Svoj prvi vtis ob portretu Parižanke z naslovom Dekle v naslonjaču, ki je le malo pred odprtjem Narodne galerije za leto dni prišel v Ljubljano, je dr. Ferdinand Šerbelj le nekaj minut po odprtju paketa povzel: "Prvi vtis je ta, da se srečam s podobno osebnostjo na sliki – vsaj tako slutim -, kot je bila sama Ivana Kobilca: emancipirana svetovljanka, ženska, ki v tej osebi, ki ji žal ne poznamo imena, začuti svoji podobno samozavest. To poudari tudi s tem, da se dekle tako neformalno, naslonjena na fotelj, postavi pred gledalca. In za ta živ in samozavesten pogled bi lahko rekli, da je pogled Ivane Kobilce. Vidimo ga na njenih fotografijah in avtoportretih. In zato ni čudno, da je ta slika pritegnila samega cesarja, njegovo visokost Franca Jožefa. Ko je zagledal sliko, je ostala v Budimpešti kot del ogrske plemiške zbirke."

Ampak preden dokončamo zgodbo o Dekletu v naslonjaču in Francu Jožefu (zgodba temelji na spominih Kobilce: Ivana Kobilca. Spomini - zapisal Stanko Vurnik, Zbornik za umetnostno zgodovino, 3/3-4, 1923, str. 100 - 112), ki se je moral zadovoljiti z 'drugo izbiro', se vrnimo v gospodinjstvo, razsipno založeno z dragim vinom in delikatesami. Prav na podlagi zapisov o dogajanju v tistem boemskem šestsobnem stanovanju na Place Malesherbes je namreč mogoče domnevati, da je bila samozavest Ivane Kobilce (1861-1926) ob nastajanju portreta Parižanke (leto 1892) omajana oziroma da to ni bila ista stabilna osebnost, ki je leta 1890 na pariški salon poslala sliko Poletje in z njo na tem ključnem francoskem letnem pregledu likovne umetnosti dosegla uspeh.
Denar avstrijskega konzula odteka v Pariz …
Citat o založenosti shrambe je zapisala Rosa Pfäffinger, študijska kolegica Ivane Kobilce v Münchnu in hčerka avstrijskega konzula v Damasku in Trstu; pa tudi njegova bogata dedinja, kar je bila najprej srečna okoliščina, nato pa obsodba na nesrečo in skorajšnji propad. Že leta 1890, preden je zaživela 'komuna pod vodstvom nemško-danskega umetnika, zbiratelja umetnosti, nietzchejanca, predvsem pa prevaranta in zapeljevalca Willyja Gretorja (alias Harryja Helgarja ali Andersena), je Pfäffingerjeva v svojem dnevniku kot zlo napoved bližnje prihodnosti zapisala: "Da moj denar v potokih odteka v Pariz, srce moje uboge matere napolni s tesnobo in strahom. Toda zaradi daljšega bivanja z menoj, v času katerega je prišlo do navzkrižja divergentnih ideologij, ne ve več, kaj naj si misli. Ker ni dorasla stvarnemu problemu, pa tudi meni osebno ne, mi mora molče prepustiti usodo …" Tedaj je v Pariz pošiljala denar kolegici Marii Slavoni, prvi v nizu umetnic, ki so zanosile z Gretorjem.

Nobena filmska zvezdnica bolje kot Kobilca ne igra obupa
Ko je nekaj mesecev pozneje zaradi pomanjkanja denarja iz Pariza v München pripotovala Ivana Kobilca (v svojih dnevniških zapiskih, ki jih je pod naslovom Pariški bohémi (1889-1895) izdala Narodna galerija, Kobilco sicer imenuje Wera Slowenk), se je za njeno nezdravo podobo skrivala prav potrditev, da bi se Gretorja bilo potrebno izogibati. "Temperamentni izbruhi Slowenke so bili vedno razkošna predstava narave, a tega, kar se je izkazalo in izlilo tokrat, še nisem doživela. Kako svoje telo pusti pasti na zofo, glava potuje proti zatilju, se zakoplje v blazino, stoka, roke se borijo, ponovno spustijo, vijejo kvišku, križajo, grabijo za lase, srce, noge – nobena filmska zvezdnica tega ne naredi bolje," je Pfäffingerjeva popisala Kobilčino razvranost, ki jo je povzročilo prav razmerje z Gretorjem.
Tega je Kobilca/Slowenk opisala: "Harry ima tudi zelo lepo telo, široke rame, neverjetno ozke boke, najfinejšo in najbolj belo polt, ki si jo lahko zamisliš. Le eno nogo ima tanjšo in krajšo od druge, brez palice komaj hodi. Zlomil si jo je in je zaradi tega zelo žalosten. Ne reče ničesar, a jaz sem vendarle opazila. Zaradi tega tudi redko pešači, vedno se vozi, in to seveda stane veliko denarja. Tudi za svoje obleke veliko zapravi, saj je zelo pozoren na zunanjost. Nosi le golobje sive obleke in bele kravate."

