Pri tem je spretno izkoriščal negotov politični položaj in potrebe kartelov. A ko ga je pri nezakoniti trgovini končno zasačila oblast, je svoje storitve ponudil njej in za ameriške tajne službe, ki so imele svoje strateške interese, še naprej počel isto.

Celovečerec nosi izvirni naslov American Made in ta konkretneje namiguje na to, da gre za nekaj širšega od osebne zgodbe, ki je tako neverjetna, da je lahko samo resnična. Da gre morda celo za prispodobo, vsaj v tistem smislu, kot sta od svojih sestavnih delov večja Scorsesejev Volk z Wall Streeta, ali pa Scottov Ameriški gangster. Na oba namreč spominja s satiro, ironijo in karikaturo, ki jih najdemo v posameznih prizorih filma, ne najbolj posrečeno označenega za kriminalni triler.

Delo je vešče režiral izkušeni Doug Liman in se v okviru klasične dramaturgije sledenja vzponu in padcu izjemnega posameznika močno zanaša na pojavo in osebnost Toma Cruisa. Odlika filma je precej zvesta poustvaritev določenega obdobja, njegova največja pomanjkljivost pa je v tem, da so vsi najboljši prizori zbrani že v napovedniku; da tista vmesna zgodba, ki naj bi Barryja Seala vzpostavila kot zanimivo osebnost, deluje bolj kot polnilo.

Barry Seal: Tihotapec je ob svoji satirično-avanturistični naravi najbolj zanimiv v prikazu podobnega delovanja različnih družbenih podsistemov: političnih, kriminalnih, vojaških, finančnih, paradržavnih, in vse poganja makiavelistični moto o ciljih, ki posvečujejo sredstva. Po Atomski blondinki je to že drugi celovečerec v kratkem času, ki se nanaša na Reaganova osemdeseta leta, v stranskih vlogah pa se kot kontinuiteta v kolesju zgodovine pojavita tudi mlajšemu občinstvu znana Clinton in Bush. Mimogrede, preden po nekem publicističnem avtomatizmu Združene države razglasimo za imperij zla, velja omeniti, da so se po nedavno razkritih dokumentih tudi jugoslovanske tajne službe vse do zadnjega financirale s preprodajo droge in orožja.

S čisto poslovnega stališča pa je film najbolj zanimiv v prikazu hendikepiranosti tako zasebnega kot državnega sektorja, saj je prav javno-zasebno partnerstvo, ki ga je pri svojem podvigu vzpostavil Barry Seal, tisti model, pri katerem denarci najbolj veselo in nenadzorovano cingljajo. Po to sporočilo ni treba na drugo stran Atlantika, lahko ga spremljamo kar v živo doma.