"Kar se navezav diplomatskih odnosov z državami, kot je Španija, tiče, moram priznati, da to ni v agendi NSK-ja. Zaradi – mislim, da – evidentnih razlogov," odgovori Borut Vogelnik iz skupine Irwin, ko omenim, da me je postroj skupine Irwin, direktorice Moderne galerije Zdenke Badovinac, španskega kralja Filipa VI., predsednika republike RS Boruta Pahorja in ministra za kulturo Toneta Peršaka pred delom Rdeči revirji, tudi zaradi 'uniform' članov skupine Irwin, torej klasičnih črnih oblek z belimi srajcami, spomnil na fotografije kakšnega diplomatskega zbora in na to, da bi lahko sledila navezava diplomatskih odnosov, če se smemo nekoliko pošaliti.
"Je pa treba poudariti, da nam je kot edini navezavo diplomatskih odnosov ponudil zunanji minister Zoran Thaler," nadaljuje Vogelnik, "To je bilo v devetdesetih, ko je v prime timu na Dnevniku izjavil, da je morda čas, da bi Slovenija navezala dvostranske odnose z državo NSK. Se pa tedanji predsednik vlade Janez Drnovšek s tem mnenjem ni strinjal in je ostalo zgolj pri ponudbi."

(Skoraj) isto število del, veliko večja kvadratura
Z Vogelnikom stojiva v sobi s projektom Was ist Kunst?, ki ga skupina Irwin razvija že več kot 30 let. Slike z močnimi okvirji (mimogrede, kralja Filipa VI. je zanimalo, zakaj so vsi okvirji enakega tipa, a o kralju pozneje) skupaj z lovskimi trofejami vedno ustvarijo vtis mogočnosti, a tokrat še toliko bolj. Visoki stropi palače Sabatini, nekdanje bolnišnice, in pa možnost, da zaradi razkošne kvadrature, dodeljene razstavi, eno celo sobo napolnijo zgolj z enim projektom – vse to prispeva k monumentalnosti razstave. Sama sem bila po sprehodu skozi razstavo prepričana, da je tokrat na ogled precej več del, kot jih je bilo na premieri razstave v Moderni galeriji spomladi 2015 ali v moskovski Garaži, ki si mi jo je tudi uspelo ogledati in ki je zaradi majhne površine in nizkega ambienta na nekaj mestih učinkovala nekoliko 'zmašeno', kar pa je po drugi strani tudi ustvarilo ne tako zelo napačen občutek zgoščenosti, nasičenosti z idejami skupin Neue slowenische Kunst.
V resnici sem se motila. Nekaj dodatnih del je res tu, a peščica. Od dodatnih najbolj izstopa delo Rdeči revirji iz leta 1987, pred katerim je potekal 'diplomatski zbor'. In zdi se pravilno, da je tu. Delo, katerega tehnika je označena: kri, premog, olje na platnu, les, marmor, aluminij, zlato, železo, steklo, s sodelovanjem Janeza Kneza in Tuga Šušnika (1987), je trenutno del stečajne mase Factor banke, ki jo upravlja tako imenovana slaba banka. Delo je na neki način tudi prikaz enega od 'prapočel' Neue slowenische Kunst. Roman Uranjek (Irwin in Novi kolektivizem) pove, da je delo "posvečeno Janezu Knezu, očetu Dejana Kneza, enega glavnih akterjev NSK-ja".
Uranjek razloži, kako so posamezne plasti, denimo, premog, kot simbolična kri' in zlato v smislu premoga kot zlata zasavskih revirjev, povezani s Trbovljami, torej mitskim rojstnim mestom tistega, iz česar je leta 1984 nastal Neue slowenische Kunst: "Tu smo naredili reinterpretacijo in smo za podlago grafike uporabili kri, okrog nje sta premog in zlato. Mi namreč govorimo o Trbovljah, jaz sem tudi iz Trbovelj, da so to Rdeči revirji, premog je pa črno lato. Ob vogalih so pa hrbti iz socrealističnega spomenika, ki smo ga odlili. To je nekakšna refleksija tedanjega časa, kjer smo mi izhajali iz socrealistične tradicije, jo skušali prevrednotiti in dati v svoj jezik," sklene Uranjek.

