Pesnik, pisatelj, novinar, panker. Umetniška duša, ki poleg vsega obožuje tudi šport. Ta je pravzaprav postal prva asociacija na njegovo ime. Novinarsko in s humanitarno pobudo "Verjemi v svoj koš", kjer se je s pomočjo znanih športnih asov zavzemal za obnavljanje košarkarskih igrišč v naseljih, nato pa še z odmevno biografijo boksarskega prvaka Dejana Zavca "Trdobojec", ki je pri nas postala ena izmed najbolje prodajanih knjižnih del v zadnjih letih.

A tokrat ne bomo o športu. Esad Babačić je najprej poet in te dni v lastni režiji izdaja novo družbeno angažirano pesniško zbirko z naslovom Prihodi/odhodi. Bralci jo lahko naročijo izključno pri njem, saj se je sodelovanju z založbami odpovedal. Knjigo bo 9. maja prvič predstavil v ljubljanskem gledališču Glej, nakup pa bo vstopnica za koncert njegovega na novo obujenega pankerskega novovalovskega benda iz osemdesetih Via ofenziva. Zasedbo so sicer malo osvežili, toda naboj njihovih kultnih uspešnic, kot je "Kje si, proleter?", ostaja in je najverjetneje še bolj aktualen kot pred tridesetimi leti, ko so prvič začeli.

Upornik, ki zase malce v šali pravi, da je bil od nekdaj žrtev svoje lastne naivnosti in poštenja, za mesto našega pogovora predlaga lokal v središču Ljubljane, ki mu je baje zelo všeč. Nov in moderen, takšen, ki na svojem meniju z bogato ponudbo vrst rastlinskega mleka poskrbi tudi za "izbirčne" kofetkarje, takšen, kjer so poseben kotiček namenili prodaji vintidž oblačil in kjer s svojimi najnovejšimi tehnološkimi igračkami posedajo tisti mladci, ki tudi v notranjih prostorih na glavah nosijo pletene čepice.

Zanimiva izbira lokacije. Za upornika kot ste vi, si ne bi predstavljala, da so mu všeč takšni pompozni hipsterski lokali.
Zelo rad imam London, Berlin in vzdušje tukaj me spominja na tiste kraje, kaj pa vem. Svoj čas sem veliko prepotoval, zdaj potujem predvsem vase. Vedno sem imel rad takšne lokale, ki dajejo občutek brezčasnosti, so morda malce zatemnjeni, po možnosti pa nimajo niti preveč navitih zvočnikov, iz katerih bruha najbolj neumna glasba najbolj neumnih komercialnih postaj.

Torej nimate nič s hipsterji?

V bistvu sploh ne vem, zakaj gre. Slišal pa sem za njih. A to naj bi bili otroci hipijev ali kako?

Ne. Gre za sodobno subkulturo brez prave filozofije, njeni pripadniki nosijo "vintidž" oblačila, čim bolj hecne modne dodatke in frizure, velike okvirje za očala in tekmujejo v tem, kdo posluša bolj alternativno glasbo. Obvezno imajo v lasti tudi najnovejše tehnološke igračke.
Aja? Potem jih pa v Ljubljani ni tako veliko. Kaj pa vem, jaz živim v centru, pa ne čutim pretoka mladih, ki bi ustrezali temu opisu. Če bi bil večji pretok, bi mesto bolj dihalo to kulturo. Tukaj vidimo samo ljudi s sklonjenimi glavami ali pa ljudi, ki so tako zaljubljeni sami vase, da niso sposobni videti ničesar zunaj sebe.

Morda so prav ti zaljubljeni sami vase. Nekatere klasifikacije pravijo, da poudarjajo svoj individualizem, zato so, ironično, najbolj užaljeni takrat, ko jih želiš klasificirati za hipsterja. Ne tako kot pri pankerjih, ki ste ponosno izražali svojo pripadnost gibanju.
Mi, pankerji smo bili naivni. V bistvu smo se borili proti komunizmu in, kot se je izkazalo, podpirali imperialiste. Je pa res, da smo bili ponosni na svojo pripadnost, morda tega zdajšnje generacije res nimajo.

Zdaj se vaši in drugi pankkomadi poslušajo čisto drugače, se vrtijo na protikapitalističnih protestnih shodih. So si pesmi na ta način oprale ime?
V bistvu je s temi komadi res nastala popolna zmeda. Izpade, kot da je zanje šele zdaj napočil pravi trenutek. Naša pesem "Kje si, proleter?" se zdi danes bolj aktualna kot pred tridesetimi leti. Če zanemarimo, da delavcev v resnici ni več, saj tako ali tako zapirajo vse tovarne. Danes so na udaru umetniki, zato razmišljam, da bi besedilo celo posodobili.

