Rašid Mašaravi je palestinski filmski ustvarjalec, ki živi med Francijo in Zahodnim bregom. Njegov zadnji projekt From Ground Zero (Z ničelne točke) je omnibus 22 kratkih filmov, ki so jih v zadnjem letu ustvarili filmski ustvarjalci v oblegani Gazi. Film je palestinski kandidat za oskarja za tujejezični film.

Mašaravijevi filmi gostujejo na največjih svetovnih festivalih, večkrat tudi na najbolj prestižnem v Cannesu v Franciji. Letos je Cannes njegovemu filmu From Ground Zero uradno odpovedal gostoljubje, a je bil film, ki je pretresljiv vpogled v vsakdan v Gazi od 7. oktobra lani, na festivalski tržnici vseeno prikazan. V Ljubljani je bil v Slovenski kinoteki na ogled v začetku novembra v okviru festivala Kulturna ambasada Palestina, ki je letos potekal že 13. leto. Slovenija je ena redkih evropskih držav, v kateri odkrita razprava o Palestini, o vojni v Gazi, o dogajanju na Bližnjem vzhodu, ni zadušena.

Rašid Mašaravi je že več kot tri desetletja eno osrednjih imen palestinskega filma. Globoko je prepričan o moči filmskega jezika, verjame, da je palestinska kinematografija dosegla več kot vsi politiki in borci z orožjem. "Resnična je. Nihče je ne more okupirati," pravi.

Rašid Mašaravi, sožalje za vse izgube v preteklem letu. Očitno je, da je vsak, ki prihaja iz Gaze oziroma Palestine, v zadnjem letu doživel izgubo …
Da, zelo težko je. Veliko pokolov je bilo. In Gaza je zelo majhna dežela, polna ljudi. Vsi smo na neki način prizadeti.

Kdaj ste bili nazadnje v Gazi?
Tam sem bil pred več kot sedmimi leti. Živim med Ramalo in Francijo. Na Zahodnem bregu sem bil dva meseca pred to vojno. V Betlehemu, Jeruzalemu, Ramali … Vendar od 7. oktobra nisem bil več v Palestini, ukvarjam se z različnimi stvarmi.

Ste pa še vedno v stiku z ljudmi tam?
Z njimi sem v stiku več kot enkrat na dan. Imam veliko družino, moji sorodniki živijo po vsej Gazi. Taka družba smo, zelo povezana, tudi sosedje, prijatelji, sodelavci, vsi smo povezani. Zato pa, ko v novicah slišimo, da je kje padla bomba, takoj pomislimo na koga, ki ga poznamo tam … in začnemo klicati, pisati, preverjati. Poleg tega sem zadnji film From Ground Zero/Z ničelne točke delal z 22 filmskimi ustvarjalci v Gazi. Ob vsakem so še štirje sodelavci, morda pet. Torej smo bili v zadnjem letu samo ob tem projektu tesno povezani z več kot 100 ljudmi v Gazi.

O filmu From Ground Zero bova še spregovorila, ampak morda bi vas najprej prosila, da nam na kratko predstavite svojo biografijo. Rojeni ste bili v begunskem taborišču Al Šati v Gazi?
Da. Tudi odraščal sem v begunskem taborišču Al Šati v Gazi. Moji starši so bili leta 1948 begunci, prišli so iz Jafe, ki je danes del Tel Aviva. Od 15., 16. leta potujem. Najprej po Palestini, potem zunaj nje. In snemam filme.

