Marcel Štefančič, jr.: Robert De Niro je utelešenje iztirjenosti 20. stoletja

VSTAVI PODKAST

Termin Kinoteka (petek, 23.05, TV SLO 1) prinaša naslednje filme Roberta De Nira:
Lovec na jelene, režija Michael Cimino, 1978 – 26. 11.
Misijon, režija Roland Joffé, 1986 – 3. 12.
Kralj komedije, režija Martin Scorsese, 1982 – 10. 12.
Bilo je nekoč v Ameriki, režija Sergio Leone, 1984 – 17. 12.

"De Nira si ne moremo predstavljati v 18. ali 19. stoletju, kot si Ahila ne moremo predstavljati s smodnikom. De Niro je tipični človek 20. stoletja, utelešenje nevroz, tesnob, patologij modernega časa, pravi moderni subjekt. Ops, sem rekel, da si ga ne moremo predstavljati v 18. stoletju? V Misijonu, filmu iz cikla, igra konkvistadorja iz 18. stoletja. A tam je kajpak 'out of place'."

Marcel Štefančič o modernosti Roberta De Nira

Filmski kritik Marcel Štefančič, jr. je o novem Hollywoodu – in s tem tudi o številnih legendarnih vlogah Roberta De Nira iz 70. in 80. let – pravkar izdal obsežno študijo Zadnji film 2.0 (Založba UMco). Resda na platnici knjige ležerno poseda Al Pacino v vlogi Michaela Corleoneja iz Botra 2 – a če bi filmski kritik, največji izvedenec za Hollywood pri nas, izbiral med vlogami Pacinovega največjega tekmeca, bi brez pomisleka izbral Travisa Bickla iz Taksista (1976).

In kdo je Travis Bickle? To je predvsem Robert De Niro. Ne glede na obseg vloge, ki jo igra, se za De Nira namreč vselej zdi, kakor da postane lik, ki ga igra. In to z vsem telesom, z mesom in krvjo, lik se v igralcu utelesi vse do dozdevno nepomembnih fizičnih detajlov, tikov, posebnosti. Ekstremne fizične transformacije, ki se jim je De Niro podvrgel zaradi številnih vlog v 70. in 80. letih, so prispevale k nepozabnosti, intenzivnosti in avtentičnosti njegovih junakov oziroma antijunakov.

Lovec na jelene, preprosto eden najboljših filmov novega Hollywooda, še danes vznemirja s kultnimi prizori igranja ruske rulete, ki deluje kot metafora samomorilske vietnamske vojne, kakor v knjigi Zadnji film 2.0 piše Marcel Štefančič. Film je napol proletarska elegija z romantično podzgodbo in napol vietnamijada, ki govori o prizadetosti ameriških vojakov med vojno v Vietnamu in demoralizaciji, ki je doletela tudi skupnost v Ameriki – družine, zakonce in prijatelje fantov, ki so se borili v Vietnamu. Foto: RTV SLO
Lovec na jelene, preprosto eden najboljših filmov novega Hollywooda, še danes vznemirja s kultnimi prizori igranja ruske rulete, ki deluje kot metafora samomorilske vietnamske vojne, kakor v knjigi Zadnji film 2.0 piše Marcel Štefančič. Film je napol proletarska elegija z romantično podzgodbo in napol vietnamijada, ki govori o prizadetosti ameriških vojakov med vojno v Vietnamu in demoralizaciji, ki je doletela tudi skupnost v Ameriki – družine, zakonce in prijatelje fantov, ki so se borili v Vietnamu. Foto: RTV SLO

Toksični moški, kakršnega je poosebljal De Niro z vlogami v Taksistu, Ulicah zla in Pobesnelem biku, je danes stvar preteklosti. Toda danes se zdi skrajno neverjetno, da je bil takšen lik tedaj nekaj popolnoma sprejemljivega. Še več. Videti je bil kot zadnji krik modernosti.«

- Marcel Štefančič o toksičnosti De Nirovih junakov

De Nirove priprave na vlogo Travisa Bickla v Taksistu so vključevale to, da se je en mesec tudi do petnajst ur na dan vozil s taksijem po newyorških ulicah in se na lastne oči spoznaval z "umazanijo", ki lazi po urbani džungli in v Bicklu sčasoma vzbudi morilski nagon. Za Pobesnelega bika (1980), še eno novohollywoodsko mojstrovino, ki jo je režiral Martin Scorsese, se je igralec poredil za 30 kilogramov in treniral s svetovnim prvakom v boksu Jakom LaMotto, ki ga je De Niro upodobil v filmu; treningi so bili tako intenzivni, da je LaMotta De Nira krstil za "enega od dvajsetih najboljših boksarjev na svetu". Za Botra 2 (1974) se je naučil govoriti sicilijansko. Za New York, New York (1977) se je naučil igrati saksofon. To je bil nemara njegov edini študijski kiks; De Nirovo muziciranje je na koncu vendarle popravil, dubliral poklicni saksofonist.