Noč s Ferdom Veselom naj ozdravi spomin na izgubljenega ljubimca
Kobilca se je potem sicer po lastnih besedah 'ozdravila' z razmerjem s Ferklom, kot je bil vzdevek slikarja Ferda Vesela: "Ja, veš, res nisem več zdržala in sem pobrala Ferkla, ker sem želela videti, kakšna je razlika med Harryjem in drugimi moškimi ter ali imam po tem, ko sem imela rada Harryja, Ferkla sploh še rada. Originalno kaj? Ferkel me je pustil povsem hladno in od tedaj tudi nisem več zaljubljena v Harryja. Smešno, mar ne? V resnici skoraj škoda, a zdaj lahko vsaj spet za kaj poprimem in mislim še na kaj drugega kot na Harryja."

In potem je še (zaman) posvarila Pfäffingerjevo: "Veš, brez premisleka zapravlja zelo veliko denarja, saj želi imeti vse zelo fino in ker denar na enak način, kot ga dobiva, kjer ga le lahko, tudi zapravlja. Npr. za pse, za prijatelje, ki jih protežira, za slike in nasploh za vse, kar se mu dopade. Kupil je študije povsem neznanih slikarjev, od nekoga, ki je umrl lani, nekega norca, ki se imenuje van Gogh in za katerega Harry domneva, da je bil velik neuslišan umetnik. Pa še od nekoga, ki je bil poročen z Danko; gospa Gauguin pogosto prihaja k njemu v atelje, njen mož pa slika nekje na južnem morju. Poleg tega v njegovem ateljeju visi tudi zelo okorno naslikan Cézannov ženski akt, tukaj na fotografiji lahko za pisalno mizo vidiš košček akta …"

Izhajajoč iz antikapitalističnega principa mora 'pognati' družinsko zlatnino
Svarilo ni zaleglo in Rosa Pfäffinger je lahka tarča Gretorja postala tudi zato, ker je v razdajanju družinskega premoženja videla bistvo svojega poslanstva na Zemlji: "Izhajajoč iz antikapitalističnega principa, da je lastnina kraja, mi ni preostalo nič drugega, kakor da se pustim pregnati s svojega prostora pod Soncem. Mislim, da sem s tem pojasnila dozdevno tako nasprotujoča si odnosa med svojo feministično epizodo in svojim doživetjem nadčloveka."

Zakaj naj bi Rosa prevzela še kulturnopolitično dolžnost danske države?
In prav zaradi naivnosti in uporniškega idealizma Rose Pfäffinger je Gretor lahko v velikem pariškem stanovanju uredil pravo boemsko komuno. V njej so se med drugim mudili Strindberg, Wedekind, Knut Hamsun in tudi, denimo, Georg Brandes, čigar mecen je Gretor hotel postati, vse skupaj pa naj bi (je) financirala Rosa, ki je to komentirala: "Ker literata cenim tudi sama, se mi zdi ideja, da bi mu dala tisto, česar si ne more prislužiti z duhom, zelo simpatična. Kljub temu ne razumem, zakaj bi morala ravno jaz prevzeti dolžnost danske države." V nekem trenutku je tako Pfäffingerjeva financirala pet ateljejev, gospodinjstvo in umetniška prizadevanja več boemov.

