"Moja književnost ne temelji na škandalih, temveč na jeziku, težave z rojstnim krajem pa izvirajo bolj iz nekaterih mojih stališč do življenja. Čeprav duhovniki v Liki govorijo, da sem anarhist ali komunist, nisem ne levičar ne desničar."

Tako jasno govori in razmišlja hrvaški pisatelj Damir Karakaš. Po njegovih delih snemajo filmske uspešnice, kar nekaj njegovih romanov je doživelo tudi gledališke uprizoritve. Odraščal je v vasici v Liki, pravzaprav je otroštvo preživel v gozdu – nekaj teh izkušenj je opisal v romanu Šumenje gozda, ki ga lahko beremo tudi v slovenščini. Prevedena je tudi njegova Proslava, kjer obračunava s patriarhatom in nacionalizmom rojstne Like. Pisatelj, ki je hkrati nagrajevani karikaturist in glasbenik, je bil gost oddaje NaGlas!. Vabljeni k ogledu v soboto ob 12.35 na TVS 1 ali branju vrstic, ki sledijo.

Ko ste prišli živet v Pariz, so bile objavljene že tri vaše knjige. Preživljali ste se z igranjem harmonike in risanjem karikatur. Kakšen pa je bil Pariz do vas kot tujca, ki živi v njem?
Najprej sem odšel v Bordeaux in tam ostal eno leto. Potem sem se preselil v Pariz. To je zanimivo mesto, svet v malem. Ko narediš krog po njem, se ti zdi, da si obhodil ves svet. Ko pa npr. v središču Zagreba prehodim tri kroge, v četrtem srečam samega sebe. Vsakič ko se vračam iz Pariza v Zagreb, že nad letališčem zaznam dolgčas in bi se najraje takoj vrnil. Pariz je lepo mesto, a tudi hudo nevarno. Če se izrazim s prispodobo, je kot lep cvet, če pa se mu preveč približaš, te požre in izpljune samo čevlje. To je tudi mesto številnih klavrnih usod. Tako velika mesta so lahko silno nevarna.

Podobe z razglednic torej niso čisto zveste resnici?
Pisal sem roman, ki je pozneje izšel v Pragi, Rimu, Beogradu ... To je roman z dna Evropske unije, ne Pariz s turističnih razglednic. V Franciji ga niso objavili, morda zaradi mojih dveh tez, ki sem ju v njem postavil – da so Francozi nacionalisti, ki ne marajo tujega nacionalizma, in da so občutljivi za družbene krivice, a samo za svoje. To večini ni bilo všeč. Moj drugi roman je bil objavljen, prvi pa ne. Kaj bo neki Hrvat tako pisal o Parizu ...

Govorite o romanu Sjajno mjesto za nesreću.
Tako je. Na podlagi tega je nastala tudi uspešna gledališka predstava, vendar na Hrvaškem.
Da, uprizorili so jo v Hrvaškem narodnem gledališču na Reki. Bila je res zelo uspešna. Tudi sam sem bil zadovoljen. Zdaj se pripravljajo še na snemanje filma, ki ga bo režiral mladi beograjski režiser Kovač. Ravno se prijavlja na razpise skladov v Srbiji, na Hrvaškem in v tujini. Prepričan sem, da bo kmalu prišel tudi na filmska platna.

Med drugim ste napisali zbirko povesti Kino Lika, po kateri je bil posnet prav tako uspešen film. Zakaj vas je Lika tako prevzela?

To je nekakšen topos, pomemben formativni okvir moje identitete in dela, tega ne zanikam. Če bi se rodil na Islandiji, bi gotovo pisal o Liki (smeh). Toda moje književno delo je povzročilo veliko težav. Zaradi njega že štiri leta nisem bil v rojstnem kraju.

Zakaj? Seveda ste kritični ...
Na primer roman Proslava, po katerem bodo jeseni začeli snemati film, pri čemer zdaj sodeluje poljski oskarjevec, ki živi v Londonu, Pawel Pawlikowski ... Nekaterim ni bilo všeč, kako o tem pišem v romanu. Mislim, da v resnici ne razumejo književnosti, toda nočem preveč dramatizirati, ker je po mojem mnenju naravni položaj pisatelja tak, da je v sporu z okolico.

Kako daleč pa to gre? Ste persona non grata v svojem rojstnem kraju. Pišete o patriarhatu, nacionalizmu, zaostalosti. Kaj tam najbolj boli?
Moj najljubši pisatelj je Tolstoj, o katerem strokovnjaki pravijo, da je edini normalni genij na svetu. Vedno sem upošteval njegovo pravilo: če znaš opisati svojo vas, boš znal opisati ves svet. Moja književnost ne temelji na škandalih, temveč na jeziku, težave z rojstnim krajem pa izvirajo bolj iz nekaterih mojih stališč do življenja. Čeprav duhovniki v Liki govorijo, da sem anarhist ali komunist, nisem ne levičar ne desničar. Če se zavzemam za človekove pravice, če ne maram nacionalizma, če me zanimajo pravice žensk, so to zame civilizacijski dosežki, nikakor pa ne levičarstvo ali desničarstvo. Če kdo misli, da sem zaradi tega levičar, pač sem.

Vaša vzgoja v Liki je bila zelo stroga, odnosi s starši ... Kalili so vas, da ste prenesli vse težave, ki so vas pozneje doletele. Vas je to okrepilo ali ...
Rodil sem se v hribovski vasici, kjer ni bilo ne šole, ne cerkve, ne trgovine. Otroštvo sem preživel v gozdu. To je bila zelo težka pot in ne vem, ali se je končala v norišnici ali v književnosti. Mislim, da mi je književnost zelo veliko pomagala, ker je bila umetnost zame svojevrstno območje svobode. Pozneje se moraš tistega, kar si preživel v otroštvu, nekako zavedeti. Napisal sem tudi roman o otroštvu Šumenje gozda, ki je izšel v Sloveniji. Otroštvo je zelo pomembno obdobje, ko si ustvarjamo podobo sveta. Mislim, da sem nekatere stvari ozavestil, zato lahko pišem o njih.

Ste tudi karikaturist in ste za ta svoja dela dobili več nagrad. Igrate tudi na harmoniko ...
Že v nekdanji Jugoslaviji, ko ni mogel vsakdo pisati za časopis, sem delal za najbolj brane jugoslovanske liste. Dobil sem mednarodno nagrado, že v srednji šoli so me intervjuvali. Nekateri mislijo, da sem, ker sem iz Like, prišel iz jame. Intervjuje sem imel že takrat, ko ni mogel vsak govoriti za časopis. Danes to lahko počne vsak cepec. Bil sem tudi karikaturist in se še ukvarjam z glasbo, petdeset let igram harmoniko.