Prihodi/Odhodi si je Esad Babačić izbral res prijetno okolje. Kina Šiška.
Na pripombo, da je naslov zbirke prej del železniškega žargona kot športa, se je odkritosrčno nasmejal in dejal, da je bila ideja o pingpongu spontana odločitev. "Pingpong je zelo prijazen šport, dosti literatov ga igra. Henry Miller ga je, recimo, igral skoraj vse do svojega zadnjega dne," takoj navrže povezavo s svetom pisane besede.
Pesniško zbirko, v kateri se loteva predvsem socialnih tematik, je izdal v samozaložbi. "Gre za eno pošteno poezijo, odprta je za vse, namenjena je res najširšemu krogu ljudi," pravi Babačić. Prva pesem z naslovom Naivna pesem je nekakšen sinopsis pesnikovega videnja družbe. "Govori o vseh teh ljudeh, ki so bili naivni, ko drugi niso bili. V njej je dualizem, ki to družbo močno prežema." Kot ocenjuje, gre svet v čedalje več skrajnosti, kar ni dober obet za prihodnost.
Smo tukaj in zdaj
Na vprašanje, ali je kakšna simbolika, da je naslov zbirke Prihodi/Odhodi in ne Odhodi /Prihodi, odgovarja, da je bil zgolj slučaj. "Za vsakim odhodom je nov prihod in za vsakim prihodom je nov odhod. Ampak načeloma je samo en odhod. In samo en prihod. In tega se je treba zavedati, tega se ljudje dandanes ne zavedajo," razloži filozofijo prihajanja in odhajanja.
Prepričan je, da je dejansko vsak od nas pesnik. "Jaz pravim, da je bil vsak človek v enem trenutku pesnik, tudi če tega ni zapisal. Vsak je doživel en trenutek razsvetljenja, razodetja. Že sama izvirna misel je dejansko poezija, saj je izvirnih misli dejansko zelo malo."
Ob tem priznava, da zadnje čase tudi sam premalokrat vzame v roke knjigo. Pravi, da je tudi sam žrtev tega časa, hitrega tempa. "Rad pa tudi poslušam. Všeč so mi Mlade rime, mlade pesmi, energija mi je všeč. Poezija je podaljšek mladostne energije, v bistvu je odmev tega, kar mladi nosijo v sebi."
Čas odpiranja oči
Babačić čas, v katerem živimo, vidi kot čas odpiranja oči, hkrati pa meni, da je še daleč do tega, da bodo te oči popolnoma odprte. "Eni preveč idealizirajo, da so stvari transparentne, dejansko se trguje tudi že s čutenjem ljudi." Po njegovem so ljudje še vedno blazni racionalisti in razum je zanj največji rabelj svobodnega sveta.
Kultura naj bi imela vlogo vodnika, prebujevalca, znanilca sprememb in novih časov. A kot pravi Babačić, je tudi kultura kontaminirana, prežeta z neetičnimi ljudmi, ki so povsod. "Kako bo potem kultura širila obzorje in dvigovala zavest, če so znotraj nje najbolj kontaminirani ljudje?! Namesto da bi bili res ustvarjalni, da bi bila ustvarjalnost res edino vodilo, so dejansko v igri vsa druga vodila!"