Zasavščina je, enako kot druga slovenska narečja, del kulturne dediščine ter odraz življenja in identitete ljudi, živečih na območju, ki sta ga zaznamovali predvsem rudarstvo, steklarstvo in kemična industrija. Ta govorica je trda, robata in glasna, zasoljena s črnim humorjem, sočnimi kletvicami in knapovskimi izrazi. Marsikomu se zdi celo prostaška in primitivna.

"Dvesto let je rod za rodom grizel v to zemljo. Dvesto let je rod za rodom preklinjal pod zemljo …" poje v kultni pesmi Adijo, knapi Orlek Vlado Poredoš, ki je Zasavčanom nastavil ogledalo. Vlado je moral priti od drugod, iz Prekmurja, da je zaznal žlahtnost zasavščine in vzbudil v Zasavčanih ponos na njihov jezik.

Ne le dvesto let, temveč kar 260 let, je stara tradicija rudarjenja, ki je oblikovala način življenja v Zasavju in tudi posebno govorico, ki je svojevrsten unikum ne samo v slovenskem merilu. Zasavska govorica je mešanica izrazov tujcev, ki so hodili v te kraje kopat premog, npr. iz nekdanjih jugoslovanskih dežel ter vodilnih delavcev v tej industriji, ki pa so prihajali predvsem iz nemško in češko govorečih dežel. Knapovski jezik se je oblikoval v rudniških jamah, postopoma pa se je iz podzemlja prenesel na prebivalstvo zunaj jame in postal njegov sestavni del. Pred leti je avtorica Sanja Šikovec sestavila slovarček rudarskih besed iz Zagorja ob Savi z naslovom Knapovšna.

Trboveljčan Leopold Odlazek, bolj poznan pod vzdevkom Zupanov Lubo, je l. 2010 izdal knjigo Med hauzi – Takšne in drugačne iz Žabje vasi. V teh zgodbah se spominja otroštva in mladosti, ki ju je preživel v trboveljski knapovski koloniji. V knjigi je tudi prvi zapis zasavščine, imenovan sicer trboveljščina, a se besedišče po zasavskih dolinah ne razlikuje kaj dosti. Na sodobnejši način se je proučevanja zasavščine lotil Aleksander - Sandi Medveš, profesor kemije na trboveljski gimnaziji, ki je na svoji spletni strani objavil slovar zasavščine. Kot priseljenec iz Ljubljane je želel ohraniti narečne izraze, ki jih marsikdo zunaj Zasavja ne razume. Slovar zasavščine pravzaprav ni slovar, saj je zasavščina narečje in ne tuj jezik. Spletni slovar zasavščine se stalno dopolnjuje in ima trenutno nekaj čez 1000 tipično zasavskih besed.

Verjetno najbolj znana rudarska pesem vseh časov je Drejčnik Andrej govori avtorja Mileta Klopčiča: "Madona, kje vse sem te kopal! Začel sem v Trbovljah, smrkav otrok sredi otrok, potem sem v Zagorju izkopal nov šaht …"

Dokler je ni v novejšem času zamenjala najlepša pesem, posvečena rudarjem, spomenik rudarjem in vsem knapovskim rodovom – Adijo, knapi skupine Orlek.

O zasavskih knapih se ni pisalo kaj dosti. Tone Seliškar je izdal pesniško zbirko Trbovlje. Tine Lenarčič je za zanamce ohranil peto in povedno dediščino trboveljskih rudarjev v knjigah Rudarske zgodbe in pripovedi ter Slovenske rudarske pesmi. Še živeča bosansko-slovenska avtorica Valerija Skrinjar Tvrz je napisala obširno trilogijo, roman – knapovsko sago Zmajeva kri, posvečeno njenemu rodnemu mestu Zagorju ob Savi, tamkajšnjemu rudniku, knapom, rudarskim rodovom. Med najmlajšimi pisatelji velja omeniti Igorja Gošteta, ki v romanu Otroci knapov pripoveduje o svojem doživljanju otroštva v rudarski družini. Še kak avtor bi se verjetno našel.

