Filmov je ogromno, časa, da bi lahko vse pogledali, pa mnogo premalo, zato namigi tistih, za katere gledanje filmov ni zgolj konjiček, pač pa poklic, ni nikoli odveč. Svoj izbor nam je že zaupal filmski kritik Matic Majcen ter novinarki Ana Jurc in Kaja Sajovic, ki bosta v času festivala z recenzijami, intervjuji in drugimi vsebinami polnili MMC-jev Liffu posvečeni podportal. Zdaj pa je za MMC svojih pet najljubših, ki se bodo med 8. in 19. novembrom zavrteli na 28. Liffu, razkrila še filmska kritičarka Ana Šturm.

Ana Šturm je ena izmed filmskih kritičark mlajše generacije, ki pod sloganom "štiri ženske, en mikrofon, preveč filmov, preveč hormonov" ustvarjajo FilmFlow, prvi slovenski podkast, ki je v celoti posvečen filmu in popularni kulturi. V svojih oddajah se posvečajo filmski produkciji, ki pri nas praviloma ni deležna temeljitejše obravnave v medijih, zato tudi med njenimi predlogi ne pričakujte preveč "očitnih" favoritov.
.

.
Izbor petih filmskih biserov Ane Šturm:

Ognjišče/Gudmundur Arnar Gudmundsson, Islandija/Danska, 2016
Ognjišče sem gledala na letošnjem festivalu Crossing Europe v Linzu. In gledala bi ga lahko ves dan. Vsak dan. Kontemplativen ritem filma gledalca nežno povabi v osrčje dih jemajočih, skorajda prosojnih in prepišnih islandskih pokrajin, ki so oder, na katerem poteka vsakodnevna drama življenja. Prve ljubezni, prijateljstvo na preizkušnji, kruti starši, težavno odraščanje v odročni skupnosti, neumna dejanja, burna čustva, male radosti in velika razočaranja so niti, ki v celovečernem prvencu islandskega režiserja Gudmundurja Arnarja Gudmundssona tkejo bolečo lepoto človeške izkušnje.

Zabava/Sally Potter, VB, 2017
Najnovejši film britanske veteranke Sally Potter je kot britev ostra, umazano direktna in kakofonična komična enodejanka, ob kateri čas mine kot bi mignil. Perfektno izbrana zasedba legendarnih igralcev, ki se v spretno spisani in dinamično posneti črno-beli miniaturki sredi osebne (in politične) krize znajde v isti sobi, vas bo nasmejala do solz. Zabava je v elegantno in hkrati prostaško črno komedijo zapakirana aktualna družbena satira o angleški politični eliti ter pronicljiv vpogled v kulturne privilegije, spolne vloge in dinamiko ljubezenskih razmerij. Čisti filmski užitek in brez dvoma prvovrstna zabava.

Nisem čarovnica/Rungano Nyoni, VB/Francija, 2017
Filma Nisem čarovnica še nisem videla, sem pa o njem veliko (dobrega) prebrala. Zagotovo gre za enega izmed filmov, ki jih na letošnjem festivalu najbolj neučakano pričakujem. Nenavaden in drzen prvenec Rungano Nyoni, režiserke zambijskih korenin, ki živi in dela v Britaniji, je mešanica satirične pravljice, antropološke raziskave in alegorične kritike odnosa do žensk. Govori o tihi devetletni deklici iz zambijske vasi, ki jo sovaščani zaradi manjše nezgode obtožijo čarovništva in postavijo pred absurdno izbiro – ali gre v izgnanstvo v potujoči "čarovniški tabor" ali pa jo spremenijo v belo kozo in eventualno pojejo za večerjo.

Projekt Florida/Sean Baker, ZDA, 2017
Kot velika ljubiteljica ameriškega neodvisnega filma ne morem mimo nove mojstrovine Seana Bakerja, ki nam je lani podaril čudovit božični hit Tangerine (2015). Iz sončnega Los Angelesa se režiser tokrat seli na prav tako sončno Florido, v poceni obcestni motel, ki je v neposredni bližini Disneylanda in je nekoč služil kot turistična postojanka, danes pa deluje bolj v funkciji nekakšne socialne ustanove. Motel Magični grad se bohoti v vseh odtenkih sivke, očitno najljubše barve upravnika Bobbyja, ki ga upodobi odlični Williem Dafoe. Film prekipeva od vibrantnih barv, otroške energije, iznajdljivosti in domišljije, a pod njegovo pravljično, v sladkorno peno zavito zunanjostjo, se skriva bolj siva in pusta stvarnost propadle ameriške ekonomije, revščine in brezdomstva.

Na papirnatih avionih/Matjaž Klopčič, Jugoslavija, 1967
Pred leti sem nekje, ne vem več kje, videla portret prelepe mlade dame z valovitimi plavimi lasmi, na katere je poveznjena kučma. Stoji sredi zasnežene pokrajine in zamrznjena v čas zasanjano in nekoliko brezbrižno gleda v objektiv. Fotografija, na kateri je – kot sem pozneje ugotovila – Snežana Nikšić, Vera iz Klopčičevega filma Na papirnatih avionih, me je očarala in se mi z neopisljivimi občutki za vedno vtisnila v spomin. In priznam, da se zelo veselim, da bom omenjeno podobo v sklopu programa Posvečeno: Čarobno leto 67', v kultnem filmu enega izmed naših največjih režiserskih mojstrov, ponovno lahko videla na velikem platnu in iz 35-mm filmskega traku.