že v nižjih letnikih gimnazij, med drugim denimo s komedijo Za narodov blagor, ki je sicer tretje Cankarjevo dramsko delo. Izdano je bilo leta 1901, ob tem pa je avtor sam napisal, da gre za komedijo v 4 dejanjih. A to ni klasična komedija, pove dijakinja Gimnazije Šentvid Nina Trdan: "Zagotovo je precej drugačna od komedij, ki smo jih vajeni. V njej ne nastopajo za komedijo tipični liki, temveč so zelo kompleksni, imajo večplastno osebnost. Na koncu tudi ni tipične komične sprave, ampak pride do upora protagonista, do sprave pa pride med likoma, ki sta na isti strani – med dvema politikoma." Cankar je motiv spopada dveh političnih veljakov, ki se z vznesenimi, a v resnici praznimi frazami o narodovem blagru borita za naklonjenost bogatega in uglednega tujca in s tem za lastne interese in moč v družbi, našel v domačih političnih razmerah.

Njegova kritična ost je usmerjena proti meščanski družbi, poudarek pa je na izpraznjenosti fraz, lažeh, videzu, na katerega večina ljudi pristaja. "Tako drži Cankar ogledalo tudi sodobnemu času in verjetno je ravno v tem čar Cankarjeve dramatike: da mu je uspelo ujeti splošne silnice človeške narave, ki se ne spreminjajo," poudari profesorica slovenščine na Gimnaziji Šentvid.

To bi lahko rekli tudi za Hlapce, ki veljajo za temeljno delo slovenske dramatike in najbolj izvirno Cankarjevo dramsko delo. V njej obračuna z licemernostjo intelektualcev in hlapčevstvom slovenskega naroda kot celote, pravi Irena Velikonja Kolar in dodaja: "A se mi zdi, da je največja kritična ost uperjena proti intelektualcem zato, ker so oni tisti, ki so dejansko lahko znanilci nekih družbenih sprememb, pa zaradi lastnega udobja ne želijo biti." To delo je bilo najbolj všeč Maruši Lučič Bolka z Gimnazije Kranj: "Odpirajo najbolj kompleksna vprašanja: kaj je hlapčevstvo, kdo je hlapec, koliko je vredna resnica in ali mora človek zavreči resnico, da dobro živi, je morda možno oboje." Ob koncu četrtega dejanja Hlapcev, ko ima Jerman v gostilni govor, v njem pa izgovori vsem znane besede o hlapčevstvu, biču in skrivljenem hrbtu, je kurjo polt dobil tudi njen vrstnik Matija Barba: "To se mi pri drugih Cankarjevih dramah ni dogajalo."

Spet druge je bolj prepričala realistična drama Kralj na Betajnovi, ki po besedah Barbare Logar, profesorice slovenščine na Gimnaziji Kranj, ki letos na splošno maturo pripravlja kar 60 dijakov, "kar kliče k aktualizaciji". Velja za njegovo odrsko najbolj učinkovito dramo, zgrajeno v napetem zapletu in razpletu, z jasno zaokroženo zgodbo s primesmi kriminalke. Izpostavlja skoraj temeljno, brezčasno vprašanje, ali se navzgor res ne da priti drugače kot z brezbrižnostjo, neusmiljenostjo, amoralo. Z dramo izraža svoje razočaranje nad družbo, v kateri nad vestjo zmaguje groba sila. Pokaže, da obstajata dve morali – ena je morala sužnjev, druga pa morala gospodarjev. Profesorica slovenščine na Gimnaziji Nova Gorica Simona Stres: "Cankar se v bistvu z obstojem dveh moral ne strinja. Priznava eno samo moralo in to je imperativ vesti. Vsi akterji v tej zgodbi si zaradi prepričanja, da je uspeh nemogoč, na koncu prenehajo prizadevati za resnico."

Razdor med resnico in videzom je značilen za vsa štiri Cankarjeva dela, tudi za Pohujšanje v dolini šentflorjanski, ki po besedah profesorice z novogoriške gimnazije Simone Stres izraža Cankarjevo svobodo, duhovitost: "Pero je pretežno nerealistično, pokorno drugim zakonom. Torej, potreba po objektivnosti odpade. Vpenja pa ves Cankarjev humor. Cankar se hudomušno poigra s poimenovanjem umetnika s strani raje, hkrati pa ji postavi ogledalo in ji za hip nakaže pravo pot." Cankar je bil v času zapisa očitno razposajen, suveren nad okoljem, dolino šentflorjansko, slovenstvom. Težka dramatičnost (značilna za Kralja) se je utelesila v duhovito karikaturo. Cankar v dolino šentflorjansko vstopa tudi z antičnima motivoma – Dionizom (umetnikom) in Jacinto ter s krščanskim zlodejem – po mnenju dijakinje Vide Lestan z Gimnazije Nova Gorica je za zgodbo, kjer nastopa tudi umetnost, potreboval bolj umetniške motive, ki dajo atmosfero nadrealizma: "Zanimivo je, da je umetnik povezan z obema poloma; Jacinto, ki predstavlja nepojmljivo lepoto in nekaj dobrega, in hudičem v podobi človeka s potezami koze, torej zlobo. Tako si predstavljam, vsaj jaz, umetnika kot nekakšnega žonglerja, ki je žongler, le če meče obe žogi, dobro in slabo, in nosi v sebi dva pola. Mislim, da je s temi motivi Cankar to dvoličnost mojstrsko poudaril."