Pravzaprav sem besedilo želela začeti drugje in ga zasnovati kot neke vrste časosled dneva odprtja razstave Od Kapitala do kapitala. To zdaj sledi …
Ob 10.00 zjutraj pred vrati muzeja
Začelo se je ob desetih zjutraj; pri službenem vhodu, saj je muzej Reina Sofia ob torkih zaprt. Preden nam je uspelo priti v muzej, se je odvil zabaven disput med vratarko/varnostnico, ki je vztrajala, da jaz v spremstvu snemalca in asistenta nikakor ne smem vstopiti v muzej skozi službeni vhod, ter Davidom, predstavnikom službe za odnose z javnostjo, ki je gospe nekaj časa mirno razlagal, da je zadevo potrdil direktor, da gremo na intervju z njim in nato na odprtje razstave, za kar smo tudi akreditirani. Gospa se ni dala: šef varnostne službe ne dovoli. David je postajal zaripel, klical je nadrejene. Nič. Situacija je bila več kot rahlo nenavadna. Očitno muzej obvladujejo varnostniki, in ne osebje direktorja Manuela Borja-Villela. Sledil je odrešilni klic po voki-tokiju. Smeli smo vstopiti.

Na vhodu mi je David v roke potisnil časopis El Pais. Odprem na označeni strani in zagledam naslov El arte yugoslavo entre Tito y la guerra balcánica, na desni pa naslovnico Mladine iz leta 1988. Ko do konca odprem stran, vidim, da se članek nadaljuje in da zavzema skoraj celo stran, in odkrijem vzrok radodarnosti Davida: edini obiskovalec, ki si na fotografiji razstave ogleduje dela, je moja malenkost. Davidu vrnem časopis in se namuznem: "In zdaj bo cela Španija mislila, da je to neka Španka, ki si ogleduje razstavo …" David se nasmehne in vztraja, da časopis obdržim: "Tako ali tako dobimo preveč izvodov." Aha. Ja, hvala.
Vstopila sva v ogromno moderno poslopje, dokončano leta 2005, ki ga je kot prizidek k stari palači Sabatini načrtoval francoski arhitekt Jean Nouvel. Povzpnemo se do pokrite terase, s katere je lep razgled na vzhodni Madrid in v smeri Prada in kjer naj bi imeli intervju z direktorjem. Iskreno povedano, stavba ni napačna, vendar bi veliko raje za ozadje imela čudoviti notranji vrt, po možnosti s sijajno skulpturo Carmen Alexandra Calderja v ozadju, ki nekako markira središče vrta. Verjetno nihče ni bolje 'ujel' skrivnosti privlačnosti Calderjevih skulptur kot Jean-Paul Sartre, ki je že leta 1946, torej slabih 30 let pred nastankom Carmen, zapisal: "Calder ne 'sugestira' ničesar: ujame pristne gibe življenja in jih oblikuje. 'Mobili' nimajo prav nobenega pomena, ne navajajo te na razmišljanje prav o ničemer, le o njih. Oni so, in to je vse, oni so absoluti." Kakor koli, direktorju Manuel Borja-Villel je do prihoda kralja Filipa VI. ostalo premalo časa, da bi se še premikala do vrta; terasa je bila zapoved: sprejmite ali pa nič. Sprejmemo. Seveda.

Angažirani direktor Manuel Borja-Villel
Borja-Villel velja za zelo angažiranega direktorja muzeja umetnosti. V osnovi je zgodovinar in kot eno ključnih vodil svojega muzeja je postavil kritično presojo vseh 'velikih' (predvsem na Zahodu) pisanih zgodovin razvoja umetnosti in oblikovanje postavitve stalne zbirke, ki sledi duhu angažiranosti za cilje politične in socialne emancipacije. Mimogrede, na razstavo vstopamo ob filmu bratov Lumiere iz leta 1895 Odhod delavcev iz tovarne. "Vsi muzeji so politično angažirani, pa če to priznajo ali ne. Nekatere muzeje poganjajo turistični razlogi in so del kulturne industrije. Naša miselnost je drugačna. Mi smo kritični do neoliberalnih struktur in razmer, v katerih smo žal prisiljeni delovati," pove Borja-Villel. "Naš muzej skuša uvesti in opozoriti na stvari, ki običajno niso v muzeju. Zbirko uvede film bratov Lumiere o delavcih, ki odhajajo iz tovarne. Delavci so osnovna tema moderne dobe in modernizma, ki ga brez proletariata ne moremo razumeti. Zato je ta film bistven. Muzej definira tudi Guernica, delo, ki daje ton politični angažiranosti. Preostali del muzeja diha z isto filozofijo.
