„Samo vaš svet v srcu New Yorka. Gospa, brž ko bodo zgradili nakupovalni center, bodo celotno zemljišče ogradili. /.../ In sčasoma bomo vse to odstranili. Vseh teh ljudi ne bo več. Mi smo tukaj pionirji.“ Te besede agenta za najemanje stanovanj v novem newyorškem naselju Park West Village, ki je tedaj še (začasno in nesrečno) mejil na sosesko s stanovanji nekoliko gmotno šibkejših ljudi, so izraz tiste brutalne urbanistične logike, ki je izhajala iz socialnodarvinističnega veličastnega modernističnega projekta. Po pravilu vedno nekoliko anomičnih velemest je sicer terjala bolnišnično sterilno urejenost in temeljila na statistiki in diskurzu o higieni ter brutalno uničevala ameriška velemesta, ko je skoraj s totalitarističnim diktatom selila cele soseske, rušila stare in gradila nove; nove, čiste in 'pošlihtane', z urejeno komunalo in trgovinsko oskrbo, a dolgočasne, prazne, mrtve že ob nastanku in pogosto … vsem pravilom in vsaki logiki navkljub … nasičene s kriminalom.

Urbanistka na misiji in graditelj New Yorka po meri avtomobila
Ko je bila urbanistka Jane Jacobs naslovnica zgoraj citiranih besed, je že bila 'urbanistka na misiji'. Eden ključnih vmesnih dosežkov te misije je bil izid knjige Umiranje in življenje velikih ameriških mest (1961), za katero urbanist Braco Mušič pravi, da je prinesla premik v razmišljanju o organizaciji in načrtovanju velemest, da je usodno vplivala na njegovo generacijo arhitektov in urbanistov in da danes ostaja aktualna. Če se bo torej ta prispevek vrtel okoli tega 'vmesnega uspeha' Jane Jacobs, pa omenimo še končni uspeh. Kleni aktivistki je, kot pove Mušič, uspelo ustaviti celo zloglasnega Roberta Mosesa. Moses je bil znameniti 'master builder' povojnega New Yorka, ki je sosledje nekaj šibkejših newyorških županov izkoristil za to, da je načrtoval preobrazbo New Yorka po svojem okusu. Drugače povedano, gradil je New York, prilagojen kulturi (kultu) avtomobila, pri tem pa rušil stare soseske, v katerih so živele tesno povezane skupnosti, in gradil ceste in večje ceste, pa železnice in mogočne strukture; bil je tudi eden izmed pobudnikov gradnje sedeža Organizacije združenih narodov v kar najbolj veličastni podobi.

K akciji Jacobsove ni spodbudila le oholost Mosesovega kolektiva. Veliko bolj jo je zmotilo očitno protislovje med oglasi za nove stanovanjske soseske in (pisanimi in po medijih mnogokrat izrečenimi) traktati o nujnosti 'zračenja' mesta na eni strani in to, da te nove čedne soseske z zalimi in zdravju dobrohotnimi zelenicami, morebiti celo z atraktivnimi drevoredi, preprosto niso zaživele. Še več, čeprav so bile namenjene tistim, ki naj bi jih s postavitvijo zgoraj omenjenih mrežnih ograj ločili od tiste kategorije prebivalstva, katero Britanci jedrnato imenujejo 'scum', se je v njih pogosto kmalu zažrla gnida nasilja in postala so nevarnejša od 'deklariranih' slumov.

100 milijard in sluma ne boste več mogli najti
Očitno je torej bilo, da teza, ki so jo ti iz politike izšli poboljševalci mest v času maničnega lova na komuniste in začenjanja propagiranja belega nasmeha razglašali kot univerzalno urbanistično-gospodarsko »arcnijo«, ne drži: „Neka legenda pravi, da bi lahko z zadostno količino denarja – to običajno pomeni okoli sto milijard dolarjev – v desetih letih izbrisali vse slume, ustavili propadanje v velikih, enoličnih in sivih območjih, ki so bila predvčerajšnja in včerajšnja predmestja, ustalili nenehno se seleči srednji sloj in še zlasti njegove uhajajoče davke ter morda celo rešili problem prometa.“

Drugače kot velemestni velenačrtovalci se je Jane Jacobs podala med ljudi in v dejansko mesto. Te opise nam Jacobsova skupaj z odmerki statističnih podatkov in izvlečki iz v njenem času veljavnih teorij urbanizma 'servira' v kratkočasnem slogu, ki nekako spominja na presek kriminalnega romana in dnevniških zapisov kriminalista. Skrajno zabavno in obenem skoraj nadrealistično. Ko Jacobsova namreč drugega za drugim obdeluje različne vidike velemest, nam namreč postreže s podatki in z anekdotami, ob katerih lahko vzkliknemo le: O, ta neverjetni ameriški svet!