Vzporednice in razlike med deli
Sogovorniki so v oddajah Studio ob 17h kot vzporednice med Cankarjevimi deli poudarili njihovo aktualnost in kritičnost, v vseh Cankar uporablja številna estetska sredstva, v vseh smo priča konfliktu med upornim posameznikom in družbo, čeprav se v vsakem delu ta upor konča drugače. Liki, ki zastopajo oblast, pogosto uporabijo makiavelistično načelo, ko cilj opravičuje sredsta. V vseh dramskih besedilih se kaže tudi razkol med resnico in videzom – lahko gre za prikrivanje lastnih prepričanj, interesov, zločinov ali dogodkov iz preteklosti. V vseh nastopa en protagonist, ki zastopa vrednote blizu Cankarjevim, a so med njimi tudi razlike.

Različne so zvrsti dramskih besedil: Za narodov blagor je komedija, Kralj na Betajnovi družbenokritična drama, Pohujšanje v dolini šentflorjanski farsa, Hlapci pa drama. Lev Jošt, kranjski dijak, opozori na to, da je vzdušje v Pohujšanju in Za narodov blagor bolj sproščeno: "V Hlapcih in Kralju na Betajnovi je veliko več tragičnega: v Kralju Maksov umor, Kantorjeva preteklost in njegov odnos do Nine, v Hlapcih pa Jermanovo razmišljanje o samomoru, to, ko njegov govor, s katerim želi izobraziti ljudi, propade in ga množica hoče pretepsti, nekdo celo vpije, naj ga ubijejo." Po mnenju Maruše Lučič Bolka pa najbolj izstopa Pohujšanje v dolini šentflorjanski, saj tudi glavni protagonist, umetnik in razbojnik Peter, nekoliko odstopa od ostalih treh protagonistov: "Za razliko od Ščuke, Maksa in Jermana je umetnik in razbojnik Peter najmanj etično angažiran. Zaveda se vseh grehov, ki jih imajo šentflorjanci, ampak si jih ne želi razkrinkati, zato da bi bili razkrinkani, temveč si želi vzpostaviti oblast. A ker je kljub vsemu umetnik in si prizadeva za resnico, v tem položaju na oblasti ne najde sreče. Zato se tudi ta drama razlikuje od drugih, saj ne prinese pozitivnega zaključka. Šentflorjanci se ne spremenijo, saj jih ne razkrinka kot drugi."

Protagonisti ostalih treh dram so si na drugi strani podobni prav v tem, pravi dijak Andraž Rakovec, da so "nezadovoljni s trenutno situacijo in so aktivni, saj jo želijo spremeniti na bolje. A vsak na svoj način."

Glavni liki – tako protagonisti kot antagonisti – so v Cankarjevih delih večinoma večplastni, ostali pa dokaj enoplastni, zelo jasno in ironično jih označujejo že njihova imena (Mrmolja, Kremžar, Siratka, Dacar, Župan). Ta večplastnost glavnih likov je še posebej očitna pri Jermanu, ki se skozi celotno dramo Hlapci bojuje ne le s kolegi, ki so na hitro zamenjali oblačila, besede in prepričanja, in novo "črno" oblastjo, temveč tudi s svojim odnosom do matere in svojo vestjo, ali ji ni s svojo neuklonljivostjo skrajšal življenja. V komediji Za narodov blagor pride do notranjega obrata pri žurnalistu Ščuki, ki mu sicer ves čas leporečje meščanov in njihova preračunljiva pozornost bogatemu tujcu ne ugajata, a šele proti koncu v njem dozori odločitev za aktiven upor proti veljakom, ki imajo polna usta narodovega blagra. Za razliko od teh dveh del je v ospredju Kralja na Betajnovi pravzaprav antagonist: fabrikant Jožef Kantor, ki se je na vrh povzpel s teptanjem drugih in celo z umorom. Za kratek trenutek se v njem prebudita priznanje za nasilno dejanje in slaba vest, a ju s pomočjo drugih, ki oblast sprejemajo brez dvoma in hrbtenice, kmalu utiša.

Z vsemi temi dramskimi osebami, njihovimi zgodbami in zapleti ter s svojo kritično ostjo Ivan Cankar po besedah profesorice Barbare Logar mlade bralce še danes "provocira in jih nagovarja."

V spodaj pripetih posnetkih lahko prisluhnete trem oddajam Studia ob 17h, v katerih so v ospredju maturitetne vsebine.