Tej zgodbe in pesmi, pa tudi likovna in kiparska umetnost (Batič, Kopitar, Beer, Knez …) vračajo ugled rudarskemu cehu. Nekdaj so imeli ljudje podcenjujoč odnos do rudarjev, češ, za knapa je vsak dober. "Če se ne boš učil, boš šel pa v jamo delat!" so poslušali že majhni otroci. V resnici pa so bili rudarji telesno močni, žilavi, znali so opravljati veliko del v jami in tudi zunaj nje. Delo rudarja pod zemljo je bilo fizično težko in zahtevno, brez pomoči in tovarištva – kumaratov ni šlo. Vsi za enega, eden za vse! Zunaj jame so si rudarji sami gradili hiše, bili so zidarji, tesarji, pleskarji, mizarji, po šihtu pa so se ukvarjali s kulturo, s športom, peli so v pevskih zborih, hrastniški rudarji so izdelovali celo lutke. Rudarske družine so štele veliko otrok. Knapovske žene so znale šivati, prati, kuhati, podpirale so štiri vogale hiše. Še vedno je živ spomin na mame in žene, ki so z žalostnimi očmi spremile svoje moške v jame. Se bo vrnil živ in zdrav? In iskric v očeh, ko se je moški vrnil domov s šihta. Najhuje je bilo, ko so zlovešče zatulile sirene, ki so oznanjale, da se je v jami zgodila nesreča. Rudarski pozdrav Srečno ni nastal kar tako in ni bilo vedno samoumevno, da se bodo rudarji po šihtu tudi vrnili iz jame. V tem pozdravu so združene osnovne rudarske vrednote: Srčnost, Resnica, Enotnost, Človečnost, Načelnost in Odločnost.

Vlado Poredoš, frontman skupine Orlek, ugotavlja, da velik del zasavskega narečnega bogastva in identitete izginja, da prave zasavščine kmalu ne bo več. Pa vendarle knapovšna ne sme iti v pozabo, preveč znoja in solza tisočih brezimnih ljudi, ki so četrt tisočletja garali pod zemljo, je bilo prelitih v teh krajih. Krajih, ki jih sestavlja vidni svet na površju in drugi svet v podzemlju, kjer kraljuje jamski škrat Perkmandeljc in drugačna pravila igre.

Ko je Poredoš pred več kot tremi desetletji prišel v Zasavje, so knapi še govorili po knapovsko, robato, domala surovo. V vseh letih so izkopali samo v Zagorju in Kisovcu okrog 40 milijonov ton premoga, pod zagorskim površjem pa je 583 km rovov. Zdaj se rudnik zapira, pravih knapov ni več, le peščica ljudi opravlja zadnjo administracijo pred dokončnim zaprtjem zasavskih rudnikov.

Zasavje jemlje Poredoš kot tri doline, tri neporočene sestre, ki jih nihče ne mara. "Puznam tri duline, tri čudne dekline, prihodnost se jim megli …" Pa vendar se je on sam globoko asimiliral v te čudne doline, v katerih krajani vsake od treh dolin govorijo svoj jezik. Najbolj robata je "trbovščina", kot ji po domače rečejo, hrastniška govorica je omehčana s celjskim narečjem, zagorska pa je bližja ljubljanski. Knapovski izrazi vseh treh dolin pa so približno enaki.

Namen knapovskih pesmi, ki jih pišejo in izvajajo Orleki in tudi drugi zasavski avtorji, je, da se ohranita jezik in fonetika zasavskega jezika. Škoda bi bilo, da bi šla v pozabo. Ljudje se vozijo v službe v druge kraje, tam so po cel dan, družijo se z ljudmi, ki govorijo druga narečja ali pa lublanščino, če ne celo angleščino, in tako se izgubljajo jezikovne posebnosti posameznih pokrajin. Domov pridejo le še prespat, nimajo stikov s sokrajani, izgublja se sočnost in barvitost zasavskega jezika.