Je slum, ni slum, je slum ... ???
Najzgovornejša je zagotovo ena izmed uvodnih anekdot o 'nujnosti' skorajšnjega izbrisa statistično kot slum opredeljene bostonske četrti North End, ki pa se je Jacobsovi zdel ena najbolj harmoničnih, prijaznih, živahnih in tudi glede na podatke o zdravju in kriminalu nikakor ne deviantnih sosesk. Mnenje 'uradne stroke' je bilo drugačno. Sledi izsek iz sosledja misli nekega bostonskega načrtovalca: „No, to je najhujši slum v mestu. S 680 stanovanjskimi enotami na neto hektar! Zelo nerad priznam, da imamo v Bostonu tak predel, toda to je dejstvo! /.../ Nenavadno je, da ima eno najnižjih stopenj kaznivih dejanj, obolevnosti in umrljivosti novorojencev v mestu. /Smrtnost zaradi tuberkuloze je zelo nizka, manj kot ena na tisoč prebivalcev, tega ne razumem, nižja je celo kot v Brooklynu. /.../ Seveda, to je največji slum. /.../ Sam grem večkrat tja, na sprehod po ulicah in uživat prijetno, vedro ulično življenje. Glej, morala bi se vrniti poleti, če ti je že zdaj tako všeč. Poleti boš noro navdušena. Jasno, enkrat ga bomo morali porušiti in na novo zgraditi. Ljudi je treba spraviti z ulic.“ Na vprašanje o logiki razmišljanja tega načrtovalca razvoja New Yorka lahko verjetno odgovorimo le s tremi ???

Doba območij z mešano rabo
Nujno je seveda dodati, da se je to dogajalo pred pol stoletja. Logika sektaštva, organiziranja mesta po sektorjih, namenjenih posameznim dejavnostim, absolutna averzija do predelov, kjer se trgovina in poslovna dejavnost mešata s stanovanji, kar je sicer po ugotovitvi Jane Jacobs zagotavljalo nenehno živahnost na ulicah in preprečevalo propadanje mestnih predelov, je na srečo za nami. Danes so težave s predimenzionirano arhitekturo na čelu seveda drugačne, vendar pa je prav po zaslugi Jane Jacobs ena od 'manter' sodobnega načrtovanja – ozrimo se le na urbanistične razprave v zvezi z načrtovanjem novih ljubljanskih predelov, kakršen je projekt Partnerstvo Šmartinska – postala tako imenovana mešana raba, in sicer skupaj s fleksibilnim načrtovanjem novih objektov, katerih namembnost lahko določijo sami uporabniki. Uporabnik je v središču razmišljanja Jane Jacobs, ki si želi vrveža na ulicah, ki se ji studijo policisti, ki s klopc preženejo mlada in dobro vzgojena Portoričana, zatopljena v pogovor, ker pač v tisti del mesta niti dohodkovno niti etnično ne sodita, rada ima stare stavbe, ki jim spremenijo namembnost, uživa ob pogledu na soseda brivca, ki vsak dan prinese stol pred svoj vhod, in na gospoda Goldsmitha, ki na pločniku razvija omote žic in jih razvršča na pločniku, tako da naznani, da je njegova trgovina z železnino že odprta …

Morda bi morali to knjigo prebrati tudi naši mestni (in državni) možje, ki so dopustili, da danes v središču mesta ni več mogoče kupiti 'šraufencigerja' (pobuda o subvenciji veliki tehnični trgovini v središču mesta bi bila po mojem zelo na mestu) in da se gradi nenavadno in prav sumljivo veliko število sosesk ali kompleksov z luksuznimi stanovanji, z dodatkom geometrično urezanih zelenic. Bistvo tega je – nihče zares ne vpraša ljudi. Morda bo prišel očitek, da je bila knjiga napisana pred več kot petdesetimi leti in da je zato ne moremo aplicirati na današnji čas. Pa vendar. Tudi po zaslugi Jane Jacobs lahko danes še vedno uživamo v živahnem uličnem življenju newyorškega Greenwich Villagea, lahko posedamo na Washingtonskem trgu, ki so ga pred njeno protestno akcijo hiteli presekati s široko prometnico, in prav v bližini lahko kupimo tudi sveder in žebelj. Preverjeno.