Ena izmed inventurnih številk namenjena delu slovenskega umetnika
Muzej Reina Sofia je bil s kraljevim odlokom ustanovljen leta 1988, v stari stavbi so stalno zbirko odprli leta 1992. Gre za španski narodni muzej umetnosti od konca 19. stoletja do danes. Zbirka je res izjemna in registrska številka enot se ustavi nad 20.000. Med njimi je eno delo slovenskega umetnika: gre za delo Igorja Štromajerja What Was he Thinking About? Berlin? Praha? Ljubljana? Skopje?.

Borja-Villel želi Reino Sofio vzpostaviti kot laboratorij novega muzeja in veliko razmišlja o tem, kako bi morali prevrednotiti vlogo muzeja v 21. stoletju: "Naloge muzejev je treba popolnoma prevrednotiti. Spreminjajo se v "poslovne obrate", kjer je pomemben le dobiček. Štejejo le kot del turističnega dobička in nepremičninskih špekulacij. Pozabljamo, da morajo biti muzeji neodvisni pri razmišljanju, vodenju; pri razmišljanju, kako ustvarjati prostore, ki jih ne požre neoliberalizem oziroma kulturna industrija. To je zelo pomembno. To bi morali početi vsi muzeji, sicer smo dobili popolne stroje za dobiček in sredstva, vendar pri tem pozabljamo na ljudi. Pozabljamo, da je naša primarna funkcija širjenje znanja in ustvarjanje prostora z večjo svobodo in demokracijo."
Poleg tega muzej poudarja lokalno umetnost, pripoveduje lokalne zgodbe in te umešča v svetovni okvir, kar je sicer tudi vizija Moderne galerije, s katero Reina Sofia sodeluje v okviru evropske povezave muzejev Internacionala.

Prav programska usmeritev muzeja je tudi ključ do povabila, ki je pripotovalo v Moderno galerijo. Njena direktorica Zdenka Badovinac, ki prav zaradi njene vizije Reino Sofio oceni kot najboljši muzej moderne in sodobne umetnosti na svetu in poudari, da je prenos razstave o NSK v Madrid velika čast za Moderno galerijo, odkrito pove: "Zdi se, da je vizija Reine Sofie ustvarjati bolj enakovredne zgodovine (umetnosti, katere zgodovinski razvoj še vedno dominirajo teksti, pisani z zahodne perspektive, op. P. B.). Na to nas opozarja tudi vabilo. NSK je mednarodno uveljavljeno gibanje, vendar pa ne spet toliko, da bi se veliki muzeji spomnili nanj in da bi NSK v njih razstavljal."
Zgodba o NSK relevantna tudi v kontekstu španske polpretekle zgodovine
Še preden smo se podali na odprtje, je Manuel Borja-Villel še pojasnil svoje videnje NSK in razstave: "NSK je ena najbolj zanimivih skupin zadnjih desetletij. Izprašujejo se o temeljih sodobne evropske, zahodne in ameriške umetnosti. Njihova rdeča nit so bili kolektivizem, skupinsko delo in prakse, s katerimi so prepletali glasbo, gledališče, oblikovanje in vizualne umetnosti. Institucij niso samo kritizirali, ampak so ustvarjali nove. Ustanovili so svojo državo, državo NSK. Ideje črpajo iz sovjetske preteklosti, ki je ne sprejemajo, ne marajo pa tudi sedanjosti. Ta položaj med dvema možnostma dela NSK edinstvenega in relevantnega v Ljubljani in Španiji, kjer je bil prehod iz Francovega režima v demokracijo zelo dolg."

O Francovem režimu bo več napisanega v prihodnjih dneh, in sicer v članku o Picassovi Guernici, ki so jo tudi zaradi Picassovega vztrajanja, da se slika ne sme vrniti v Španijo, dokler ji vlada konservativna vojaška diktatura generala Franca, imenovali tudi zadnja španska begunka.
Odpiranje razstav brez govorov in zdravic
Po intervjuju z direktorjem smo morali na temeljite preiskave, kakršne poznamo na letališčih, še posebej naše prtljage, ki smo jo morali zložiti v nekakšen špalir, skozi katerega sta se potem podala policijska psa, iščoč orožje in razstrelivo. In potem je prišel kralj v spremstvu predsednika RS Boruta Pahorja in ministra za kulturo Toneta Peršaka. Zanimivo je, da v Španiji očitno nimajo navade razstav odpirati z govori. Govora ni bilo niti na dopoldanski slovesni inavguraciji razstave, niti zvečer, ko so razstavo odprli desetinam povabljencev.