Nekaj let ste živeli na Nizozemskem, zdaj v Franciji in Ramali na Zahodnem bregu. Begunska identiteta je močno vtkana v identiteto vseh Palestincev ….
Res je. Kaj je begunsko taborišče? Poleg specifičnosti jezika, geografskega območja in tega, za katero vojno gre, kdo je okupator, je begunsko taborišče predvsem skupnost ljudi, ki čutijo enako. Vsi imajo enake sanje. Vsi si želimo vrnitve in biti na varnem. Vsi sanjamo o boljši prihodnosti. Vsi smo revni, vsi čakamo. Vsi živimo od humanitarne pomoči, od podarjenih stvari, pa naj bodo to obleke, čevlji ali hrana. Vse to si delimo, taka so begunska taborišča po vsem svetu. To nas oblikuje. Ko obiščem begunska taborišča v Palestini, v Libanonu, Siriji, tudi ko pridem tja prvič, že vse poznam. Poznam ljudi, ulice, otroke. Poznam stare ženice, ki sedijo povsod na enakih krajih. Poznam zgodbe teh ljudi. Vsi imamo enake. Vem, kako se mame pogovarjajo z otroki, vem, kakšne so sanje teh ljudi, že po minuti pogovora mi je vse jasno. Gre za način begunskega življenja, za kulturo, vtkano v begunska taborišča po vsem svetu.

Vaš zadnji film From Ground Zero (Z ničelne točke) ima podnaslov Untold Stories From Gaza (Nepovedane zgodbe iz Gaze) in je pravzaprav omnibus kratkih filmov 22 palestinskih umetnikov. To je njihova zgodba, ste nekje zapisali. Filma ni lahko gledati, vendar je nekaj kratkih filmov tudi poetičnih, v vojnem vsakdanjiku poskušajo najti tudi lepoto, ustvarjalnost, pesem, upanje. Predstavljam si, da je bilo tehnično in logistično ustvarjanje tega projekta v zadnjem letu izredno zahtevno.
Tehnično in logistično je bilo film zelo težko ustvariti. Že odvisnost od elektrike, ki je v Gazi pogosto ni bilo … Če ni elektrike, ne moreš napolniti mobilnega telefona, kamere, baterije, računalnika, ni interneta. To pomeni, da se ves čas poskušaš povezati z ljudmi. Potem pa smo imeli povezavo in bili po 3, 4 dni dan in noč budni, včasih smo kje našli točko, na kateri je internetna povezava delovala, tako smo lahko nalagali gradivo. Ampak največja težava je bilo delo z ljudmi, ki so predvsem vsak dan morali reševati svoja življenja, ne pa snemati filma. Ves čas smo jih spodbujali, naj nadaljujejo. Ampak v Gazi ni nobene razlike med filmarji in drugimi. Vsi iščejo varen prostor, ki ga ni, vsi potrebujejo hrano, kurivo za ogenj, vodo, vse to. Filmski ustvarjalci so bili v še težjem položaju, saj so morali tvegati svoje življenje, da bi snemali, ker v Gazi ni varnega kraja. Še zdaj, ko se pogovarjava, ta vojna traja.

Morda je to zahodni pogled, ampak presenetilo me je, da je med ustvarjalci filmov veliko žensk.
Med vojno so ženske prevzele več odgovornosti kot moški. Veliko več odgovornosti imajo, da ohranjajo življenje družin. V tem projektu je bilo sedem filmskih ustvarjalk od 22 in lahko bi jih bilo še več, če ne bi bile bolj zaposlene s skrbjo za družine kot moški. Moški v teh razmerah postane eden izmed otrok. Če ima ženska štiri otroke in moža, ta postane peti otrok, nahraniti mora vseh pet in paziti nanje.

To je torej enako kot po vsem svetu. Zakaj pa tak naslov – From Ground Zero, Z ničelne točke?
Po navadi, ko se take stvari dogajajo v Palestini, sam kot režiser, četudi nisem tam, snemam filme. Sprva sem mislil, da bom sam posnel film ob pomoči prijateljev, ki so tam, s pridobivanjem gradiva ali kaj takega. Ampak ko sem videl, kaj se je dogajalo v prvih dveh, treh tednih, sem si rekel: ne, to hočem narediti z ničelne razdalje.