Zasavčani najbolj slovijo po svojih kletvicah, ki so sestavni del njihovega govora. V Trbovljah besedni zvezi "mat kurba", v Zagorju pa "mat kurja" nista kletvici, temveč običajni pozdrav, pogovorno mašilo in folklorni izraz. Povprečen Slovenec se najmanj zdrzne, če ne celo zgrozi, ko zasliši: "Mat kurba, lejga! A še nisi crknil?" Grozljivo prostaško, kajne? V zasavskem prevodu pa to pomeni: "Ej, prijatelj! Že dolgo se nisva videla! Kako si kaj?" Vlado Poredoš se spomni globoke užaljenosti nekega sorodnika, ki mu je na srečanju v Prekmurju rekel: "O, lejga! A ti še živiš? Saj že mal po cipresah smrdiš!" Vlado se je namreč nalezel tukajšnje knapovske robatosti in tak pozdrav je za Zasavje čisto prisrčen in prijateljski, za Nezasavčane pa huda žalitev in zamera. Za tiste, ki so se vozili z vlakom iz Zasavja proti Ljubljani, se je včasih reklo, da je do Litije "mat kurba", od Litije naprej pa "kva si pizda". Nihče ne zna pojasniti, od kod izvira ta kletvica, ki pravzaprav ni kletvica. Nekateri si jo razlagajo s težkim delom rudarjev pod zemljo. Vsakič, ko so šli v jamo, so preklinjali lastno mater, da jih je rodila.

Nezasavčane pa vedno osupne prispodoba s prasico. Zasavčani namreč svoji simpatiji ne rečejo, kako je lepa, ampak "mat k…., si fejst ku prasica". Ta živalska vrsta je zasavski standard tudi za druge človeške presežke, npr. ne reče se, da je nekdo pameten, temveč je "kšajt ku prasica". Jože Ovnik, slikar, pesnik in zbiralec knapovske dediščine, pojasnjuje, da ta prispodoba izvira iz zasavske zgodovine in tradicije. Rudarji so opravljali težko delo, zato so potrebovali močno in kalorično hrano. Pri marsikateri hiši so zato redili prašiča, ki je moral imeti vsaj 5 cm masti. Bolj kot je bilo prase zamaščeno, več hrane je bilo pri hiši. Da je "bla fajn ku prasica", je torej v Zasavju neke vrste merska enota, kot liter ali meter in izraža najvišjo stopnjo kakovosti. Takšni so pač Zasavci, unikati v vseh pogledih. Tudi še danes!

Knapi so imeli obešenjaški humor, vzrok zanj je bil verjetno nenehen strah pred tem, da se ne bodo vrnili iz jame. Ta strah so potlačili s humorjem. Večina Slovencev se je pred leti zgražala nad nekdanjim visokim državnim uslužbencem, po rodu iz Trbovelj, ki je rekel, da upokojenci čakajo le še na Matildo. Le Zasavcem se je ta prispodoba zdela smešna, vsej ostali Sloveniji pa obsojanja vredna.

Nekdanjo psovko "pejt u tri krasne" pa so Zasavčani spremenili kar v svoj turistični slogan: tri krasne doline.

Orleki so dali identiteto Zasavju s svojimi knapovskimi pesmimi. Čeprav izhajajo iz zagorske občine, se imajo za zasavski band, njihova glasba pa je knap'n'roll, kot je tudi naslov monografije, ki je izšla ob njihovi 20-letnici obstoja. Ko so na neki proslavi prvič zaigrali Adijo, knapi, so k njim pristopali stari knapi s solznimi očmi. "To je največ, kar šteje, največje priznanje Orlekom, da so knapi sprejeli in začutili ter vzeli za svojo njihovo pesem," pravi Vlado Poredoš. Včasih skladbo Adijo, knapi zaigrajo na grobu, ob smrti rudarja. Pa ne samo rudarja. Tudi nedavno umrlemu velikemu umetniku Stojanu Batiču so ob poslednjem slovesu recitirali to čudovito pesem.

Če Vlada Poredoša vprašaš, kje najde motive za svoje pesmi, je njegov odgovor enostaven. Dogodki kar sami prihajajo k njemu. "Kot prihajajo položnice in sem jih sit do amena. Evo, pa nastane pesem. Vzameš v roke današnji časopis, pa imaš tam vse od začetka do konca. Od osmrtnic do malih oglasov in ravsov v gostilni. Motivov, kolikor hočeš." Kar ga tare, muči, ubesedi, uglasbi. Vsaka pesem Orlekov vsebuje zgodbo, pogosto humorno, obešenjaško. Ali kot pravi pesnik Vlado Garantini: "Orleki res fejst špilajo, odštekano, cajtu primerno, de jih še jest, čeprav sm star dec, navaden knap, poslušam prav rad."