Nakupovalno strast Gretorja je julija 1893 v danskem časopisu Politiken pisal tudi Knut Hamsun: "V Parizu ni ene same kočice z umetninami, ki je ne bi poznal … Obiskuje dražbe, na katerih prodajajo dragoceno umetnost, poznajo ga ljubitelji in trgovci z umetninami, pokimajo mu, ko vstopi, že večkrat je dvigoval cene in ponujal več, nato pa si prisvojil plen … Človek vidi, kako Willy Gretor, ta rosno mladi mož z otroškim obrazom, pristopa k slikam, jih opazuje, preiskuje z lupo, otipava podpis, da bi dognal, ali je pravi. Z lanceto praska barvo, da bi določil njeno starost, in nato s pozornost vzbujajočo hladnokrvnostjo ponuja tisoče in tisoče frankov." In v tem opisu gre za komaj 25-letnega moškega, kajti, ja, udeleženci te pariške epizode so bili vsi mlajši od 30 let.
Pariški laboratorij nove morale
Komuna naj bi pod vodstvom po svoji sobi nadčloveka Gretorja postala laboratorij novih življenjskih oblik in eksperimentiranja z novo moralo pod geslom 'stran od družine': "Poskušala je razbiti preživet, tog, a afektiran subjektivistični sistem vrednot, ki je temeljil na domu, družini in časti. Posameznik naj bi v prihodnosti smel biti več, ko je doslej smel biti Individuum, hkrati pa mora bolj sistematično kot doslej služiti skupnosti." Problem je bil le v tem, da že ta mikrokozmos kljub v letih 1891-93 še izdatnemu dotoku denarja, ni deloval; kot je bilo nakazano že zgoraj, se je gospodinjstvo dušilo v izobilju, organizacija uživanja v njem pa je šepala. In kot rešiteljico tega problema je Rosa Pfäffinger identificirala Ivano Kobilco in jo poklicala v Pariz.

Slowenk je tu in vsak dan so na mizi zrezek, stročji fižol in malinovec!
"Slowenk ima temperament, a tudi značaj. Sicer tudi Wera najame atelje in dela na veliki sliki za razstavo, kljub temu pa obvladuje interne težave – zdaj je doma in v kuhinji vse krasno, vsak dan dobimo krvav zrezek, haricots verts in na bohotni danski način pripravljen rižev puding z veliko, veliko malinovca, brez katerega si tako Marie kot Harry ne znata predstavljati življenja …" A doda: "Jaz nimam ne apetita ne sobarice, pa tudi svoje spalnice ne, čeprav plačujem vse stroške tega razkošja, od petih ateljejev do malinovca." Wera spi na divanu v njeni sobi. Na koncu, po odhodu vseh znancev, razen Gretorja, s katerim se v vmesnem času poroči in mu rodi sina, ter njegovih protežirancev in ljubimk, Rosa Pfäffinger pade še nižje. Pristane v sobi za služinčad, ko se mora umakniti Gretorju in njegovi ljubimki.
Poletje preživlja v skromni hiški v Barbizonu, kjer se ji pridruži Kobilca. "Očarana je nad hišo in vrtom, ki ponujata toliko slikarskih motivov, pritoži pa se, da je neki ptič celo noč kričal pod njenim oknom. Wera se v Barbizonu takoj spet loti dela, svoja slikarska stojala postavi pod šotorasto drevo in začne z veliko pleneristično sliko, na kateri v trati sedijo otroci," piše Pfäffingerjeva o ozadju nastanka slike Otroci v travi, ki je danes v zasebni lasti. Slika velja za enega Kobilčinih najžlahtnejših plenerjev in v letu njenega nastanka (1892) Kobilca tudi še ima uspeh na Salonu. Razstavi sliki V lopi in prav ta portret Parižanke, ki je zdaj na ogled pri nas.
A to je bil uspeh pred porazom, saj naslednje leto ni več zastopana na Salonu, Rosa pa ji tudi ne more več plačati bivanja v Parizu: "Werine zlate pariške sanje so izsanjane. Junaško, ne da bi izrekla eno samo besedo tožbe ali en sam očitek, nas zapusti, da bi se zakopala v bosansko provinco." V resnici tedaj Kobilca še ni šla v Bosno, a to je že druga zgodba.

