O velikopoteznem konceptu Fantovskih let, "življenjskem projektu" Richarda Linklaterja, ste gotovo prebrali že vse. Ideja, zgodbo o odraščanju nekega mulca in njegove ožje družine posneti v time-lapse tehniki (s kratkimi poglavji iz vsakega obdobja), se morda na prvi pogled zdi zanimiva, a po nepotrebnem razvlečen projekt - naslovni junak se je namreč v dvanajstih letih toliko spremenil, da bi z lahkoto bil drug igralec.

V resnici pa se je desetletna igralska vaja bogato obrestovala. Ellar Coltrane - vlogo je dobil pri sedmih letih in se nato na snemanje za nekaj dni vrnil vsako leto do svojega 19. leta - se iz sramežljivega otroka v treh urah na platnu prelevi v niansiranega, kompleksnega igralca, v njegovih interakcijah s "staršema" pa je intimnost, ki bi jo bilo težko ponarediti. Navsezadnje je moral tako rekoč v živo odrasti na platnu: iz okrogloličnega dečka z dolgimi lasmi v razpotegnjenega mladeniča z že skoraj odraslim glasom. Brez kake konvencionalne strukture - ne pomikamo se denimo od rojstnega dneva do rojstnega dneva - ga spremljamo, kako se iz zasanjanega otroka levi v ustvarjalnega najstnika, ki mu šport sicer ne leži in se nikoli povsem ne navadi na moške, ki prihajajo in odhajajo iz maminega življenja, a se obenem ne zaplete v nobeno kočljivo situacijo - najstniška nosečnost, mamila, pijača - ki bi jo od filma o pubertetniku lahko pričakovali. Dotaknemo se sicer nekaterih klasičnih mejnikov (prva pijača, prvo dekle), ampak na nobeni točki ne bi mogli govoriti o klasičnem "zapletu", ki bi napredoval proti kakemu vrhuncu ali razrešitvi. Tako spontano ter in medias res, kot se zgodba začne, nas tudi spusti iz rok: kot da je režiser samo odložil kamero in bi se k njej lahko kadar koli spet vrnil.

Enaka ostaja skozi film tudi osrednja igralska zasedba: Masonovo starejšo sestro Samantho, ki iz gospodovalne smrklje odrašča v zanimivo mlado žensko, igra kar Linklaterjeva hčerka Lorelei. Otroka živita pri izčrpani mami (Patricia Arquette), ki skuša svojo družino potegniti iz revščine in poskrbeti za lastno nedokončano izobrazbo; ob vsem tem ima še neverjeten talent za izbiranje neprimernih partnerjev. Morda najbolj "dramatično" in zaradi tega izstopajoče (ne v pozitivnem smislu) poglavje celotnega filma je njen zakon z zapitim univerzitetnim profesorjem s težko roko (Marco Perella). Njen prvi mož, Samanthin in Masonov pogosto odsotni oče, Mason St. (Ethan Hawke), je klepetav večni otrok s sanjami o glasbeni karieri in veliko manj glamurozno delavsko službo, ki sklene odrasti in svoj "kulski" avtomobil za družinski enoprostorec zamenjati šele, ko sta otroka že najstnika, on pa v drugo poročen. Od mame se Mason uči odgovornosti, od očeta vsrkava glasbene in politične preference, od tega, kdo je najboljši Beatle ("noben, v tem je njihovo bistvo"), do tega, za koga je treba voliti ("kogar koli razen Busha").

Če smo Linklaterjevo trilogijo "Pred" (Pred zarjo, Pred sončnim zahodom, Pred polnočjo) gledali zato, da bi videli, kako sta se Jesse in Celine v devetletnih intervalih spreminjala, in upali, da kdaj morda lahko najdeta skupno srečo, pa Fantovska leta niso toliko "zgodba o odraščanju", pač pa prej zgodba o času samem, o njegovem odtekanju in gnetenju ljudi v povečane ali postarane različice njih samih. Čeprav se v nekaterih segmentih ne zgodi tako rekoč nič - Mason se pač druži s kakim prijateljem ali poseda na pločniku -, bi bilo težko najti prizor, ki bi bil v vseh 165 minutah filma odveč.

Poleg telesnih sprememb protagonistov minevanje časa na videz spontano prikazuje tudi kulisa: mimo nas se odvijejo dvojne predsedniške volitve, polnočna izdaja novega Harryja Potterja in serija vse bolj sofisticiranih računalniških iger, v katere je zatopljen Mason. Fatovska leta so tako hkrati dokument o odraščanju nekega dečka, pa tudi o življenju v Teksasu v prvem desetletju novega tisočletja. Tudi moda (več grozljivih modelov otroških hlač) in glasbena podlaga sta izrazito proizvod svojega časa: nabor indieuspešnic, ki se stopnjuje od Coldplay prek Black Keys in Arcade Fire do pred kratkim vsenavzočega Gotya. Vidi se, da so vse kulturne reference v film vpete veliko bolj organsko, kot če bi danes nekdo skušal posneti film o letu 2000 in vanj tlačiti rekvizite, ki so mu ostali v spominu iz tistega časa.

Fantovska leta so veliko več kot le vsota svojih delov. Unikaten in intimen - morda ni za vsakogar, a za marsikoga bo eden izmed filmov leta. Njegova lepote se ne skriva v "globokih" uvidih najstniškega protagonista ("Nimam pojma, vsi samo improviziramo," je največ, kar mu oče lahko ponudi na vprašanje o smislu življenja), pač pa v tistih majhnih trenutkih, v katerih liki ne igrajo, ampak preprosto - so. "Ne pozabi si nitkati zob." Morda je to tako dragocen uvid kot kateri koli drug.

Ocena: -5; piše Ana Jurc