Ne od zunaj …
Da, ne od daleč ne od zunaj. In filmski ustvarjalci so tako pripovedovalci zgodb, hkrati pa tudi sami zgodba. Videli ste filme, veste, kaj mislim. Med kamero in tem, kar se dogaja, ni nobene razdalje. Torej, to pomeni iz ničelne točke.

Leta 1994 je bil vaš film The Curfew (Policijska ura) prvič uvrščen v uradni program največjega in najbolj prestižnega filmskega festivala na svetu v Cannesu. Družinska drama med policijsko uro, ki jo je razglasila izraelska vojska, tik pred začetkom mirovnih pogajanj v Oslu velja za prvi palestinski celovečerni film z območja Gaze. Natanko 30 let pozneje – letos – je bil vaš film From Ground zero/Z ničelne točke sprva uvrščen v program canskega festivala in nato odpovedan. Kaj se je zgodilo?
Res sem pričakoval, da bo tako pomemben festival, kot je canski, letos prikazal našo zgodbo. Zgodbo nas, filmskih ustvarjalcev, ne le Palestincev. Zelo sem bil razočaran, da se to ni zgodilo. Na novinarski konferenci so uradno sporočili, da se nočejo soočiti z "napetostmi na območju Gaze". Zame je bilo to res razočaranje. Vendar smo si rekli: to je bilo marca, aprila letos – če Cannes noče v Gazo, mora Gaza priti v Cannes. Ob pomoči francoske koproducentske hiše Coorigines smo na festivalu postavili velik šotor, tak, kot so v Rafi, organizirali smo svoje projekcije, poskrbeli za zvok in predstavili film.

Kot ste mi dejali, ste prvič v Sloveniji. Ne vem, koliko veste o naši državi, a naša vlada je letos priznala Palestino. Mislim, da imamo tu lahko dokaj odprto razpravo o Palestini. Festival, kot je bil Ambasada Palestina, kjer so predvajali tudi vaš film, se na primer v Nemčiji ne bi mogel zgoditi. Tam je vlada nedavno sprejela resolucijo, ki še širi definicijo antisemitizma tudi na gibanje BDS in kritiko izraelske države. Zanima me, kako je v Franciji in kako vi vidite ta pojav po Evropi, ki naj bi bila glasnica svobode govora?
Stvari moramo poimenovati s pravimi besedami: 50 tisoč mrtvih, 150 tisoč ranjenih, pravijo, da je še več kot 15 tisoč ljudi pod ruševinami, uničena so celotna mesta, več kot milijon beguncev, ljudje so po večkrat razseljeni … Vsemu temu res ne moremo reči le konflikt. Ampak če to ni genocid, kaj potem je? Kako to poimenovati? In po več kot letu dni še kar traja … Svet nam dopoveduje, naj gledamo nase kot na številke, me razumete? Tam so ubili 60, tam 45, tu 97, potem 200 in nekaj ljudi, 33, kakor koli … Samo številke smo. Brez obrazov, brez zgodb.

Zato so filmi, kot je From Ground Zero, pomembni, saj lahko v njih vidite človeka s sanjami, z imenom. Žensko, ki je lepa, moškega, ki je pameten, nekdo je plesalec, igralec, nekdo drug čisto navaden človek. Žalostno je, da moramo leta 2024 svetu še vedno razlagati, da smo tudi mi ljudje. To je zame, za nas, Palestince, veliko razočaranje, tako nad Evropo kot tudi nad arabskim svetom. Seveda tudi nad Združenimi državami Amerike, ampak te so soudeležene, so del te vojne. Izrael nas ubija z denarjem in orožjem Združenih držav. In ubija nas tudi z molkom arabskih držav. Ubija nas s hinavskim obrazom Evrope, ki se nam že leta predstavlja kot demokratičen svet, svet človekovih pravic, pravic otrok, žensk, živali, okolja, ne vem, česa vse še. Vse to se je izkazalo za ponaredek, za lažno. Gaza nam zdaj, ko so maske spuščene, kaže resnični obraz tega sveta, ne Palestine. To je kriza človeškosti.

