Pred kratkim je izdal dve novi knjigi za otroke in mladino, Skrivnost stoletnega vetra in Dnevnik legionarja Primusa ali kako je nastalo mesto Ptuj. Dogodek ob izidu omenjenih del je bil prva predstavitev knjige pri nas, ki je potekala v živo preko spletnega omrežja Facebook.

O tem, od kod črpa navdih, kaj počne poleg pisanja in kaj vse je nekoč počel, pa tudi o življenjski filozofiji smo se pogovarjali z Žigo X Gombačem, ki za MMC razkriva tudi pomen skrivnostnega X-a v njegovem imenu.

V zadnjih letih ste napisali kar devet avtorskih knjig. Navdiha vam očitno res ne manjka ... Vam s kakšno domislico pomagata tudi vaša otroka?

Če se vlogi starša popolnoma in spontano prepustimo ter jo dosledno živimo, prebudimo tudi otroka v sebi. In ta otrok mora biti prisoten, če ustvarjaš za otroke in mladino. V kolikor mu dodaš svoje življenjske izkušnje, nazore ter ščepec odbitosti, si na pravi poti, da ustvariš berljivo knjigo, blizu generaciji, za katero si se namenil pisati. Lin in Nia sta gotovo navdih, pa tudi stik z generacijo, ki jo nagovarjam, v tekstih pa se seveda tudi vselej najde kakšna naša dogodivščina, ideja ali šala.

Kaj ste jima najraje prebirali, seveda poleg svojih del?

Zdaj sta že toliko stara, da si knjige izbirata sama. K sreči sta oba predana in strastna bralca, tako da tudi onadva že svetujeta, kaj je vredno prebrati. Ko smo knjige prebirali skupaj, smo najraje prebirali in občudovali nešteto slikanic. Sneženi mož Raymonda Briggsa je bila knjiga, ki smo jo zelo radi listali, pa Zverjaščka, Pekarno Miš Maš, veliko zgodbic pa sem si izmislil tudi sam. Prebirali smo tudi nepozabne knjige Roalda Dahla, obveznega Nikca Goscinnya in Sempeja, pa Encibenci na kamenci, Vikija vandalsko vahno Cresside Cowell ter številne knjige o pticah, ki so bile podlaga za najrazličnejše zgodbe ...

Predstavitveni večer vaših novih dveh knjig je (baje prvič v Sloveniji, ko gre za tovrstne dogodke) potekal v živo preko družabnega omrežja Facebook ... Kako ste sploh prišli na to zamisel?

Kadar se lotim knjižnega projekta, ne razmišljam zgolj o njeni vsebini, temveč tudi o tem, kako knjigo predstaviti kar najširšemu občinstvu. Mlajši ustvarjalci smo v Sloveniji prepuščeni sebi oziroma lastni iznajdljivosti. Zmotno je misliti, da se z izidom knjige avtorjevo delo konča. Osebno menim, da je to zgolj prva polovica prehojene poti. Druga polovica pomeni predstavitev knjige, zato ob izidu vsake knjige pripravimo osrednjo predstavitev knjig, po izidu pa praviloma sledi tudi nekakšna “turneja“, na kateri si želim obiskati čim več slovenskih in zamejskih šol, knjižnic ter literarnih dogodkov.

Na osrednje predstavitve knjig vselej pride spoštljivo število ljudi, govoriva o sto ljudeh in več, na vabila pa se z neverjetnim posluhom odzovete tudi mediji. No, tokrat sem želel narediti še korak naprej, zato sem k sodelovanju povabil Mateja Špeharja, ki je eden izmed največjih poznavalcev fenomena družabnih omrežij pri nas. Poleg tega je Matej tudi dober kolega, ki se je v preteklosti prijazno odzval na večino mojih vabil na predstavitve in tako je bilo tudi tokrat. Le da je imel s seboj kamero in računalnik, preko katerega smo v živo, preko spleta, prenašali dogajanje s predstavitve. Trendi promocij narekujejo tudi nove, inovativne pristope, ki za literarni svet morda niso pričakovane, a so ravno zaradi tega toliko večji izziv.

Nam lahko poveste še kaj o svojem projektu, ki nastaja v sodelovanju z Narodnim muzejem Slovenije?

Z Narodnim muzejem smo začeli sodelovati lansko poletje. Ravnateljica gospa Barbara Ravnik je prebrala Dnevnik Legionarja Primusa in me povabila, da bi nekaj podobnega naredili tudi za Narodni muzej Slovenije. Cilj tega projekta je približati delovanje in zbirko Narodnega muzeja osnovnošolcem. Ko sem se lotil raziskave, sem bil presenečen nad bogato zgodovino in izročilom, ki ga premoremo, in pisanje knjige je bil čisti užitek. Prva knjiga, dogovorili smo se namreč za zbirko, govori o Bledu, kraj pa bo predstavila na način, kot ga še ne poznamo. Ste vedeli, da so na Bledu ob jezeru našli starodavno zlato zapestnico s skrivnostnimi sposobnostmi, v jezeru pa več kot tri tisoč let stara bronasta meča? Glavna junakinja celotne zbirke bo deklica Živa, ki premore nadnaravne moči, knjiga pa izide letos spomladi.

Počeli ste že marsikaj: organizirali koncerte, delali na MTV-ju, bili novinar ... Se še kdaj vidite v glasbenem poslu?

Glasbeni posel mi je dal ogromno. Več kot sem si kdaj koli lahko predstavljal. Glasba me je od nekdaj spremljala in tudi danes praktično ne morem pisati, če v slušalkah ne odmeva kvalitetna, predvsem alternativna glasba. Začel sem kot glasbeni novinar, delal v agenciji, ki je organizirala dogodke in koncerte, bil sem glasbeni urednik na mednarodni glasbeni televiziji, kjer sem spoznal skoraj vse, kar ima ponuditi svet šovbiznisa. V vseh teh letih sem naredil ogromno intervjujev z ljudmi, ki jim je v življenju res uspelo, in vsem je bilo skupno to, da so svoj talent nadgradili s trdim delom, vztrajnostjo in odrekanjem. Na podoben način se skušam svojega ustvarjanja lotevati tudi sam. Seveda na povsem drugačnem nivoju, a s početjem, ki me navdihuje in izpolnjuje. Svojo prihodnost vidim predvsem v literaturi in pisanju, se bom pa z veseljem lotil kakšnega zanimivega glasbenega projekta, če se bo le našel čas in pravi motiv.

In še za konec: kaj pomeni skrivnostni X v vašem imenu (če ni prevelika skrivnost)?

Iks uteleša zdrav in pozitiven način življenja, ki ga živim zadnjih petnajst let. Z iksom na roki so se identificirali pripadniki gibanja straight edge, ki izhaja iz hardcora in zagovarja življenje brez alkohola, drog, uživanja mesa, nasilja in promiskuitete.