V tem letu pa sta s finančno pomočjo evropskih sredstev izšli kar dve knjigi zasavskih avtorjev, ki sta posvečeni Zasavju in rudarjenju: Šlemunga in Frpruh. Sta vam naslova razumljiva? Če nimate zasavskih korenin, pa tudi če jih imate, a ste mlajša generacija, boste potrebovali prevod. Obe zbirki sta himni in slavospev rudarskemu delu, kumaratom, hkrati pa razočaranje in kritika družbeni ureditvi, tajkunom, politiki in privatizaciji. Sta tudi prikaz prav posebnega življenjskega sloga in življenja v industrijskem okolju, v katerem so živeli knapi, vpogled v njihova življenja. Pesmi povedo tisto, česar preprosti rudarji ne znajo povedati, a čutijo. Kar so imeli, pa nimajo več. Zbirki prikazujeta knape na hudomušen način kot navihane, brihtne, v njihovi žalosti, sreči, nesreči, njihove sanje in vsakdanje dogodke. V družbi knapov ni bilo nikoli dolgčas.

Pred leti je zagorski slikar Milan Razboršek izdal brošuro svojih slik z rudarskimi motivi z naslovom Ex knapi. Ta je bila povod za izdajo Šlemunge, ki je nadgradnja Ex knapov v besedi in sliki. Šlemunga je poskus nahraniti spomin, zapolniti praznine, ki v dolinah in ljudeh ostajajo za stoletja trajajočim rudarstvom, je zapisal zagorski pisatelj Roman Rozina, ki je dal pesniški zbirki tudi idejo za njeno ime. Šlemunga je material, s katerim zapolnijo ali po knapovsko zafilajo praznino v jami. S to knjigo so avtorji slikar Milan Razboršek in trije zagorski pesniki, Nande Razboršek, Vlado Garantini in Vlado Poredoš, zafilali praznino izginjajoče zasavščine in rudarskega življenja. Milan Razboršek s svojimi slikami, preostali trije avtorji z besedami, stihi.

Strašen frpruh pa sta povzročila pesnik Vlado Garantini in slikar Jože Ovnik. V knjigi Frpruh, zbirki 25 pesmi in 25 slik na temo rudarskega življenja, sta spojila dve umetnosti: besedno in likovno. In kaj je frpruh? Jamska zrušitev, kar je tudi naslov ene od Garantinijevih pesmi v tej zbirki. Vlado Garantini je večino pesmi v tej zbirki napisal v zagorskem narečju, svoje pripovedi pa je položil v usta knapa Johana, "v fonetično zapisanem vladogovoru, slovnično pomanjkljivo, kukr en star, srčno dobr knap zmore" (spremna beseda Romana Rozine v knjigi). Garantinijeve pesmi so polne globoko osebnih čustev, misli in osebnih doživljanj. Po drugi strani pa izražajo tovarištvo med kumarati, ljubezen do družine, vdanost v usodo, matilda bo pač enkrat prišla, veselje nad vsakdanjimi preprostimi stvarmi, kozarčkom vina, malce nergaštva, pa obešenjaški humor … Bolečino ob revščini in mizeriji preprostega človeka, pohlep določenega sloja ljudi. Vlado Garantini je, naj ne zveni nenavadno in preošabno, Iztok Mlakar zasavskega jezika.

V Jožetu Ovniku pa se pretaka vroča kri očeta in starega očeta, ki sta bila oba knapa, na kar je zelo ponosen. Pravi, da se je rodil s knapovskim pedigrejem in DNK-jem. Ustvaril je veliko zbirko likovnih del na temo rudarske dediščine in arhitekture, ki je že zdavnaj ni več. Njegove risbe prinašajo nostalgične podobe Trbovelj in Zasavja nekoč in tudi danes. Ko hodi po nekdanjih rudarskih kolonijah, mu pred očmi skačejo prizori, ki jih je videl v otroštvu ali podoživel ob poslušanju zgodb o tem, kako je bilo včasih. Z njegovimi podobami se delci tega vsakdanjika prenašajo na generacije, ki knapovskega utripa niso doživele v živo. Rudarji so se mu s svojo bistro mislijo in pošteno besedo zarili globoko pod kožo, čuti, da mora s svojimi slikami ohranjati tradicijo rudarstva, izpolnjevati poslanstvo ohranjanja zgodovine in zbiranja predmetov iz starih časov.