Pesmi v vaši novi zbirki Prihodi/Odhodi so kritične do družbe, kjer obupani delavci v samskih domovih ostajajo brez sredstev za preživetje. Kdo prihaja in odhaja?
Včasih so delavci, predvsem z juga prihajali in ostajali, danes se pogosto zgodi, da še oditi ne morejo, ko jim tu vzamejo vse. Še za karto jim ne ostane. Predvsem pa jim vzamejo dostojanstvo in nazadnje tudi zdravje. Dokler so v poročilih, toliko časa obstajajo, ko pa se ekran ugasne, jih prekrije noč. Njihova naivnost je glina teh pesmi. In da se razumemo, s prejšnjimi generacijami delavcev prišlekov ni bilo nič drugače; bili so in ostali reveži. Pa tako so verjeli v deželo, ki so jo gradili. Sicer pa, na železniških postajah in letališčih vsi odhajamo in prihajamo, tam je vseeno, kaj je vmes. Recimo, da je to tista brezčasnost, ki se pripeti v poeziji.

Kot nekakšen pobeg od vsakdanjika?
Od vsakdanjika se ne da več pobegniti, to je vendarle jasno. Obstaja pa hrepenenje, ki je samo naše. Tega je bilo nekoč več, tako kot je bilo več prostora za zasilne izhode. Evropa je povsod, mi pa smo vse bolj ukleščeni. Kot sem že dejal, so prihodi in odhodi prispodoba za tisti občutek brezčasja, tudi tega, da se lahko odločaš o lastni usodi, na način, da sam izbiraš, v katero smer boš odšel, če sploh. Pomebna je možnost, ne toliko dejanje. Danes se zdi, da so tračnice poravnane in vodijo samo v eno smer. Zato se na naslovnici moje knjige cepijo in odpirajo srce.

Ste izdajo pesniške zbirke z obuditvijo zasedbe Via ofenziva združili zato, ker ste presodili, da je pravi trenutek, da se te pesmi spet slišijo?
To je bilo popolnoma spontano. Bend se je sestal skupaj še pred vsemi temi močno angažiranimi impulzi v družbi. Imamo novega basista, ki je prej delal z Guštijem, in on nas je popolnoma revitaliziral. Ustvarjamo komade na novo, in to bo popolnoma sveža zadeva.

Sami ste že povedali, da ste v resnici ustvarjali bolj "novovalovsko" glasbo, niti ne težkega panka. Takšne, bolj spevne zadeve.
Pank je bil v resnici vedno zelo poslušljiv, saj so besedila večinoma pisali člani, ki so bili pesniki in bi pisali tudi sicer. Na primer Habič iz Nietov, Bitenc pri Otrocih socializma …
Za Lovšina ste rekli, da je obrtnik.
Ja, ampak v najbolj pozitivnem smislu. Pisati besedila za glasbo, stisniti zgodbo v tako malo vrstic, to je mojstrstvo. In on je mojster te obrti. Poleg tega pa izjemen frontman.

Tudi on je bil včasih tarča posmeha. V Azrinem "Balkanu" so med vrsticami rekli, da je šminker.
No, veste kaj, Johnny Štulić si je pa res lahko privoščil, kogar koli je želel, on je bil največji pesnik tega gibanja in časa. To, kar je on spesnil in ustvaril, je ultimativno. Kakšno Bijelo dugme neki! Štulić je že v začetku osemdesetih napovedal ves pekel, ki se je zgodil na Balkanu. Prav ima, da se je nazadnje umaknil od vsega, mediji tako ali tako vse pokvarijo.

Pa vi, kaj zamerite Raciji in njihovemu komadu "Kje si, Esad?", kjer namigujejo, da ste prodana duša, predvsem zaradi svojega novinarskega poklica?
Ah, kje pa, pravzaprav bi jih rad spoznal. Kakšna zamera, no! Saj v bistvu smo vsi izdajalci tistega gibanja, jaz nisem izjema.

Zakaj ste izdajalec?
Pogosto sem delal za golo preživetje in v resnici se nimam kaj zagovarjati. V novinarstvu sem imel zelo lepe trenutke, sploh v devetdesetih, ko smo še verjeli v raziskovalno novinarstvo in v resnico. Naivnost me je nazadnje dotolkla. O naivnežih imam tudi pesem v novi zbirki. Naivnež je lahko delavec iz Bosne ali pa gospa z javne uprave. Nekdo, ki nikoli ne reče nič proti tistim, ki ga ponižujejo in izkoriščajo. V resnici smo sužnji že takoj, ko se zbudimo. Zato sem knjigo izdal v samozaložbi.

Kako se vas je gospodarska kriza dotaknila osebno?
Položnice me bodo pokopale – ne zgolj metaforično. Imam status kulturnega delavca, teče mi delovna doba, nimam pa plače. Skušam preživeti s svojimi pobudami, akcijami in projekti – spet ta grda beseda.