In sveta po Gazi ne bo lahko rešiti. Velike države, kot sta Nemčija in Francija, so v nevarnosti, ker so tiho, ker ne ukrepajo, ker so izgubile humanost. Gaza je spremenila vse. Spremenila je tudi nas Palestince. Ne mislim le ubijanja. Danes sam kot Palestinec nisem več pripravljen poslušati sveta in njegovih pridig, ker mu je spodletelo pri lastni človeškosti. Gre za globlje stvari kot le ubijanje, denar, orožje.

Vendar mislim, da običajni ljudje vse to v določeni meri zelo občutimo. Med smrtnimi žrtvami izraelskih vojaških operacij na območju Gaze je skoraj 70 odstotkov žensk in otrok, piše v zadnjem poročilu Visokega komisariata Združenih narodov za človekove pravice. Ne, da je življenje nedolžnih moških manj vredno, ampak težko je empatično razmišljati o teh podatkih; kot pravi protagonistka prvega kratkega filma v omnibusu: ne more več gledati novic. Pa jih vseeno gleda ….
Razumem ljudi, ki tega ne morejo prenašati vsak dan, gledati vedno istih prizorov, novic, vse te katastrofe, trupel in žrtev. Razumem. Ko pa pomislim na to, da ne morejo gledati tega od daleč, pomislim: kako je šele ljudem, ki so tam. V kratkem filmu z naslovom Selfi dekle pravi, da ne more več gledati novic, a jih vseeno gleda. Ker upa. Mogoče bo pa danes slišala novico o premirju. Mogoče bo vojne konec. Novice gleda zaradi upanja. To je ta zgodba.

Leta 1996, ko je bil vaš drugi celovečerni film Hajfa uvrščen v program canskega festivala, ste v Ramali na Zahodnem bregu ustanovili center za filmsko produkcijo. V begunskih taboriščih ste organizirali filmske festivale za otroke, postavili mobilni kino, vseskozi podpirate palestinske ustvarjalce … Vseskozi ostajate povezani s Palestino, čeprav bi pravzaprav lahko živeli in bili uspešni kjerkoli.
Da, pred to izbiro sem bil dvakrat v svojem življenju. Ko je bil moj film uradno izbran za Cannes in ko je bil tam nagrajen. Ampak brez pomisleka sem se vrnil v Palestino, poskušal vzpostavljati palestinsko kinematografijo. Lahko bi ustvarjal komercialne filme, šel v Hollywood ali kamor koli, imam tudi prijatelje in kolege, ki so šli, vendar to ni zame. Moje sanje so, da bi imel filmsko akademijo v Gazi, morda inštitut za film in umetnost, morda tudi za gledališče in film in televizijo, ne vem. Nekaj za izmenjevanje kulture in umetnosti.

Toda ali ste bili vedno tako idealistični, ste vedno verjeli v moč filma, da lahko ta nekaj spremeni?
Da, ker so mi to potrdile izkušnje. Vem, da ima film moč. Vem, kaj je dosegla palestinska kinematografija v zadnjih 30 letih, ne samo moji filmi, ampak tudi filmi drugih palestinskih filmskih ustvarjalcev. Veliko več kot politiki, veliko več kot predsedniki, veliko več kot borci z orožjem. Ta filmski jezik je naša varnost, je zagotovilo, da imamo svojo deželo in da bomo tam za vedno, ker imamo svojo zgodovino, kulturo, miselnost, svojo identiteto. Film je vse to, vse to lahko zavaruje. Nihče ne more okupirati palestinske kinematografije. Nihče je ne more zavzeti. Obstaja palestinska država v filmski resničnosti. V njej je vse. V njej je moja babica, ki se je rodila pred letom 1948 v Jafi, ki je bila zaljubljena v mojega dedka, z motorjem jo je peljal v mesto v kino. To je palestinska kinematografija. Resnična je. Nihče je ne more okupirati. Kakor sanje. Nihče ne more okupirati sanj.