Kobilčino Poletje in Kofetarica, prva in druga najbolj priljubljena slika
Je pa zgodba o umetniški komuni in prisotnosti Kobilce v njej še ena potrditev, da je bila prav Ivana Kobilca sicer krajši čas del evropskega mednarodnega umetniškega prizorišča. In v francosko prestolnico je vstopila s sliko, ki jo lahko imamo tudi za prvo uspešno realizacijo velike razstavne slike med slovenskimi umetniki. To je bilo prav Poletje, za katerega se je po anketi tik pred zaprtjem stalne zbirke oktobra 2012, torej pred začetkom prenove, izkazalo, da je najbolj priljubljena slika med obiskovalci Narodne galerije; in na drugem mestu je še eno Kobilčino delo, Kofetarica.

Poletje - uspeh fotografske natančnosti in meščanske ljubeznivosti prizora
In ker bosta obe sliki kmalu spet na ogled, smo se pozanimali, katere so njune odlike. Oziroma zakaj je bilo Poletje (pa tudi druga Kobilčina slika Likarice) izbrano med 200 del, ki jih je žirija uvrstila na pariški salon leta 1891.
Na razpis je sicer tedaj prispelo 2.800 del. Leto 1891 je bilo sicer nekako prelomno v zgodovini salona. Leto prej je namreč prišlo spora znotraj Družbe francoskih umetnikov (Société des Artistes Francaises), ki je salon organizirala od leta 1881, ko je država umaknila svoje sponzorstvo nad prireditvijo. Ena struja je salon želela spremeniti v razstavo mladih in še nenagrajenih umetnikov, druga pa je želela ohraniti idejo salona kot razstave najboljših na razpis prispelih del. Tako sta naslednje leto že potekali dve razstavi, Kobilčini deli Poletje in Likarice pa sta bili zastopani na razstavi zagovornikov starega koncepta, med katerimi sta bila tudi kipar August Rodin ter slikar in ljubitelj Ivane Kobilce Puvis de Chavannes. Ta vplivna umetnika sta skupaj z drugimi ustavnovila tudi Nacionalno družbo lepih umetnosti (Société Nationale des Beaux-Arts) in zato je tisk o tem salonu kmalu začel poročati kot o Nationale.
Razlogi za tedanji uspeh Poletja in njegovo današnjo priljubljenost naj bi bili enaki: "Fotografska natančnost, plener, ki je bil takrat hit v slikarstvu, in pa tudi meščanska ljubeznivost prizora, v tem primeru damsko oblečeno dekle, ki s kmečkimi otroki spleta cvetje. In pomlad ali poletje, kar zaigra v srcih vsakogar, ki občuduje sliko."
Dr. Šerbelj tudi pojasni, zakaj je treba Kobilco občudovati že samo zato, ker se je lotila takšne teme: "Kobilca je bila tedaj mlada diplomantka in že takoj naslednje leto po diplomi se je lotila te ambiciozne teme." Delala je sicer dve poletji in ob tem so nastali tudi njeni dnevniški zapiski, med njimi zabavna notica: "Vse polno otrok se je gnetlo okrog mene, ko sem delala, pa so kritizirali: Sedaj pa ni prav naredila! Boš videl, da bo popravila!" In popravljala je sliko velikokrat, tudi potem, ko otrok ni bilo več zraven: "Pomagala si je s fotografijo, kajti to, kar danes vidimo, je bilo finiširano v ateljeju."

Mama kavopivka, od katere se Kobilca ni želela ločiti
Istega leta, ko je začela delati Poletje, pa je Kobilca v Ljubljani na realki že razstavila Kofetarico. In prav pri primerjavi obeh slik je mogoče opaziti Kobilčin prehod izpod vplivovmünchenskega slikarstva k živahnim, vijoličnim, modrim in zelenim tonom tedanje francoske umetnosti. In še zanimiveje je, da je menda na Kofetarici opaziti celo sledi flamskega slikarstva. "To je res," potrdi kustos Narodne galerije Michel Mohor, "te tendence je Ivana dobro spoznala, ko je študirala v Münchnu. Razkrije jih že sam prizor, preprosta študija karakternega tipa oziroma starosti. Pa tudi te temne, rjave barve so bile značilne za flamsko slikarstvo prve polovice 17. stoletja. Osvetljeni so le deli, ki so najpomembnejši – roke in njen obraz. Delo pa je tudi malo humorno, saj se gospa nasmiha ob preprostih užitkih. In vse to nam kaže te tedaj 200 let stare vplive."

