Na pročelje Ministrstva za kulturo (MZK) se je vrnil logotip "kultura", večkrat nagrajenega oblikovalca Tomata Koširja, ki ga je tipografsko zasnoval tako, da je med posamezne črke te besede umestil različno oblikovane vejice, ki predstavljajo različna področja ustvarjanja kulture. Solza ponazarja Slovence v tujini, pikselizirana različica nove medije, arhiv pa tista nekoliko bolj arhaična. Čeprav črke v zapisu ločuje šest vejic in tropičje, jih je bilo skupno oblikovanih 25, kot je bilo takrat resorjev na ministrstvu

Napis, ki ga nekateri danes označujejo kot legendarnega, je v vsem tem času več kot očitno presegel svoj prvotni namen. To dokazuje tudi to, da je slovenska javna uprava leta 2010 dobila novo grafično podobo, a Tomatova "kultura" je ostala.

Ko sva v nedeljo popoldne stala pred pročeljem ministrstva in spremljala vnovično vrnitev njegovega dela na okna v pritličju zgradbe na Maistrovi v Ljubljani, so se ustavljali tudi mimoidoči. "So ti ga le vrnili!" je dejal gospod na kolesu. Ministrovanje nekdanjega ministra za kulturo Vaska Simonitija, ki je sprožilo ostre proteste kulturnikov, je namreč januarja lani spodbudilo odločitev, da se napis odstrani.

Napis, ki ga je Tomato leta 2001 oblikoval kot študent ALUO-ja na seminarju profesorja Ranka Novaka. To je bilo pozneje tudi njegovo diplomsko delo. Zmagal je na internem natečaju, ki ga je razpisalo ministrstvo. Poleg grafične podobe je Tomato takrat oblikoval tudi označevalno-usmerjevalni sistem, ki pa ni nikoli zaživel.

"Ranko Novak nam je razlagal etimologijo besede minister – biti v službi, na neki način služabnik. Zato smo dobili predstavo, da želimo narediti to korekcijo in da MZK pokaže, da je v službi kulture, ne obratno," se spominja Tomato.

Je bilo bolj vznemirljivo takrat, ko so napis odstranjevali, ali zdaj, ko ga vnovič lepijo na okna?
Kot oblikovalec bi rekel, da je bilo oboje ustrezno.

No, kaj pa tisti element čustvenega vznemirjenja?
Tukaj sem v drugačni vlogi, pa tudi sicer se definiram skozi svoj poklic. V tem kontekstu sem bil sprva v vlogi oblikovalca grafične podobe MZK-ja, pozneje pa kot vizualni komentator. Jasno, vedno so čustva, ki se vežejo na delo, ki ga opravljaš, a se nikoli ne smejo zažreti v načrtovalsko nalogo in preusmeriti našega sporočila.

Ali obstaja pojasnilo, zakaj je bil napis sploh umaknjen? Ste to morda zahtevali?
Ne. Ne vem, ali je splošni javnosti znano, a ta podoba z vejicami in pikami je doživela konec uradne uporabe januarja 2010. Lahko zgolj sklepam, zakaj se je ta delček označevalnega sistema na pročelju ohranil, ter upam, da je bil razlog v tem, da je v osemnajstih letih dobil simbolni pomen, še posebej v zadnjih treh letih. Hkrati sem opazil, da je postala zgradba zaradi tega napisa orientacijska točka. Napis je dosegel, kar smo želeli doseči že na začetku uveljavljanja nove celostne grafične podobe MZK-ja na začetku leta 2001, in sicer to, da bi se tisti birokratski naziv "Republika Slovenija Ministrstvo za kulturo" zamenjal z "grem do Kulture". Na vprašanje "Kje si bil?" je sledil odgovor: "Pri Kulturi". Ko so to odstranili, se mi je zdelo ustrezno, saj tam kulture ni bilo več.

Sorodna novica Tomato Košir: "Letošnje leto je sanjsko, le če so môre sestavni del sanj"

Kot ste dejali, je javna uprava novo podobo dobila leta 2010 in tako uradno-formalne potrebe, da je napis ostal na pročelju ministrstva za kulturo, ni. Kako lahko razumemo njegovo vnovično umestitev – kot umetniško instalacijo morda?
Morda se je zgodilo tisto, kar pa je dovoljeno, in sicer to, da sta se tista ožja in širša javnost navezali čustveno na to, kar je napis predstavljal skozi celotno dogajanje v zadnjih treh letih. Ta košček zemlje je postal eno izmed središč upora in hkrati eno izmed središč napada, pa če se sliši še tako orwellovsko, ampak MZK je vršilo glavno ost napada na kulturo.

Ko je bil napis odstranjen, ste na Twitterju zapisali: "Kako povedno, ministrstvo za kulturo briše kulturo." Vaš mentor pri snovanju omenjene grafične podobe Ranko Novak je ob tem dopisal, "ampak madeži so pa ostali".
Da (smeh).

A zdajle ne gledava enake različice napisa – v drugi vejici vidim podobo Franceta Prešerna. Zakaj ta akomodacija?
Ta napis je bil zasnovan leta 2003, zaščitni znak, ki je bil za potrebe tega pročelja malenkost modificiran, pa je iz leta 2001 (…) Na vprašanje bom odgovoril takole: glavna skrb oblikovalcev je vedno, ali bodo naslovniki dešifrirali sporočilo, ki smo ga kodirali v vizualno komunikacijo.

