Po njunem izidu sta izšla dva sramežljiva in ne najbolj posrečena poskusa: Sprehajališče za vračanje je bil roman v verzih, posvečen Jungu in vsemu zunajzemeljskemu, zato v njem nastopajo more in sanje in bohoten nadrealen svet. Ker je roman v verzih potreboval pojasnila, je nekaj podobnega Lainšček obdelal tudi v naslednjem romanu, v Orkestru za poljube. Nekatere osebe so iste, zapleti pa različni, vendar se nadgradnji prejšnje zgodbe pozna, da je bila napisana po naročilu za potrebe ptujske izpostave Evropske prestolnice kulture in verjetno na hitro; neprepričljivosti in netočnosti v romanu namreč ne manjka.

Roman Ferija Lainščka Strah za metulje v nevihti nekako nadaljuje vodnato tradicijo prejšnjih dveh, le da se je dogajanje z bregov Mure in pozneje Drave nekje okoli Ptuja in nižje preselilo k sotočju Save in Donave. Marko je slovenski vojak na služenju v Zemunu, kjer spozna gimnazijko, vname se strastna ljubezen, ki se konča s spletko in kazensko prekomando na Kosovo. Napet odnos med ljubimcema se pomiri v slovenski osamosvojitveni vojni, ko se zgodbi obeh spet prepleteta. Žal šele ob pokopu - države in vojaka iz Zemuna, ki je ena izmed žrtev spopada pri Holmcu.

Pregleda in popisa paradigmatskega preloma, ki se je zgodil s slovensko osamosvojitvijo, so se pisci že lotevali - nekoliko shematično in črno-belo na primer Igor Karlovšek v svojem zadnjem romanu Odvetnik, vendar je očitno, da do dogodka še nimamo zadostne distance za polnokrvno literarno delo. Tako kot Karlovšek tudi Lainšček nekoliko poenostavlja, ko grobo zbija zgodovinski okvir svoje pripovedi, recimo ko zapiše, da je mogočna armada obstala na poti v Slovenijo zaradi okvare tankov in tehnike. Hoče reči, da ni bilo nobenega Janeza s torbo z orodjem, da bi popravil okvare. To je sicer duhovito, je pa vprašanje, ali realistični roman takšno tipizacijo in posploševanje prenese, dejstvom navkljub. V preostalih plasteh je namreč Strah za metulje v nevihti realističen roman.

Na splošno je popisovanje velikih dogodivščin pri služenju vojaščine vedno popisano za stopnjo bolj mimetično od preostalega opusa, najsi gre za novelo Zlati poročnik Lojzeta Kovačiča ali za Morovičevo ali Frančičevo popisovanje vojaščine kot še ene v nizu represivnih ustanov. Vojaščina je poseben doživljaj in tudi iniciacija, sicer se pisci ne bi toliko ukvarjali z njo. Prostor in vzdušje, ki spominjata na internatski roman, recimo na Musilove Zablode gojenca Törlesa ali romane o odraščanju Florjana Lipuša, sta inspirativni, zunanja in notranja hierarhija, trd ritem in nenehen mobing so v takšni pisavi stalnica. Lainšček tega pravzaprav ni nadgradil. Čeprav gre za zgodnja sedemdeseta leta in čase maspoka, oživitve ustaškega in nacionalističnega gibanja na Hrvaškem ter sočasno 'cestno' afero s Stanetom Kavčičem in njegovo smerjo v slovenski partiji, tega ni vključil v sliko o svetu. Poleg tega na Kosovu v tem času še ni bilo iredentizma, vsaj ne v tako skrajni in oboroženi obliki kot v osemdesetih. Preostane torej vojaška rutina, nekaj stereotipov o narodih in narodnostih, zastavnik fetišist, ljubezen med dijakinjo in vojakom in nekaj presenečenj; na primer da si punca želi najlonke iz tujine, je že takšno drobno maličenje spomina. Sicer pa je zgodba pregledna; Marko je zaljubljen, zamudi v kasarno, odvzamejo mu dovolilnico, ko jo ponaredi, pa ga pošljejo na albansko mejo. Ljubezen se medtem ne javlja, zato si po prihodu domov ustvari družino. Vendar bog vojne, ta brezglava sila, poskrbi, da se zaljubljenca prek tretjega, njima najbližjega, spet srečata. In zaključita zgodbo, ki zaradi nezaključenosti oba najeda.

Roman je dvodelen, prvi del z naslovom Ljiljana pripada osrednji Srbiji in vojaščini, drugi je postavljen v čas do začetka devetdesetih let, v njem pa Marko razrešuje svoje krizno obdobje, životarjenje brez cilja in veliko osamljenost. Vse dokler ne sreča žene. Njun odnos je tako pristen, da ona takoj vidi, če je kaj narobe. In je vse narobe, ko Marko na mrliškem listu prepozna priimek nekdanje ljubezni in ob njem svoje ime.

Prvi del je nekoliko shematičen, vojaščina je pač že obdelana in preorana literarna njiva, nekaj je pretiravanja glede kaznovanja in strahu, kot da ne bi bil ta strah vpisan v sámo delovanje togih birokratskih in na trdi subordinaciji temelječih sistemov. Boljši je drugi del. Ne le zaradi fabulativnega zasuka, ne samo zaradi začetne atmosfere, ki malo spominja na zgodbo Boštjana Seliškarja Taksist. Predvsem Lainšček proces osamosvojitve dovolj objektivizira in usmerja pozornost na žrtve. Kateri koli strani pripadajo, darovani so na oltarju brezumnega boga vojne, boga, ki ga ponotranjijo vojščaki in prenapeteži. Jugoslovanski vojak ali bolgarski tovornjakar, slovenski pesnik v uniformi ali hrabri tankisti, ki jih hočejo scvreti z raketometom - vsi so pravzaprav klavna živina. Lainščkov roman se ne ukvarja z bitkami, saj žrtve najdemo v končni obdelavi, pa vendar se zdi, da izzveni z mislijo, da se je treba več pogovarjati. Da so nekateri ljudje izgubili veliko, če ne vsega, in da bi bilo s komunikacijo mogoče kaj od tega preprečiti. Glede tega je Strah za metulje v nevihti spravljiv in do žrtev pieteten roman. Da Lainšček zna pripovedovati in da je za njim obsežen prozni opus, na katerem si je izpilil pripovedno veščino, pa verjetno ni treba vsakič znova ponavljati.

Matej Bogataj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).