Muzej Reina Sofia je tesno povezan s kraljevo družino. Gre seveda za javni muzej, vendar pa je kraljeva družina z njim povezana simbolično. Navsezadnje je njegovo jedro stavba, ki je bila rezultat prizadevanj kralja Filipa II., ki ga je še kot mladeniča sijajno upodobil Tizian, za ustanovitev generalne bolnišnice, ki bi centralizirala bolnišnice, razpršene po Madridu. V 18. stoletju pa je nato Karl III. sklenil zgraditi novo stavbo, ki je bila sicer dokončana šele v 19. stoletju. In to je muzejska stavba Sabatini. Muzej pa ima seveda tudi ime po kraljici Sofii, ženi prejšnjega kralja Juana Carlosa, ki je abdiciral pred tremi leti.
V muzeju so nam zaupali, da ni običaj, da bi Filip VI. hodil na odprtja razstav. David pove, da je Filip VI. že bil v muzeju, a le na zasebnih prireditvah, da pa se tokrat povsem prvič udeležuje odprtja. In očitno ga je zadeva zanimala. In to je povzročilo tudi skorajšnji protokolarni zaplet.

Ko zanimanje kralja ruši protokolarni načrt
Kot mi je pozneje povedala Badovinčeva, je bil čas za sprehod skozi razstavo s kraljem zelo natančno določen, preračunali in določili so celo, ob kateri uri naj bi kralj s spremstvom stal na točno določenih točkah za fotografiranje in snemanje. Ampak sistem se je začel rušiti že na začetku, ker je kralja razstava preprosto zanimala in je zato spraševal.
"Moram reči, da je imel veliko zanimivih vprašanj," pove Badovinčeva v enem izmed hodnikov, ki obdajajo vrt, na katerega so jetični in rahitični bolniki hodili na tako imenovane sončne kopeli, "še zlasti ga je zanimal socialnopolitični kontekst, v katerem je nastajal NSK." "Mislim, da sva se strinjala pri tem, da lahko najdemo veliko povezav v kulturnem kontekstu osemdesetih let v Španiji in Sloveniji. To sta prostora, kjer so se dogajali demokratični procesi, in pri demokratizaciji prostora je imela kultura veliko vlogo. Tako da lahko rečemo, da so imeli ti kulturni dogodki velik pomen v novih procesih modernizacije in demokratizacije v Španiji in podobno je bilo pri nas."
Zdenka Badovinac je na uspeh razstave, ki spremlja delovanje skupin, ki so se leta 1984 povezale v neke vrste krovno organizacijo Neue slowenische Kunst, lahko ponosna. Ne le zaradi gostovanj v uglednih ustanovah, najprej v van Abbemuseumu v Eindhovnu in nato v moskovski Garaži. Bistveno je tudi to, da je razstava pri vsakem prenosu prav zaradi konteksta zaživela na novo: v Eindhovnu je bila del širše tematizacije (umetniških) gibanj osemdesetih let, v Moskvi se je vrnila na kraj NSK-ambasade Moskva, kjer se je leta 1992 rojeval projekt država NSK v času, v Madridu se vključuje v program angažiranega muzeja, ki mu takt - kot pove direktor Borja-Villel - daje tudi politični angažma Pabla Picassa, ki se razvije po letu 1937, še očitneje pa po letu 1944, ko vstopi v francosko komunistično partijo.

Monumentalna razstava, vzorna dramaturgija
Razstava je sicer preprosto monumentalna, njena arhitektura in dramaturgija pa sta vzorni. Zdenka Badovinac tokratno postavitev oceni tako: "To je najmonumentalnejša postavitev do zdaj. Tudi največjo kvadraturo imamo. Prostori Reine Sofie so monumentalni in v tem trenutku si ne morem predstavljati boljših prostorov za umetnost NSK, ki je tudi monumentalna in ki potrebuje volumen." Podobno Borut Vogelnik: "To je dejansko četrta postavitev in moram reči, da so bile vse postavitve zelo kakovostne in da so jasno odrazile vsaka svojo specifično situacijo in kontekst, v katerem se je razstava zgodila. Osebno moram priznati, da je ta postavitev verjetno zaradi širokosrčnosti gostiteljev in zaradi velikosti prostora, ki so nam ga dali na uporabo, za moj okus najbolje postavljena; in tudi razširjena z nekaj dodatnimi deli. Prostori, kakršne imamo na voljo v tem primeru, omogočajo res optimalno postavitev. Težko si predstavljam boljšo postavitev."