Redkokdaj dobimo priložnost za korekturo, interpretacije našega dela pa so takšne in drugačne. Včasih pride tudi do kakšnega negativnega tolmačenja. Tista druga vejica iz črkovne vrste Trixie je delovala nekoliko rorshakovsko, veliko je bilo različnih interpretacij, ki so predvsem pričale o osebnosti interpreta. Spomnim se, da sem bil leta 2003 na začetku svoje profesionalne poti enu mlčk napaden od člana takratnega ministrstva. Legenda pravi, da je iz svoje vizitke povečal to dotično vejico na A3-velikost s fotokopirnim strojem – ne vem, ali današnje generacije sploh še vedo, kaj to je. Zadevo je predstavil kabinetu kot neko podtaknjeno obscenost (…)

No, natolceval je, da ste v podobo podtaknili falus!
Večina je videla neki portret. Gre za popolnoma nemodificirano vejico črkovne vrste Trixie. Tipografi smo v njej videli v tem kontekstu izključno vejico, kiparji bronasti doprsni kip ipd. Ampak, da, prišlo je do tega tolmačenja, in zdaj sem izkoristil priložnost, da še tisto edino negativno konotacijo korigiram. Navsezadnje to ni podoba, ki bi bila v klasični rabi, ta napis je zdaj relikt tega, kar je ministrstvo nekoč bilo, in ta nova pojavnost daje obljubo, obljubo, da se kultura vrača na ministrstvo.

Zato sem prej vprašala, ali bi lahko govorili o njej kot o umetniški instalaciji. Je pa zanimivo, da ste napis oblikovali čisto na novo, saj do izvirnih datotek menda niste imeli dostopa?
To so 19 let stari arhivski CD-ji, ki jih nisem mogel več odpreti. Ni šlo zgolj za povečan znak, saj ga je bilo treba prilagoditi rastru oken in premorov med njimi ter izpiliti korekture črkovne vrste za tisk v manjših dimenzijah, ki tu niso vse potrebne.

Ste pa za naslovnico Dnevnikovega Objektiva v tej drugi vejici upodobili obris nekdanjega ministra za kulturo Vaska Simonitija. Vejice so sicer ločevale napis SRAMOTA.
Res je. Ta logotip je precej oblikotvoren, tudi za vizualne komentarje. Ko sem leta 2002 oblikoval prvo letno poročilo ministrstva, sem ga zasnoval kot ogledalo. Če poveljnik ministrstva sledi etimologiji besede "minister", je ministrstvo ogledalo kulture, sicer postane ogledalo ministra.

Besede "SRAMOTA" v tem kontekstu niste postavili vi, ampak kulturniki, ki so takrat protestirali pred MZK-jem.
Vuk Čosić, Karpo Godina in druščina.

Iz tistega obdobja je zanimiva fotografija, na kateri je posnetek kulturnikov protestnikov, ki so pred ministrstvom na tla razgrnili napis "SRAMOTA". Primerjala sem korelacijo tipografij med ličnim napisom kultura, povzdignjenim na pročelje zgradbe, in tem napisom, ki je ležal na tleh, z odebeljenim fontom, nič kaj laskav, celo nekoliko barbarski. A čustveni naboj izpisa "sramota" je povozil kot na piedestal dvignjen pojem kultura. Kako ste to korelacijo spremljali vi?
Da, se strinjam, to je dobra opazka (…) Razlika med tema dvema napisoma je zelo logična. Oblikovanje je semantika. Ko sem snoval kulturo, je ta morala predstavljati različne kulture. Kot drugo, v ospredju so morale biti same panoge in ministrstvo v drugem planu, v službi kulture. Kot tretje pa je morala imeti pozitiven nagovor, da kulturnih panog ni zgolj šest, kot je bilo teh šest različnih vejic, ampak da se kultura širi in nadaljuje, zato sva z mentorjem Rankom Novakom dodala tropičje.

Sem mislila, da boste pri novi umestitvi začeli najprej s temi pikami – v smislu "se nadaljuje"?
(Smeh.) Tako je bila tudi zastavljena originalna podoba. Pri daljših izvedbah je prvemu tropičju sledilo drugo, za njim pa uradni naziv z naslovom. Da še odgovorim na prejšnje vprašanje – seveda je logično, da je bil tisti napis "SRAMOTA" oblikovan popolnoma drugače. Da je izražal srd in opozarjal na sramoto, ki se je dogajala. Zato je moral biti oblikovan bolj po kanonu protestniške note.

V nekem trenutku so se, ko na pročelju MZK-ja ni bilo več napisa kultura, pojavili rumeni kljukasti križi. Kako kot oblikovalec komentirate takšno sporočilnost?
Kot oblikovalca me vedno zanima brief, torej, napotek oblikovalcu. Želja, kaj želiš s tem doseči. Uspešnost oblikovanja najlažje presojam, če primerjam brief s končnim rezultatom. Tega briefa ne poznam, zato težko presojam ustreznost teh rumenih križev.

Prej sem spraševala, ali poznate razlog, zakaj je bil napis odstranjen – imate kakšno pojasnilo, zakaj je umeščen nazaj?
Začetek junija sem prejel klic Kim Komljanec s PR-službe ministrstva, ki me je obvestila, da bi želeli napis vrniti na pročelje. Po posebni razlagi niti nisem spraševal, saj sem to razumel kot obljubo, da se kultura vrača na ministrstvo.