Film Misijon, zgodovinski ep o obračunu med jezuiti in kolonialnimi gospodarji v Južni Ameriki v 18. stoletju, Roberta De Nira obleče v zanj zelo neobičajen kostum. Nastopi kot konkvistador, ki se po uboju brata v iskanju odrešitve pridruži jezuitski skupini, ki si prizadeva za miroljubno pokristjanjenje domačinov. Film ni presežek v De Nirovem opusu, pa vendar gledalca nagrajuje z epskimi razsežnostmi, zlasti z eno od najmogočnejših kompozicij italijanskega maestra Ennia Morriconeja. Foto: RTV SLO
Film Misijon, zgodovinski ep o obračunu med jezuiti in kolonialnimi gospodarji v Južni Ameriki v 18. stoletju, Roberta De Nira obleče v zanj zelo neobičajen kostum. Nastopi kot konkvistador, ki se po uboju brata v iskanju odrešitve pridruži jezuitski skupini, ki si prizadeva za miroljubno pokristjanjenje domačinov. Film ni presežek v De Nirovem opusu, pa vendar gledalca nagrajuje z epskimi razsežnostmi, zlasti z eno od najmogočnejših kompozicij italijanskega maestra Ennia Morriconeja. Foto: RTV SLO

Novohollywoodski filmi ukinjajo razcep med likom in igralcem, ugotavlja Marcel Štefančič. Novi Hollywood se loči od klasičnega Hollywooda po tem, da igralec v novem Hollywoodu izgine v svoji kreaciji. In res, sodeč po anekdotah, De Niro velja za eno od najbolj odmaknjenih, tihih, skrivnostnih, "garbovskih" osebnosti v Hollywoodu. "Bobby obstaja le, kadar se nahaja v koži nekoga drugega" temu pritrjuje znana izjava scenarista Taksista Paula Schraderja.

Kralj komedije je nekoliko pozabljeni plod sodelovanja med Martinom Scorsesejem in Robertom De Nirom, ki je sijajno upodobil ničvrednega komedijanta Ruperta Pupkina, ki bi naredil vse za pet minut slave. Izguba dostojanstva zanj ni previsoka cena za uspeh.
Kralj komedije je nekoliko pozabljeni plod sodelovanja med Martinom Scorsesejem in Robertom De Nirom, ki je sijajno upodobil ničvrednega komedijanta Ruperta Pupkina, ki bi naredil vse za pet minut slave. Izguba dostojanstva zanj ni previsoka cena za uspeh. "Bolje je biti kralj eno noč kot tepček vse življenje," se glasi njegov življenjski moto. Film je bil navdih za uspešnico Joker, v katerem je Joaquin Phoenix vlogo, ki mu jo je že leta 1984 pripravil De Niro, zapeljal v 21. stoletje in v še hujši ekstrem.Foto: RTV SLO

"De Niro se je vedno izjemno težko znebil likov, ki jih je igral. Vedno so mu ostajali tiki, tudi mesece potem, ko se je zaključilo snemanje filma," v našem podkastu pove Marcel Štefančič.

Monumentalna saga Bilo je nekoč v Ameriki je pokopala kariero režiserja Sergia Leoneja, čeprav je pozneje obveljala za
Monumentalna saga Bilo je nekoč v Ameriki je pokopala kariero režiserja Sergia Leoneja, čeprav je pozneje obveljala za "veliki ameriški film". V tri ure dolgi pripovedi blodimo skozi življenjsko štorijo nekdanjega gangsterja, ki ga krivda zaradi slabih življenjskih odločitev vzdrami iz opiatnega sna – dokler se dokončno ne potopi vanj s širokim nasmeškom. Gre za eno od najbolj kontemplativnih vlog Roberta De Nira. Foto: RTV SLO

Travis Bickle velja za De Nirovo remek delo. V zgodovinski vlogi psihopatskega voznika njujorškega taksija z izkrivljenim mesijanskim kompleksom je utelesil brutalnost, toksičnost, tesnobo in duševno iztirjenost 20. stoletja, pravi Marcel Štefančič. Na seznam De Nirovih nespornih dosežkov dodaja še več razcepljenih, iztirjenih in toksičnih legend velikega platna: demoničnega Johnnyja Boya (Ulice zla), svetovnega prvaka v boksu in poosebljenje tako imenovane toksične moškosti – Jaka LaMotto (Pobesneli bik), grotesknega Jokerja pred Jokerjem – Ruperta Pupkina (Kralj komedije), nostalgičnega in kontemplativnega Noodlesa (Bilo je nekoč v Ameriki) ter številne druge različice gangsterja, arhetip ameriškega junaka, za katerega se je De Niro specializiral (v filmih Vročina, Dobri fantje, Kazino in tako dalje).

Robert De Niro v Pobesnelem biku igra boksarja, ki uteleša vse najhujše lastnosti toksičnega moškega: samodestruktiven bes, patološko ljubosumje, nasilnost, posesivnost. Foto: Lincoln Center
Robert De Niro v Pobesnelem biku igra boksarja, ki uteleša vse najhujše lastnosti toksičnega moškega: samodestruktiven bes, patološko ljubosumje, nasilnost, posesivnost. Foto: Lincoln Center

Skupnost ni vedno konservativna. Tudi družina ni vedno konservativna. Družina je zadnja stvar, ki nas varuje pred kapitalizmom. Kapitalizem je prišel do točke, ko si moraš ustvariti svojo skupnost, ki te varuje pred pritiski kapitalizma. Kot liki v praktično vseh filmih Michaela Cimina, tudi v Lovcu na jelene.

Marcel Štefančič o zapikih v kapitalizmu

Fizične transformacije so le najopaznejša plat De Nirovega obsedenega pristopa k filmskim vlogam. Manj znano je, da je v vloge vlagal izjemen intelektualni napor, saj je mesece pred snemanjem disciplinirano študiral svoj lik – njegovo osebno zgodovino, zgodovino njegove kulture, jezik in tako dalje. De Nirovi snemalni zapiski, ki so v javnost prišli pred nekaj leti, razkrivajo igralčev akademski pristop k igri. De Niro je očitno usvojil materialistično lekcijo svoje učiteljice igre Stelle Adler. Na vloge se ni pripravljal tako, kot se je Marlon Brando, ki se je zazrl v svojo notranjost v iskanju spominov in travm, marveč tako, da je pogledal v svet in ga ponotranjil.