Razstavo je obiskalo tudi nekaj Slovencev, ki so prav tako govorili v superlativih. Gregor Podnar, dolgoletni galerist skupine Irwin, je v Madrid prišel iz Berlina, kjer zdaj že desetletje vodi svojo galerijo. Tudi on velik del uspeha pripisuje prostorom: "Pri tej postavitvi tudi prostor zelo narekuje uspeh. Vse skupaj je zelo obsežno, še bolj kot v Ljubljani. V Moskvi je bil razstavni prostor veliko manjši, kar je bilo povezano s težavami pri določenih delih, ampak to je imelo tudi svoj čar. Tukaj pa se še najbolj odraža ta karakter reprezentativnosti oziroma retrospektive tega zelo kompleksnega dela skupin NSK."
Na razstavo sicer vstopimo ob delih skupin z naslovom Kapital, organigram na rdečem pa ravno prav odstira in razkriva videodokument akcije Črni kvadrat na Rdečem trgu (angleški naslov Black Square on Red Square je sicer umetniško učinkovitejši) in video za skladbo Geburt einer Nation z motivi iz predstave Krst pod Triglavom gledališča sester Scipion Nasicer. Prav ob tem se vedno znova spomnim, kako zelo mladi so bili člani skupin NSK, ko so že dosegali učinke v realnem ne le umetniškem, pač pa tudi političnem polju. Kompleksno delo, kot je bil Krst pod Triglavom, je Živadinov vendar režiral, ko ni imel še niti 30 let, plakatna afera oziroma sposobnost prepričati komisijo (vključno z visokimi oficirji JNA) o sprejetju koncepta odprave Štafete mladosti leta 1987 je bila prav tako rezultat snovanja mladeničev, starih okoli ali manj kot trideset let.
Domišljenost arhitekture in natančnost dramaturgije morda najbolj jasno razkrije postavitev projektov gledališča (oziroma gledališč) NSK. "Kar pa zadeva samo moje delo, je izvrstno, ker postavitev omogoča pregled v času, ki ga skozi te prosojnice dobesedno doživljaš kot enotnega. Enotnega glede na sinhronost določenih dogodkov, paralelnost, tudi zaporedje in lome," pravi Dragan Živadinov. "Predvsem zaživijo tiste predstave, ki jih nisem nikoli naredil, sem jih pa zelo dolgo pripravljal in jih je potem resničnost uničila. V tem smislu je potem molitveni stroj (projekcija na koncu sobane in kot klimaks predstavitve gledališča NSK, op. P. B.) kot projekcija nečesa, kar se bo zgodilo v 21. stoletju. In si rečeš: dramaturgija prostora je točna, konceptualizacija je točna, zdaj mora pa samo še naključje vse zrežirati. In v Reini Sofii se je to seštelo glede na NSK, glede na Laibach, ki dobi svoj monumentalizem; glede na Irwin, ki dobi modernistično potrditev, čeprav je izrazito postmodernistična dejavnost; gledališče pa zaživi v tej zračnosti časa te nestabilne umetnosti, kar je gledališče. Vseeno ga je mogoče zaustaviti v nekem trenutku in to se je na današnji dan zgodilo v Madridu."
Različna mnenja o razstavi
Na odprtju je bilo zanimivo poslušati tudi komentarje obiskovalcev. Še posebej zanimivo je bilo, da so imeli izredno izdelana mnenja, čeprav jih je večina izjavila, da o NSK prej niso veliko vedeli. Večina jih je bila presenečenih nad kompleksnostjo delovanja skupin. Dolgolasi sivolasi Španec pri približno šestdesetih je strnil mnenje: "Kot razstava ima preveč besedila. Besedilo o njih pa je premalo izčrpno. Presenečen sem nad številom zvrsti, v katerih so delovali: odrske in plastične umetnosti, slikarstvo, performans ... V tem smislu so zelo zanimivi." Zanimivi so bili pogledi mlajših obiskovalcev. Tridesetletna Španka, ki dela za neko ameriško ustanovo v Madridu, je povedala: "Zelo zanimivo je videti takšno razstavo v Reini Sofii, kjer smo vajeni bolj klasičnih razstav. Ta razstava je skoraj kot igrišče, na katerem se lahko kustosi malo poigrajo. Zagotovo pa je zanimivo tudi zato, ker mislim, da v osemdesetih v Španiji o čem takem nismo ničesar slišali."
