In kot vsi pravi junaki ima tudi pomočnika, albanskega emigranta, ki se venomer pritožuje nad nezavidljivimi vremenskimi razmerami, in res je marsikatera Šarotarjeva beseda namenjena tej tipični angleški pogovorni maniri; lije in prši, buta in se zaletava, poplavlja ulice in občutje je pretežno temačno, ves čas je vremensko zelo burno in človeku, nevajenemu podnebja, negostoljubno. Zdi se nam, da so vreme in nalivi tisto, kar nas napeljuje na domotožje, da vremenski pojavi kažejo negostoljubnost tujine in vsiljujejo v primerjavo toplo domačnost prekmurske ravnice, ki je bila pogosta kulisa avtorjevih prejšnjih del, pogosto pa sta krajina in nebo nastopala tudi sama zase, skoraj osvobojena subjekta pripovedi, ki se je skrival za deskripcijo.

Roman Panorama je potopis, vendar zunanje krajine služijo samo za to, da bi bolj orisale močne notranje doživljaje. Šarotar, ki svoje bivanje na Irskem vestno dokumentira s fotoaparatom ali nam vsaj na telefonček posname tisto, o čemer piše, najsi gre za ruševine ali skakalne stolpe na atlantskih kopališčih, se enako kot tistemu zunaj posveča sebi. Svetu, ki mu je najdostopnejši in ki mu ne more uiti - svojim izkušnjam in primerjavi tistega domačega s tem divjim, neznanim, vremensko izpostavljenim. Kar nekaj je Šarotarjevih proznih del, v katerih ima scenografija, krajina skoraj glavno vlogo; že v romanu Biljard v Dobrayu je krajina odsevala doživljanje v njej naseljenih ljudi, vendar je imela tudi svoje lastno življenje, kot da bi ljudi opozarjala na nepredvidljivo in na prelome v zgodovini, jih pripravljala na atmosfero kataklizme. Prekmurska ravnica se je zdaj umaknila klifom in razbesnelim oceanom, ki jih naliva od zgoraj. Roman je opremljen s Šarotarjevimi fotografijami, kot bi izhajal iz posnetega na enak način, kot je fotografska razstava Gerharda Richterja iz leta 2011 priskrbela naslov.

Sicer pa se Šarotar pretika ne le po krajinah od Irske do Bruslja, od zahodnih upravnih središč in njihovih kulturnih izpostav do obronkov periferije, temveč tudi po lastnem spominu. Roman je modernistična lepljenka spominov na potovanja in na ljudi, ki jih je srečal: ob zgodbi albanskega voznika, ki mu je očitno nekako na razpolago, in njegovem srečanju z Američanko irskega rodu popisuje tudi srečanja s potomci evropskih Judov, in vsi nosijo spomin na holokavst in antisemitizem. Popisuje, kako srečuje slovenske literarne ustvarjalce na štipendijah ali lektorje in prevajalce na izpostavljenih stolicah evropskih univerz, sreča tudi prebežnike iz zadnjih vojn na območju Jugoslavije in prisluhne njihovim migrantskim usodam in podrobnostim, ki so jih doživeli med begom iz obstreljevanih mest. Pri tem sledi modernistični asociacijski logiki, preskakuje in se vrača, tudi zato, ker se nekatere zgodbe skoraj fantastično podvajajo: albanskega voznika sreča tudi na Nizozemskem, tam je srečanje krčevito in pospešeno; nekatere obiskovalke literarnih večerov vidi že drugič in je potem zaupanje med sogovorniki toliko pristnejše. Predvsem pa v svoje pisanje uspešno vtika in vključuje dela svojih predhodnikov, enkrat so to pisma nobelovca Iva Andrića, drugič sklicevanje na kronike in zgodovino nekoliko spominja na Sebalda. Kljub temu pa stavčna logika ostaja tipično avtorska, že v nekaterih drugih delih je bujno popisovanje omogočila prav pripovedovalčeva pasivnost. To zdaj, ko je v središču avtor, torej pisatelj sam in njegovi spomini, poudarjajo bolj citati in priklicevanja. Kot v Starih mojstrih Thomasa Bernharda, kjer je roman pravzaprav citat citata, nam tudi Šarotar pogosto šele pozneje izda govorca - ko citira albanskega voznika, ki citira popotne vtise svoje prijateljice, nam včasih šele po dolgem pasusu izda, kdo je originalni govorec. Vse to vidimo kot nadaljevanje prav določene senzibilnosti, ki se hrani iz melanholične in nekoliko odmaknjene drže do sveta. Hkrati je Šarotarjev jezik tudi tokrat zgoščen, stavki dolgi in umetelni, napisani tako, da zahtevajo od bralca polno pozornost in nekaj bralne kilometrine.

Vse zgodbe vpletenih, tudi lastna, govorijo o iskanju začasnega doma. Ne le usode irskih menihov ali nun, ki so med prvo svetovno vojno pobegnile iz porušenega Ypresa in našle zatočišče v razsutem irskem dvorcu … ves roman je v znamenju migracij. Enkrat bolj nujnih, drugič zgolj v iskanju boljšega zaslužka, danes so migracije bolj začasne, zaradi udeležbe v evropski prestolnici. Seveda v tem iskanju doma prepoznamo usodo Ahasverja, večnega popotnika, in Šarotarjeva Panorama te usode popisuje suvereno, umaknjeno in izmodreno, pa seveda tudi nekoliko nostalgično: topli dom in mir sta bila izgubljena že v času velikih zgodovinskih pretresov, še prej pa ob daljši odsotnosti do neprepoznavnega spremenjena, kot nas uči Odiseja. Po tistem smo Odiseji vsi, privid Itake pa kjer koli.

Matej Bogataj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).