Benetke, kakršne je poznal in v njih prosperiral, niso več obstajale, Pariz je pretresla revolucija, pisanje pa je bilo za Casanovo, kot prizna v predgovoru, "edini način, da sem se lahko obranil blaznosti ali smrti od žalosti". Ta "terapevtska" knjiga, Histoire de ma vie (Zgodba mojega življenja), je prvič izšla leta 1798, dvajset let po Casanovovi smrti - in njegov priimek za vse čase spremenila v sinonim za ženskarja, kot ga uporabljamo še danes.

Vsega še vedeli nismo ...
Pa mu je sloves očitno delal še krivico: celoten popis ljubimčevih podvigov so za občutljive oči bralcev najprej malce priredili nemški puritanci, v poznejši dobi pa je bil preprosto žrtev površne, na mestih celo nemarne transkripcije rokopisov.

Nemški založnik ni prenesel vseh vročih podrobnosti
Natančneje: leta 1821, 23 let po avtorjevi smrti, je Zgodbo mojega življenja Casanovov nečak prodal Friedrichu Arnoldu Brockhausu, nemškemu založniku, ki je še posebej strastno zbiral italijanske pisce 18. stoletja. A možak je po branju sklenil, da knjiga ni primerna za objavo, seveda predvsem zaradi svoje pohujšljivosti in nespodobnosti, pa tudi zato, ker je bilo francosko besedilo posejano z izrazi v italijanščini. Knjiga je izšla šele po natančni cenzuri, ki je črtala cel kup odlomkov, za katere so presodili, da so prevulgarni za občutljive duše bralcev; nadaljnjih 140 let je bila to tudi edina dosegljiva različica, izvirnik pa varno shranjen pod ključem.

Simbol (osebne) svobode
Pa še tako je Casanova navdušil celo vrsto francoskih književnikov, od Stendhala pa do pesnika Alfreda de Musseta. "19. stoletje, ko so ljudje 'odkrili' Casanovo, je bilo silno buržoazno obdobje," je za The Observer komentiral Jean-Christophe Igalens, strokovnjak za Casanovovo pisanje. "Za pisatelje, kakršna sta bila Stendhal in Musset, je predstavljal drugačen moralni red, čas, ki je bil manj omejujoč in zategnjen kot njun lastni."

Malo je manjkalo, da bi bil leta 1943, ko je na Brockhausovo pisarno padla zavezniška bomba, izvirnik besedila za vedno izgubljen. Rokopis je skoraj kot po čudežu preživel (in od tedaj dalje je bil varneje spravljen v bančnem sefu.)

Rokopisi so bralce v izvirni obliki dosegli šele na začetku šestdesetih - a kaj, ko je urednike očitno preganjal rok in se je v transkripcijo pretihotapila cela vrsta površnosti ter napak.

Najdražji rokopis na svetu
Konec aprila letos pa bo francoska založba Laffont v knjigarne končno poslala novo izdajo Zgodb mojega življenja, ki se zvesteje kot katera koli izdaja do zdaj naslanja na 3.682 strani dolg rokopis. Izvirnik je francoska narodna knjižnica leta 2010 od zasebnega zbiratelja kupila za skoraj 7 milijonov in pol evrov. (Casanovovi spomini so tako postali najdražji rokopis na svetu, saj so premagali Nadrealistični manifest Andreja Bretona, ki je na dražbi hiše Sotheby's lastnika zamenjal za 3,2 milijona evrov.)

Italijan, ki si je izbral francoščino
Casanova je bil seveda Benečan, vendar pa se Francija čuti nekako upravičena do lastništva njegovih spominov. Najočitnejši razlog za to je morda prav ta, da je Casanova pisal prav v francoščini. Kot je razložil sam: "Pisal sem francosko in ne italijansko, ker je francoski jezik veliko bolj razširjen kot moj materni jezik," in še: "Omembe vredno je, da je francoski jezik edini med živimi jeziki, ki ima v republiki znanja neko pomembno vlogo; francoščina je edini jezik, za katerega je Akademija odločila, da se ne sme bogatiti s tujimi izrazi oziroma na račun tujih jezikov."

1.800 strani Casanovovih spominov se sicer konča v njegovih Benetkah, ko se je leta 1774 po 18 letih izgnanstva tja smel vrniti. Mesto ga je sprejelo kot velikega junaka in celo inkvizitorji ga niso več poskušali dobiti v svoje kremplje, ampak so z zanimanjem poslušali njegove zgodbe o pustolovščinah in najrazličnejših begih, predvsem pa jih je mučilo vprašanje, kako je pobegnil iz beneškega zapora.

Moderna usoda krojača lastne sreče
Igalens, ki je tudi eden izmed urednikov knjige, meni, da bo nova izdaja zloglasnega libertinca prikazala kot "veliko kompleksnejši značaj od klišeja, ki ga imamo danes pred očmi ob omembi njegovega imena". "Ja, bil je zapeljivec, a je bil tudi zapeljan. Ljubil je ženske, s katerimi se je zapletal, in ni bil samo plehek karakter, ki bi žensko spravil v posteljo in jo nato naslednji dan zapustil." Z ženskami je, nasprotno, spletal bogata razmerja. "Za bralca je Casanova pogosto sinonim za nov začetek, redefinicijo sebe: uspel si je zamenjati ime, domovino in tok svojega življenja. Ideja, da se ni treba vdati in sprijazniti z lastno usodo, je za današnji čas silno aktualna."

Lepota je v podrobnostih
Seveda v novi izdaji ni nobenega "šokantnega" podatka, ki bi popolnoma spremenil podobo, ki jo ima zgodovina o Casanovi, je pa zato knjiga resneje zastavljena. "Razlika je v niansah in detajlih, določene strani pa so popolnoma drugačne." Lep primer je na primer pripoved o prvem obisku Pariza leta 1750, med katerim je Casanovo zaneslo tudi v javno hišo Hotel de Roule, ki jo je vodila Madame Paris. "V novi transkripciji je veliko več podrobnosti. Casanova opiše ženske v bordelu: kako so bile videti, koliko so bile plačane in kaj natančno je z njimi počel ... Precejšnja razlika je med tem, kar je on napisal in kar je bilo objavljeno leta 1960."