Kofetarico bi lahko morda nekoliko pavšalno primerjali z da Vincijevo Mona Lizo. Kot je da Vinci svojo mojstrovino prenašal naokoli, kamor koli je odšel, je menda tudi Kobilca vedno s seboj vozila mamo kavopivko, ki je bila, kot pravi Michel Mohor "njena najljubša slika in je tako prišla v našo zbirko šele kasneje, in ne s prvim darilom Ivane Kobilce naši galeriji". Je pa Kobilca z osebnim volilom Narodni galeriji že prepustila Poletje, nekateri nedavno odkriti dokumenti pa govorijo o tem, da bi se prav lahko dogodilo, da bi Ivana Kobilca Narodni galeriji dala še močnejši pečat.
Naročilo za poslikavo stropa zlate dvorane Narodnega doma
Direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki nam je tako, ko smo se razgledovali po sijajnih, ne le obnovljenih, ampak tudi na novo odkritih in rekonstruiranih štukaturah, zaupala nedavno odkritje: "Kolegica je odkrila pismo predsednika društva Narodni dom Karla Bleiweisa Kobilci. V njem pri njej naročajo poslikavo treh polj na stropu zlate dvorane z motivi iz slovenske zgodovine po njenem izboru, hkrati pa je tudi jasno iz tega pisma, da so nameravali poslikati tudi centralno polje v veliki dvorani. Vendar kot je to običajno, jim je zmanjkalo denarja in Kobilca je tudi odšla iz Ljubljane in je ostalo, tako kot je."

Upati si reči ne cesarju Francu Jožefu
Ja, Kobilca je prihajala in odhajala. Preden se je šele po izbruhu prve svetovne vojne vrnila v Ljubljano, je ves čas od odhoda na šolanje živela po evropskih prestolnicah in v njih razstavljala. Tudi sliko Dekle v naslonjaču, ki je nastajala v letih 1891-1892, torej iz obdobja pariške boemske komune, je leta 1895 razstavila v Budimpešti, in sicer skupaj z avtoportretom. In prav ob tem, ki je danes v zasebni lasti, je na slovensko slikarko postal pozoren Franc Jožef. A Kobilca mu slike ni hotela prodati. "Vidite, ta avtoportret nam še dodatno potrjuje to, kar smo doslej rekli o Kobilci kot samozavestni umetnici. Kajti na tem avtoportretu mlade umetnice je poudarjena njena psiha, in tu je cesar najbrž zagledal neko podobnost z njegovo ženo Sissi," razmišlja dr. Šerbelj in doda, "veste, kakšna afirmacija bi bila za umetnico, da bi se lahko pohvalila, da je ona sama v cesarski zbirki, ona pa avtoportreta ni prodala, ker je imela lastno avtonomno stališče kot osebnost in kot umetnica."
Vse sem hotela videti in ni mi žal
In Ivano Kobilco, ki še vedno velja za našo najuspešnejšo umetnico, ki so jo cenile kolegice in v njej videle edini možni trdni steber skupnega boemskega gospodinjstva in ki si je drznila samemu cesarju reči Ne!, lahko zdaj v prenovljeni galeriji res temeljito spoznamo. Drugače kot poprej v temni stranski galeriji zazidanih oken, 'Kobilčin kotiček' v novem Ravnikarjevem traktu pod naravno svetlobo in le lučaj stran od soban impresionistov in njihovih sodobnikov ponuja sprehod ob Kobilčinih delih, od matere kavopivke, mimo Poletja, Parižanke, pa njenega Avtoportreta v belem … In po ogledu in po prebiranju zapiskov njene kolegice Rose Pfäffinger še bolje razumemo besede, ki jih je Kobilca tri leta pred smrtjo zaupala umetnostnemu zgodovinarju Stanku Vurniku: "Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej. In danes mi ni žal. Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno solnca. Ni mi žal."
Polona Balantič

Ivana Kobilca v Narodni galeriji je bila tudi ena izmed tem v oddaji Platforma - Zakladi prenovljene Narodne galerije, ki si jo lahko ogledate v priložebnem videu. V oddaji lahko vidite, kaj se je zadnje tedne pred odprtjem dogajalo v galeriji, in podrobneje spoznali nekaj njenih zakladov.