Ker so večje založbe očitno zaspale, so vskočili pri Modrijanu in za slovensko tržišče po več kot dvajsetih letih prevedli romaneskni prvenec sicer v teh krajih nadvse oboževanega avstralskega melanholika, pridigarja, goloritega gladiatorja … in pisatelja Nicka Cava. And the Ass Saw the Angel je slovenščino kot Ko je oslica zagledala angela prevedel Andrej Pleterski, ki se je medtem že lotil Cavovega drugega, tematsko in slogovno popolnoma drugačnega romana, The Death of Bunny Monroe. Zajčja smrt bo menda izšla še letos, pri isti založbi pa, mimogrede, napovedujejo tudi izid avtobiografije Patti Smith, Just Kids (Mulca pač).

Roman, ki ga je Cave predlani (torej ob dvajseti obletnici) za ponovno izdajo delno "prečistil", skrajšal in skušal narediti bralcem dostopnejšega, smo v slovenščini dobili v njegovi integralni, a zato toliko bolj hermetični različici, ki se bohoti na dobrih tristotih straneh.

Skrito življenje sekt
Zgodba, umeščena v mitološko Ukulorsko dolino in med pripadnike verske ločine ukulitov (gre za metaforo celotne človeške družbe, ki pa jo je navdahnila resnična sekta morrisitov iz Utaha, katere ustanovitelj se je imel za sedmega angela iz Apokalipse), temelji na avtorjevi romantizirani predstavi globokega ameriškega juga. Ukulit je tudi protagonist romana, nemi Evkrid Evran, ki odrašča v shizofrenem leglu fanatizma in nasilja, z zapito materjo in krutim očetom, kot izobčenec med izobčenci. Evkridova trpinčena 'psiha', ki prekipeva od raznih angelskih videnj, počasi in s številnimi zastranitvami stopnjuje dogajanje do neizbežne točke, ko bo napočil trenutek za neusmiljeno maščevanje mučiteljem.

V prikazu razkroja globokega juga z zornega kota odpadnikov so kritiki našli vzporednice z ameriškim mojstrom Williamom Faulknerjem, vsak malo bolj vnet "caveofil" pa bo zasledil tudi ogromno tematsko-motivnih in idejnih stičišč med Oslico ter albumi From Her to Eternity (1984), Your Funeral … My Trial (1986) in Tender Prey (1988). V spremni besedi slovenskega prevoda boste našli precej natančno analizo motivov posameznih pesmi in tega, kako se navezujejo na roman; najtesnejšo povezavo z romanom Pleterski najde v pesmi Tupelo, najboljši približek temačnemu, napetemu ozračju zgodbe pa v mojstrovini Mercy Seat.

Véliki prevajalski podvig
Tudi tisti bralci, ki danes zaradi poplave spletnih knjigarn slovenski prevod najraje preskočijo in se odpravijo naravnost k izvirniku, bodo kaj kmalu ugotovili, da smo Andreju Pleterskemu za njegov podvig lahko še kako hvaležni, kajti, kot prevajalec zapiše v spremni besedi, "bralec bi utegnil dobiti občutek, da gre za knjigo, ki visoko kotira na natečaju za književno delo z največ pridevniki". Najbrž ni treba posebej omenjati biblijskega sloga, ki se pojavlja že v številnih Cavovih besedilih, v 'Oslico' pa stopa že z naslovom, aluzijo na priliko o Bileamu in oslici, ki sporoča, da človek zaradi svoje kratkovidnosti pogosto prezre tisto najočitneje v življenju.

Pleterskemu, ki mirno prizna, da je pri prvem branju gosto metaforičnega, z zvočnimi figurami natrpanega, baročno stiliziranega Cavovega sloga v angleščini obupal že pri 38. strani, je mukotrpni proces prevajanja vzel skoraj toliko časa, kot ga je Avstralcu pisanje (pri tem je treba vedeti, da je v tistih analognih časih Cave stopil še en korak nazaj in roman, preden ga je natipkal na pisalni stroj, napisal na roko … in – vsaj, če gre apokrifnim anekdotam verjeti (in najbrž jim ne gre) – na nekaj mestih tudi z lastno krvjo.

