Zapletena zgodba nam k sreči prizanese z novodobno mačistično retoriko žanra (Somrak, Prava kri) in postreže z malo osveženo interpretacijo folklore (namesto z ostrimi čekani vampirji žile odpirajo z nohti, dnevna svetloba jih ne moti posebej, in podobno), a se na koncu namesto v klasično gotsko grozljivko sprevrže v feministično začinjeno vampirsko limonado. K sreči je v njej dovolj krvi in drobovja (ter celo odsekana glava), da nam da jasno vedeti, da si nesmrtne krvosese nazaj v svojo domeno jemljejo filmi za odrasle.

Eleanor Webb (Saoirse Ronan), osamljena in turobna najstnica, lahko svojo zgodbo zaupa samo praznim stranem dnevnika. Čeprav je bila rojena na pragu 19. stoletja, Eleanor na veke vekov ostaja stara 16 let; iz gole pietete - pozor, to je nekakšna variacija vegetarijanskih vampirjev Stephenie Meyer - se prehranjuje samo s krvjo starih in betežnih ljudi, za katere je smrt le še odrešitev. Njen vsakdan bi bil od njenega eksotičnega rodu težko bolj drugačen: umazano, zanikrno stanovanjce si deli z glasno, nasilno striptizeto, prostitutko, tatico, črno vdovo - in hkrati svojo materjo, Claro (Gemma Arterton). (Po svojem na glavo obrnjenem odnosu matere in hčere, ki ga nista sposobni prerasti, protagonistki, gotovo nenamerno, rahlo spominjata na Edino in Saffron iz serije Absolutely Fabulous).

Potem ko uspe Clari spet enkrat (dobesedno) požgati vse mostove za seboj, jo ženski popihata v tiho obmorsko mestece. Medtem ko mlajša od njiju mrakobno strmi v ocean, podjetna Clara hitro "zapne" nič hudega slutečega naivneža (Daniel Mays), ju vseli v njegov podedovani, razpadajoči hotel Byzantium in tam nemudoma vzpostavi bordel.

Ko se mora na tečaju kreativnega pisanja spopasti z nalogo avtobiografskega eseja, se Eleanor, očitno naveličana metanja popisanih listov v ocean, odloči svojo zgodbo enkrat za spremembo povedati po pravici. In ker je mentor za čuda ne odpiše le kot še eno dekle s prebujno domišljijo, imata vampirki kmalu za vratom tako človeške kot tudi nemrtve zasledovalce.

Z glavno zgodbo je seveda prepletena še pripoved o tem, kako sta naši protagonistki svojo žejo po krvi pred dvestotimi leti sploh razvili. Vse skupaj je prerazvlečeno za razlago, a vsebuje mornariškega častnika v napoleonski vojni, kapitana Ruthvena (Johnny Lee Miller), čigar hobi je spreminjanje poštenih dekletk v prostitutke, in njegovega prijatelja Darvella (Sam Riley), ki vse skupaj z nelagodjem opazuje, a ničesar zares ne ukrene.

Zdi se, kot da je Jordan kljub zanimivi ideji (scenarij Moire Buffini vleče vzporednice med dvema vrstama nasilja nad ženskami, prisilnim jemanjem njihove nedolžnosti na eni in človeške duše na drugi strani) iz rok izpustil priložnost, da bi morda le vdahnil novo življenje v žanr, ki se po somračni kalvariji zadnjih let zdi zlizan do neuporabnosti. Škoda je le, da ovinkasta, predvidljiva zgodba ni niti pol toliko privlačna kot Jordanova morbidna atmosfera, koreografirane sekvence in močna vizualna simbolika.

Svetobolno neuresničena romanca med Eleanor in njenim sošolcem Frankom (Caleb Landry Jones), ki je po zaslugi levkemije bledičen kot najavtentičnejši vampir, film za las preveč približa melodrami najstniškega filma, kar je v kričečem kontrastu s potoki prelite krvi in neprikrivano seksualnostjo, ki kipi iz vsakega dekolteja Gemme Arterton.

Film nam v isti sapi podaja tehtno kritiko družbe, v kateri moški, tako danes kot pred dvesto leti, ustvarjajo vse od zakonov in moralnih norm pa do vampirjev, ter popolnoma stripovsko pravljico o čudežnih gorah in freudovsko duplinastih jamah, ki iz ljudi delajo vampirje. In ravno v teh protislovjih je tisto nekaj, kar Byzantium, če ne drugega, vsaj ločuje od sivine povprečja žanra, ki kar noče in noče umreti.

Ocena: 3; piše Ana Jurc