Je projekt grda beseda?
Preveč jih je bilo. Človek se od tega malo utrudi.

Dokumentarec Vsak otrok je lep, ko se rodi, ki pripoveduje zgodbo o vašem mladostniškem udejstvovanju v pank glasbi iz leta 1983 in o vašem zasebnem življenju govori predvsem o življenju v delavskem okolju, katerega problem je bil po vašem predvsem ta, da kulture ne razume oziroma da ga ne zanima. Nobenih sledu ni o finančnih težavah.
Zdaj ni niti kulturnega okolja, poleg tega pa so ubili še hrepenenje. Prej si vsaj imel občutek, da je tam za mejo neki drug svet in da je zate še neka možnost tam nekje.

Prihajate iz imigrantske delavske družine. Od kod menite, da ste črpali ta kulturni kapital, da ste postali pesnik?
Ne vem. Zgodovina naše rodbine nima nobenega, ki bi počel kaj podobnega, ne po eni ne po drugi strani. V šoli sem imel izjemne težave z učenjem in prilagajanjem v skupino. V bistvu sem takrat vedno nekam bežal.

Tudi v literaturo?
Pozneje že. V samoto tudi, čeprav sem se rad družil, predvsem s tistimi z roba. Nič čudnega, da sem končal osnovno šolo v večernem programu.

Se je kljub vsemu našel kak učitelj, ki je prepoznal vaš potencial?
Bil sem katastrofalno slab učenec, a učiteljica slovenščine je verjetno nekaj slutila. Ko so me pred leti skupaj z odličnjaki povabili na obletnico naše osnovne šole, mi je zaupala, da je jokala, ko je videla, da sem izdal knjigo.

K čemu pa so vas spodbujali starši?
Oče mi je enkrat, ko sem bil še zelo majhen, kupil harmoniko. Sicer pa niso imeli posebnih ambicij, tudi časa ni bilo zato. Vedno so le poudarjali, da naj bom pošten, in se bali, da ne bi postal kakšen "lopov". To moralno vzgojo sem imel kar močno, ja. In točno to me je nazadnje najbolj dotolklo, ker s takšnimi vrednotami se pri nas pač ne pride daleč.

Oče vas je vseeno poslal delat v pekarno …
Ja, tako mi je želel pomagati. Ravno zaradi dela tam sem začel pisati, to me je osvobajalo. Med pečmi, obkrožen z delavskim razredom, ki še verjame, je bilo lepo pisati.

Najstnik iz Ljubljane na začetku osemdesetih, ki beži v pank in ga doma ne razumejo ... prizori v filmu Vsak otrok je lep, ko se rodi, ki ga je posnel Slavko Hren, precej spominjajo na Oustsiderja. Ste bili navdih za Andreja Košaka?
Takrat smo se s Košakom veliko družili, tako da smo bili na neki način vsi navdih za ta film, ki je prerez nekega časa. Takih zgodb je bilo veliko.

Vaša mama je Hrvatica, oče pa Bošnjak. Vi ste se rodili v Ljubljani in baje niste nikoli čutili povezave z domovino vaših staršev …
Zato, ker tudi moji starši niso bili eni izmed tistih, ki bi močno ohranjali te vezi. Nekatere družine so res neprestano hodile dol, mi pa sploh ne. Šele pozneje, po vojni, sem začel bolje spoznavati te kraje in si v Hercegovini stkal močne vezi. Zelo mi je prirasla k srcu.

Kako ste doma doživljali vojno po razpadu Jugoslavije?
Takrat sem ravno skušal delati faks. Spominjam se, da me je vse skupaj zelo blokiralo, težko mi je bilo.

S kakšnimi sorodniki pa se niste povezovali?
Niti ne, že prej nismo bili povezani.

Pravzaprav sami sebe dojemate predvsem kot Slovenca, kajne?
Ja, nedvomno. Če bi bil čisto pravi Slovenec, bi bil zagotovo Gorenjec. Predvsem na Jesenicah imam precej pristnih prijateljev. Neka multikulturnost je tam prisotna, ki tukaj manjka. Mešanica dveh ekstremov, Gorenjcev in Bosancev, to je blazno žlahtna kombinacija, saj so oboji duhoviti.

V mladostniških letih ste nosili vzdevek "car". Kdaj je odpadel? Sčasoma, sam od sebe ali pa ste se za to odločili ob kakšnem ključnem dogodku?
Ta vzdevek je vezan za posebno obdobje v mojem življenju, zato sem ga tudi pustil tam, kjer je bil spočet. Čeprav je za mnoge še vedno aktualen, česar pač ne morem preprečiti.