Če ste ciljna publika tega filma, naslov najbrž razumete: All Eyez On Me (1996) je bil prvi album, ki ga je raper Tupac Shakur izdal po odsluženi kazni zaradi spolnega napada (njegov prejšnji, Me Against The World, se je v zgodovino vpisal kot prvi album v zgodovini na vrhu Billboardove lestvice, katerega izvajalec je takrat sedel za zapahi).

Režiser Benny Boom Tupacovo jetniško epizodo uporabi kot pripovedni okvir: raperja v zaporu intervjuja novinar (Hill Harper), ki hoče svetu podati "resnično zgodbo, iz prve roke". Okvir se s plačilom varščine nekje na sredini zgodbe razklene in film se prelevi v linearno biografijo. V skoraj dveh urah in pol (film je odločno predolg) nas popelje od maternice (Tupacova mama, članica skupine Črni panterji, se v nosečnosti pred sodiščem zagovarja zaradi obtožb terorizma) pa do groba - no, do prezgodnje smrti na lasvegaškem pločniku, kjer raper pred končno zatemnitvijo na platnu izkrvavi ob zvokih angelskega zborčka.

A naj vas omemba zapora ne zavede: Tupac kot filmski junak je ena sama milina, nedolžnost in nerazumljenost. Če vemo, da se je Tupac vedno hvalil s tem, da "stvari pove, kot so", bi ga ob pričujočem filmu najbrž zmrazilo: pred nami je sterilizirana, disneyjevska različica "gangsta" življenja. Po nedoumljivih algoritmih je nasilje v njegovem življenju vedno prisotno, a Tupac sam je vedno zgolj nedolžen opazovalec ali v vrtinec dogodkov potegnjena žrtev. Ko je v ravsu v parku pod zablodelo kroglo pretepa, v katerem je Tupac sodeloval, umrl otrok, ga je tragedija globoko pretresla (niti ne: incident nima zanj nobenih vidnih posledic). Ko je nekaj let kasneje ustrelil policista v civilu, je bilo vse skupaj samo "nesporazum" in tako rekoč upravičeno. Ženska, ki ga je obtožila posilstva, je najprej prikazana kot histerična grupica, nato pa kot maščevalna, lažniva preračunljivka (tako enostranska interpretacija incidenta, zaradi katerega je Shakur pristal v zaporu, je - milo rečeno - žaljiva. Tupacov zagovor? "Uspešen in priljubljen sem; žensk mi ni treba posiljevati.") Ko ga obtožijo, da so njegova besedila šovinistična in mizogina, smo v naslednjem kadru priča obožujočim množicam deklet, ki na koncertu prepevajo njegove komade.

Nobenega dvoma ni, da je Demetrius Shipp jr. na pogled neverjetno podoben zvezdniku, ki ga igra; tudi njegove manierizme in ton zadene do potankosti. Pa vendar se vloga nikoli ne vzdigne nad golo posnemanje, niti za trenutek ne ujame neke globlje resnice človeka. Morda bi se v rokah boljšega režiserja tudi bolje odrezal: spomnimo se samo, kako samoumevno avtentična sta bila predlani O'Shea Jackson jr. in Jason Mitchell kot Ice Cube in Easy-E v žanrsko sorodnem, a neprimerljivo boljšem Straight Outta Compton. Edina svetla luč po igralski plati je Danai Gurira kot Shakurjeva mama, militantna aktivistka Afeni; a tudi ona ne more preseči poenostavljene enodimenzionalne vloge navdihujočega lika v Tupacovem življenju.

Še bolj problematična je seveda upodobitev Sugea Knighta (Dominic L. Santana) v skoraj pozitivni luči. Zgodovina hiphopa uči, da je Knight, ki ga trenutno še čaka sojenje zaradi umora, nasilen norec. No, na velikem platnu je skorajda očetovska figura, ki pač disciplinira svojo "glasbeno družino", ki si njegovo trdo roko v resnici zasluži. Drugi (dobesedni) orjak industrije, The Notorious B.I.G. (Jamal Woolard), se v zgodbi skoraj ne pojavi. Ja, celovečerec, ki pretresa še tako bežne detajle iz Shakurjevega življenja, bolj ali manj preskoči eno najbolj fascinantnih rivalstev v zgodovini glasbe. Razen bežnih namigovanj, da je imel Biggie morda prste pri Tupacovem umoru, film do te teorije zarote nikoli ne zavzame takega ali drugačnega stališča.

Ne vem, kako velik oboževalec Tupaca bi moral človek biti, da bi to odtehtalo lesene dialoge in okorno Bloomovo režijo (še posebej rad ima dramatično rabo upočasnjenega gibanja). Wikipedijsko detajlirana biografija in legendarni komadi vas bodo morda zazibali v toplo naročje nostalgije - a tudi nostalgija ne more premostiti vseh napak na platnu. All Eyez On Me ni nič več kot površinski prelet prelomnih dogodkov in komadov, s katerimi smo seznanjeni še najbolj bežni znanci žanra. Niti potrudi se ne, da bi razumel kompleksnost in protislovja lika ("Kristusovske figure", kot se je izrazil recenzent The Daily Beasta), ki je spremenil kulturo hiphopa. Še več, film ne zna argumentirati niti, v čem naj bi bil Tupac drugačen od sodobnikov, kot so Dr. Dre, Snoop Dogg in Biggie.

Ocena: +2; piše Ana Jurc