Roman, ki ga je rešil pred samouničenjem
Po drugi strani pa si je treba predstavljati čas, ko kritiška srenja vsakega Cavovega migljaja s prstom še ni jemala za suho zlato (nasprotno, to je bilo obdobje, ko ga je urednik britanskega NME-ja obtožil "promocije zla"). Do svojega prvega obiska rehabilitacije leta 1988 je Cave, ki se je 20 let bolj ali manj konstantno 'zadeval s heroinom', prosperiral v nekakšnem "produktivnem kaosu"; dejansko je živel morbidno melodramo svojih besedil. Idejo za scenarij o mutastem izobčencu globoko na ameriškem Jugu, ki ji ni znal dati prave oblike – "bilo je čista klinčeva zmešnjava", kot je to opisal sam – je spremenil v roman in v treh letih, v času ko je živel v Berlinu (tam se je leta 1985 znašel po zaslugi Wima Wendersa, ki ga je povabil k sodelovanju pri filmu Nebo nad Berlinom), spisal Ko je oslica zagledala angela. Svoj ustvarjalni proces v tistem času opisuje kot "štiriindvajseturno umetniško in ustvarjalno centrifugo". "Mislim, da me je proces ustvarjanja rešil pred popolnim propadom," je priznal vrsto let pozneje. "Tako sem vsaj delal nekaj ustvarjalnega, in ne zgolj uničevalnega. Čeprav takrat mi nikoli ni padlo na pamet, da je to, kar počnem z drogami, samouničevalno. Moj namen že ni bil tak."

Pisanje romana je bilo za Cava torej nekakšna rehabilitacija, pa čeprav, paradoksalno, v obdobju, ko je imel strupov v telesu največ. Ne le zaradi ustvarjalnega zagona in izziva, ki si ga je zastavil (ugotoviti, kakšen je njegov domet v obvladovanju jezika), ampak tudi zato, ker je njegov romaneskni prvenec na neki način obračun s pokojnim očetom, tisto arhetipsko neodobravajočo figuro, pred katero se je dolga leta skušal dokazati; oče je bil obenem tudi tisti, ki je vanj z recitiranjem Shakespearja in Dostojevskega vcepil ljubezen do književnosti (Če vemo, kako v romanu konča lik protagonistovega očeta, lahko predpostavljamo, da je bila katarza dosežena ...).

Vidmar: "Nikoli nisem nabiral avtogramov"
In prav v teh berlinskih časih mu je pot prvič prekrižal tudi Igor Vidmar, ki mu gredo zasluge za organizacijo prvega izmed številnih Cavovih koncertov v Ljubljani, danes kultnega nastopa na Kodeljevem na slovenski kulturni praznik leta 1987. "Nick Cave je bil dolga leta demon postpunkovske, 'post Birthday Party scene'. Po občutju in energiji je še vedno pripadal panku, vsebina in instrumentalizacija pa sta bili nekaj povsem drugega," se spominja Vidmar, ki pravi, da "ni opazil bistvene razlike" med Cavom takrat in nato leta 1990, ko je Ljubljano obiskal že "čist", že The Good Son. (Na tem mestu je treba omeniti, da eden glavnih koncertnih organizatorjev pri nas zavestno nikoli ni skušal navezovati pretirano osebnih odnosov z izvajalci, kajti "nekoliko antiklimaktično je biti tako blizu Davidu Bowieju, Bobu Dylanu ali tistemu pevcu od Nirvane – kako mu je že bilo ime? - in se obenem zavedati, da z njimi ne komuniciraš na relevantni, osebni ravni".

Več anekdot o Cavu v tistih časih imajo najbrž oboževalci, ki jih je pevec po koncertih v Križankah v Viteški dvorani včasih posadil na tla okrog klavirja in jim držal nekakšno mistično pridigarsko seanso. Se pa je Vidmarju v spomin vtisnil kot izjemno "intenziven" človek: “Videlo se je, da nima dveh person, ene za oder in druge za zasebno življenje. Oboje je bilo ena in ista, avtorsko izjemno močna osebnost, ki živi skoraj v nekem svojem svetu."

Če ne bi bilo Laibacha, tudi Cava v Ljubljano ne bi bilo
Nazaj v leto 1987: tisti prvi ljubljanski koncert se je zgodil bolj ali manj po naključju: Vidmar, ki je v tistem času na številnih gostovanjih v tujini redno spremljal skupino Laibach, je v Berlinu ugotovil, da imata tako glasbena veja NSK-ja kot avstralski bard v tem delu Evrope isto nemško zastopnico, in se mu je nekako uspelo dogovoriti za gostovanje. Za to, da smo Cava nato v Ljubljani (in ne na primer v Zagrebu, kot se nam to rado zgodi) videli tako rekoč na vsaki turneji, pa naj bo to z The Bad Seeds, v solorazličici ali v najnovejši inkarnaciji, Grinderman, je po Vidmarjevih besedah "kriva“ atmosfera Križank, ki je Cavovi intimni melanholiji pač pisana na kožo.
Preden vprašate: Vidmar ne more obljubiti, da bo tudi na naslednji turneji lahko zagotovil Cavov obisk, češ da je za ljubljanske neodvisne organizatorje v boju z zagrebškimi to izjemno težka naloga. Že Grindermane smo menda pri nas videli predvsem zato, ker je bila na urniku turneje med Italijo in Avstrijo "ravno dvodnevna luknja“, ki jo je Ljubljana lahko lepo zapolnila brez postavljanja pretiranih logističnih težav.

Ana Jurc

Spodaj lahko prisluhnete še dvema odlomkoma iz romana v interpretaciji avtorja samega.