Nekoliko starejša gospa pa je razstavo povezala s svojo izkušnjo življenja v času španske tranzicije: "Za zdaj še zbiram vtise. Ogromno del je. Ne vem, kako naj ti to povem. Gre za soočenje z neko preteklostjo, ki jo vidim kot zelo oddaljeno, v resnici pa ni minilo tako dolgo, je zelo blizu. Nekaj novega je, popolnoma drugačnega." Bili pa so tudi takšni, ki se jim je umetnost NSK zazdela nekoliko neprijetna. Avstrijski obiskovalec je bil najodločnejši, da je to umetnost, ki absolutno ne pomirja. Srečali pa smo tudi umetnostnega zgodovinarja iz Beograda, ki o umetnosti NSK predava v Beogradu. Razstava se mu zdi pomembna predvsem kot "vzpostavljanje vezi med okoljem nekdanje Jugoslavije in evropskim občinstvom, in to ne na pejorativen način, kot je to pogosto".
Zvečer je prišlo tudi nekaj Slovencev, nekateri iz Slovenije, nekateri v Madridu živijo. Tudi likovni kritik Brane Kovič je prišel in se razgovoril v rahlo nostalgičnem tonu, kar pa retrospektivni naravi razstave tudi ustreza: "Jasno, da sem navdušen, fante namreč podpiram, odkar so začeli. Takrat so prihajali k meni in bili dobesedno lačni. Sem jim skuhal lonec čaja in dal škatlo piškotov na mizo in so vse pojedli. Potem sem jim omogočil razstave v tujini, dve v Parizu in eno v Zürichu. Pa tudi kupce iz Amerike. Tako da to je večno prijateljstvo."

In še o razstavi: "Razstava v Reini Sofii je nedvomno veličastna in to je prvič, da slovenski umetniki razstavljajo v takem obsegu, na tako obsežni razstavi v tako pomembni instituciji. Ga ni slovenskega umetnika, ki bi doslej prodrl v kateri koli svetovni muzej. Pustimo razstavo Zorana Mušiča v Grand Palaisu pred leti v Parizu. Ampak Mušiča si Italijani lastijo in ga predstavljajo kot Italijana in Francozi kot Francoza, tako da je to okolje pripomoglo k njegovi uveljavitvi. Kar pa zadeva NSK in še posebej skupino Irwin, so bazirani v Sloveniji, in da iz Slovenije pridejo v tako institucijo na tako veličasten način, je treba samo pozdraviti in pohvaliti."
Slovo od Reine Sofie
Ob odhajanju mi je vedno znova in morda tudi zato, ker sem prej dve uri preživela na razstavi o Picassovi Guernici, deležna privilegija biti sama v sobani z Guernico, odzvanjala predvsem misel Dragana Živadinova. Navezal se je na pogovor, ki ga je imel z novinarjem in vseznalcem v polju informacijskih tehnologij Lenartom Kučičem, tehnointeligentom, kot ga imenuje Živadinov: "Lenart mi je v nekem pogovoru rekel: marsikaj smo že v 20. stoletju premislili, marsikaj razumemo, ampak v resnici španske državljanske vojne še čisto nič nismo premislili in je v resnici ne razumemo. Morda bom te dni tu v Madridu poskušal razumeti, kaj se tu vsem nam dogaja."
In dejansko je muzej Reina Sofia odličen zato, ker zahteva razmišljanje: zakaj je tu film bratov Lumiere, zakaj angažirana avantgarda, zakaj v predelu umetnosti hladne vojne v ospredju Robert Motherwell z njegovo Grozečo navzočnostjo (Threatening Presence, 1976) in pa Grozečo navzočnostjo (elegija španski republiki CIII) iz leta 1965. Da, španska državljanska vojna kot veliki trk ideologij, ki so zaznamovale dvajseto stoletje, kot predigra k drugi svetovni vojni in konservativni vojaški diktaturi generala Franca, ki je še leta 1975, nekaj mesecev pred Francovo smrtjo, izvedla zadnje eksekucije političnih nasprotnikov … Z vsem tem in našim časom se moramo miselno spoprijeti oziroma nas k temu vabi muzej Reina Sofia, torej pravi prostor za radikalno in pogumno umetnost, za umetnost emancipacije.