Gideon Levi, kolumnist izraelskega Haareca, je nedavno dejal, da ga je sram, da je Izraelec, in poudaril, da bi se s tem, kar se dogaja v Gazi in Palestini, še pred politično in pravno analizo morali soočiti z empatijo.
Da. Ampak na to moramo pogledati tudi drugače. Če kot Izrael izvajaš genocid nad drugimi, s tem ubijaš tudi sebe, svojo človeškost. Če ne želiš videti mrtvih otrok in mater, če trdiš, da ne obstajajo, da Palestinci ne obstajamo, v izraelskih medijih nas ni … potem tvoja družba postaja bolna, nezdrava. Tako prikrivanje ni normalno. Normalno bi bilo, če bi ljudje demonstrirali, če bi rekli: "Hej, ubili ste 20.000 otrok, kaj se dogaja? Pravite, da gre za teroriste, ampak otroci niso teroristi, kaj to pomeni?" Tako da mislim, da je celo bolj kot palestinska pravzaprav v nevarnosti izraelska družba. Izrael se bojuje za svoj obstoj. Nam je težko, grozno boleče je, veliko je mrtvih … Ampak to je kot, ko se nekdo utaplja in grabi druge na svoji poti navzdol, vse niže in niže. Vseeno se utaplja. Mi plačujemo ceno za utapljanje izraelske družbe.

Kaj pričakujete od ameriških predsedniških volitev (pogovor je bil posnet dan pred volitvami, op. a.)?

Iskreno, ničesar ne pričakujem. Zame je to le teater, šov. Morda bo izid vplival na ameriški način življenja v ekonomskem smislu, kajti Trump je predvsem poslovni človek. Za Palestince pa te volitve ne bodo pomenile ničesar. Za Izrael in ZDA nismo obstajali pred ameriškimi volitvami in ne bomo tudi po njih. Mi smo samo sredstvo za politične kampanje. Se pa spomnim, ko je Obama postal predsednik, kako navdušen sem bil takrat. Mlad, temnopolt, veliko sem pričakoval od njega, zgodilo se ni nič. Gre za sistem, za politični sistem. ZDA so zaljubljene v Izrael, njegov zaščitnik so in tako bo ostalo.

Pred časom sem se pogovarjala s profesorjem za mednarodno pravo (gre za pogovor z Danilom Türkom, op. a.), ki je dejal, "da ne smemo precenjevati moči mednarodnega prava, hkrati pa tudi ne podcenjevati človeške zmožnosti za delanje napak in ponavljanje teh napak". Po vseh teh vojnah v Gazi, po vseh diplomatskih prizadevanjih, po nekakih mirovnih procesih se zdaj znova govori o rešitvi dveh držav. Obenem je Izrael letos julija z veliko večino v knesetu sprejel resolucijo, v kateri nasprotuje ustanovitvi palestinske države, saj naj bi predstavljala "eksistenčno nevarnost" za Izrael. Ali lahko ob koncu pogovora sploh pogledate v prihodnost?
Vem, da bosta dve državi, ni druge rešitve. Torej, Palestinci bodo ostali tam, Izraelci bodo ostali tam, ljudje bodo fizično ostali tam, oba naroda ne bosta nikamor odšla, zato morata najti rešitev, kako sobivati. Muči me, da pravzaprav izgubljamo čas. Poglejte, koliko let je minilo od dogovora v Oslu leta 1993. 30 let! In koliko novih meja, nadzornih točk, nezakonitih naselbin, ubijanja, koliko vojn je bilo od takrat. Ampak na koncu bomo dosegli cilj. Ni druge izbire. Ni pomembno, ali to ustreza Ameriki ali Evropi. To je realnost. Lahko bi se izognili vsemu temu, kar se dogaja Palestincem in kar se je zgodilo Izraelcem, če bi bili pametni. Dovolj je bilo. Dve državi.

To je edina rešitev?
Da, to je edina rešitev.