Ob razmišljanju o posebnosti akustičnega ambienta pleterske cerkve se je Janezu Jocifu, svetovalcu za staro glasbo in ples pri JSKD-ju, utrnila ideja, da bi ujeli to čudovito resonanco. S predlogom je navdušil tudi ekipo Radia Slovenija, Vokalno skupino Gallina in Ansambel Ingenium ter tri slovenske skladatelje – Nano Forte, Damijana Močnika in Andreja Makorja –, ki so skomponirali nova dela prav za akustiko pleterske gotske cerkve.

Skupaj so ustvarili oddajo Pasijon po štimanicah in reportažno-dokumentarno oddajo o pleterski štimanicah, ki jima lahko prisluhnete jutri, na cvetno nedeljo, ob 20.00 na 3. programu Radia Slovenije, Ars. Radijci so k sodelovanju povabili tudi Katarino Šter, strokovnjakinjo za kartuzijanski koral, Ansambel Ingenium pa so naprosili, da je zapel izbrane kartuzijanske korale, domnevno nastale za gradual žičke kartuzije.

Piko na i so dali kartuzijani, beli menihi s priorjem Frančiškom, ki so se odzvali na povabilo in tudi sami zapeli pred mikrofoni pod štimanicami. O štimanicah bo v oddaji marsikaj razkrilo tudi razmišljanje glasbenega producenta Toneta Jurce. Iz naštetega je ekipa ustvarila zvočni pasijon, umerjen na čas od cvetne nedelje pa do velike noči.

Več o štimanicah bodo poslušalci izvedeli v reportažno-dokumentarni oddaji. Poleg naštetih strokovnjakov in gorečnežev bodo lahko v oddaji slišali tudi besede kartuzijanskega priorja, brata Frančiška, generalnega konservatorja Roberta Peskarja z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in zvokovnega mojstra Mirana Kazafuro.

Akustični ambient pleterske cerkve se je skoraj nespremenjen ohranil iz časa svojega nastanka, v sebi pa združuje vedenje o stiku dveh svetov - fizičnega in duhovnega, piše Jocif. S fizičnim misli na fizikalno akustične pojave, ki prek glasbe omogočajo stik z duhovnim svetom. Podobno filozofijo ima tudi osnovno poslanstvo kartuzijanov: Moli in delaj! Vsa njihova redovna pravila težijo k ravnovesju med fizičnim in duhovnim oziroma človeškim in božjim. Podobno kot vse druge njihove dejavnosti je tudi njihova praksa liturgičnega petja dosledno namenska. "Namenjena je samo stiku s presežnim in nikakor ne sme biti sama sebi namen. Svoje vzore črpa v prvinskih oblikah gregorijanskega korala, zavrača pa vse nepotrebne dodatke in okraske," piše Jocif in spomni, da velja enako vodilo tudi ob doživljanju njihove arhitekture. Kot je značilno za prve samostanke redove, ki so bili za razliko od poznejših meščanskih umaknjeni daleč stran od mesta, v samoto, je vtis pleterskega sakralnega prostora asketski.

Osem sekund kristalno jasnega odmeva
Pri spoznavanju akustične značilnosti prostora, po Jocifovih besedah očara njihova namenskost, dosledno posvečena izvajalski praksi. Osnovna značilnost zvočne podobe, ki jo omogoča arhitekturna lupina, je osem sekund kristalno jasnega odmeva brez zvočnih popačenj, ki so sicer značilna za podobne prostore. V Pleterjah moteče interference, ki sicer nastanejo zaradi velikih vzporednih površin, zelo uspešno "krotijo" akustične posode, imenovane štimance, piše.

Za večjo akustičnost prostora
Po besedah Roberta Peskarja z Zavoda za varstvo kulturne dediščine se izraz štimanice nanaša na glinene posode, ki imajo ravno ali izbočeno dno, preluknjano z več malimi luknjicami, kar je tudi edini viden del posode, saj so navadno vzidane v zgornje dele sten večinoma srednjeveških cerkva. Njihova funkcija je povezana z akustičnimi učinki, razlaga, kar potrjuje tudi edina srednjeveška navedba nekega kronista iz Metza iz leta 1432, ki pravi, da je dal tedanji prior samostana celestincev v stene tamkajšnje redovne cerkve vzidati resonančne posode po vzoru neke pariške cerkve, da bi tako povečali akustičnost prostora.

V Grčiji bronaste in keramične
Vendar zamisel o takšnih resonančnih posodah je v resnici starejša in izhaja še iz antike. Znameniti rimski arhitekt in gradbeni inženir Vitruvij je v desetih delih svoje razprave o arhitekturi na dveh mestih priporočal namestitev posebnih bronastih posod pod sedeže antičnih gledališč, da bi gledalci bolje slišali izvajalce na odru. Vendar zamisel v resnici ni njegova, pač pa se je treba ozreti v antično Grčijo, kjer so poleg bronastih poznali skromnejše različice iz keramike, kakor so se pozneje razmahnile skoraj po vsej Evropi.

Tam, kjer je v navadi petje, manj igranje na inštrumente
V Sloveniji so najbolj znane štimanice prav te v stari redovni cerkvi kartuzije v Pleterjah. Sakralno stavbo so kot ustanovo grofa Hermana II. Celjskega zgradili v letih od 1407 do 1420. Niso pa te štimanice tudi najstarejše na slovenskih tleh, pač pa najdemo te vzidane v obok med slavolokoma nekdanje dominikanske cerkve na Ptuju iz zgodnjega 14. stoletja. Po Peskarjevih besedah so bile štimanice aktualne in zaželene v tistih primerih, kjer je bilo pri liturgiji v navadi petje in ne toliko glasbeni instrumenti, kot so orgle in podobno, zato jih novoveška arhitektura skoraj ne pozna.

Velika zvestoba tradiciji
Kot razlaga Katarina Šter, je v primerjavi z glasbo drugih redov glasba kartuzijanov malo znana. Za glasbenike ni bila tako zanimiva, saj kartuzijani niso spodbujali ustvarjanja nove liturgične ali celo paraliturgične glasbe in razvoja novih zvrsti, temveč so se v svoji strogosti raje zazrli k virom - kot besedila svojih spevov so z nekaterimi izjemami dopuščali le biblična besedila, pojasni. "Če šala, da so bili zato pravzaprav reformatorji pred reformacijo, pravzaprav drži, so hkrati globoko spoštovali tudi tradicijo: glasbeno tradicijo spevov (speve, ki so jih sprejeli, so glasbeno le redko spreminjali) in liturgične avtoritete preteklosti. Zaradi zvestobe tradiciji so svoje koralno petje in melodije ohranili v skoraj prvotni podobi vse do danes."

Vrnitev k čistosti liturgije
Glasba ima v kartuzijanski liturgiji posebno mesto. Ker red zapoveduje tišino, kartuzijan največ besed izgovori pri liturgičnem obredju, skupna liturgija pa je bila že od začetkov po večini péta. Poglaviten vir zapisov kartuzijanskega korala, edine glasbe kartuzijanov so zato graduali in oficiji. Kartuzijani so pri sestavljanju liturgičnih knjig besedila spevov iz drugih tradicij premišljeno izbrali, razporedili in po potrebi revidirali, zato je njihov repertoar drugačen kakor v drugih tradicijah. Melodije so običajno prevzeli v celoti ter skrbno pazili na potek in obliko glasbenih fraz tudi tam, kjer so revidirali besedila. Število svetniških praznikov in tako spevov so močno omejili, še pojasni Katarina Šter, saj so se želeli vrniti k izvirni čistosti liturgije.