Podobno, kot nas je Gravitacija Alfonsa Cuaróna v drobovja boksnila s praznino in neobvladljivostjo vesolja, tako nam tudi Everest, uvodni film letošnjega beneškega festivala, intimno in nazorno prikaže, da ljudje za določena okolja nismo bili ustvarjeni. Za romantično plat alpinizma tukaj ni prostora: več kot lepih razgledov bo pljuvanja krvi, hlastanja za zrakom in visenja nad brezni brez dna.

Razlogov, zakaj določeni posamezniki kljub povsem realni nevarnosti in ekstremnim razmeram še vedno silijo v nečloveške napore, tudi ta film ne more zadovoljivo pojasniti: njihova motivacija ostaja shematično orisana oz. banalna: "Ker je gora pač tam." (Kar verjetno veliko pove o človekovi nezmožnosti, da bi kak del vidnega sveta pustil neosvojen.) Čeprav islandski režiser Baltasar Kormákur narave k sreči ne personificira in je ne postavlja v antagonizem s človekom - narava je pač tam, spremenljiva in neodvisna od človeka - je jasno, da "spopad" ne more biti in ne bo enakovreden.

Najpresenetljivejša plat Everesta je, kako malo se direktor fotografije Salvatore Totino naslaja nad veličastno scenografijo in kako odmerjeno nam postreže z zanosnimi višinskimi posnetki himalajskih orjakov. (To je eden redkih filmov, katerega ogled lahko priporočam v 3D, saj je ta uporabljen nesenzacionalistično in učinkovito.) Totino kamero raje približa svojim protagonistom, medsebojno zamenljivim pod kisikovimi maskami in zagozdenim pod ledene previse in nad smrtonosne prepade, ki jih je treba prečkati na poti do vrha.

Smrt je predstavljena kot neizogibna; kadar stopi v prvi plan, je hitra, učinkovita in nesentimentalna: umiranje v gorah ni predstavljeno kot vzvišeno poslanstvo, žrtve pa ne kot neustrašni heroji, ki bi v svojih poslednjih trenutkih poglobljeno filozofirali o smislu bivanja. Največja prednost pričujočega filma katastrofe je, da ni še ena navdihujoča zgodba o upornosti človeškega duha in premagovanju nemogočih ovir: je le zgodba o ravnodušnosti narave in o tem, kaj se lahko tudi najizkušenejšim zgodi po golem spletu okoliščin. Odsotnost komentarja o nadutosti Ikara, ki je letel proti soncu, film na neki način približuje, če že ne dokumentarcu, pa vsaj zelo analitičnemu, racionalnemu filmu.

In če je bila za tragedijo leta 1996 deloma kriva tudi prenatrpanost na gori, za podobno hibo trpi tudi scenarij: v pičlih dveh urah nam morata scenarista William Nicholson in Simon Beaufoy (soscenarist pri tematsko sorodnem 127 ur) predstaviti cel kup likov, od plezalcev do vodnikov, šerp, pomočnikov v baznem taboru, zaskrbljenih žena in otrok. Ljudi je toliko, da le redkokateri med njimi dobi dovolj minutaže, da bi se iz shematičnega stereotipa ("bogati, arogantni Teksašan", "zagnana Japonka") prelevil v resničen lik, do katerega bi nam bilo več kot do drugih. Zdi se, da hoče film izpostaviti dogodek, ne pa nujno tudi njegovih akterjev, čeprav na platnu vidimo skoraj same znane igralce (pet oskarjevskih nominirancev!). Milo rečno zavajajoče pa je, da se Everest promovira kot film Jaka Gyllenhaala, ki ima v njem vse prej kot ključno vlogo.

Najprej je tu vodja odprave, veteran Rob Hall (Jason Clarke), ki je menda prvi prišel na idejo, da bi na Mount Everest lahko peljal vodene skupine. Spomladi leta 1996, ko se naša zgodba začne, sicer obstaja že več rivalskih vodičev, ki bolj ali manj izkušenim plezalcem ("Če še niste uporabljali derez - res ni težko.") obljubljajo, da jih bodo spravili na streho sveta. Vsi morajo na Everest prilesti v približno dvotedenskem oknu v maju, edinem obdobju, ko naj bi bilo vreme dovolj milo za takšen podvig. Rob, ki ga doma čaka zelo razumevajoča (in noseča) žena (Keira Knightley), se v Nepal odpravi s svojo ekipo, v kateri so še Guy (Sam Worthington), zdravnica (Elizabeth Debicki) in njegova desna roka Helen (Emily Watson). Prav Watsonova, ki se sicer nikoli ne premakne iz baznega tabora in ima stransko vlogo, je igralsko jedro filma, kateremu s svojim tesnobnim izrazom odmerja čustveno temperaturo.

V Robovi plezalni odpravi se med drugim znajdejo novinar Jon Krakauer (Michael Kelly), čigar zorni kot film velikokrat privzame, čeprav menda ni ekranizacija Krakauerjeve biografske knjige Into Thin Air, Teksašan Weathers (Josh Brolin), ki se "živega" počuti samo na gori, a mu žena (Robin Wright) zaradi tega že grozi z ločitvijo, pa skromni poštar Doug Hansen (John Hawkes), ki se mu je vrh Everesta prejšnjič le za las izmaknil, in Yasuko Namba (Naoko Mori), ki je preplezala že šest od sedmih najvišjih vrhov na sedmih celinah in seveda hoče osvojiti še poslednjega.

Ker se ob brveh in ozkih prelazih zaradi navala plezalcev dela gneča, Robova skupina združi moči s konkurenčno odpravo adrenalinskega džankija Scotta Fischerja (Jake Gyllenhaal). Vse gre narobe že od začetka: Scott se očitno ne počuti dobro, a tega ne prizna, Rob mora osrečiti svoje stranke, ki so mu plačale kupe denarja, in spotoma narediti vtis na novinarja v ekipi, z vzponom pa so že v zaostanku. V kombinaciji z vremenom položaj kmalu uide iz rok: čas je za ugibanje, katerim alpinistom se bo uspelo vrniti z gore in katerim ne.

Kormákur pazljivo izpostavi tudi človeške napake: na dogovorjenem mestu ni bilo jeklenk kisika, nihče ni napeljal plezalnih vrvi, odločitev, da bodo na vrh rinili še krepko po uri, ko bi se bilo že treba obrniti nazaj, pa se prav tako zdi skregana z logiko izkušenega plezalca. Kljub temu se zdi, da imamo na tej ravni scenarija opravka s taktnimi elipsami, morda iz obzirnosti do resničnih ljudi, ki so v tragediji umrli: film vedno pazi, da ne izpostavlja nobenih antagonizmov med posamezniki ali skupinami; vsi protagonisti so nesebični, požrtvovalni in tovariški vse do grenkega konca.

Napisati bi se dalo še kaj o medlih ženskih vlogah - čeprav se scenarij potrudi, da Robin Wright in Keira Knightley ne bi bili le klasični objokani ženi na telefonu, je vprašanje, ali mu to v celoti uspe. A zadržan, skoraj kliničen Kormákurjev pristop k temi je dovolj zanimiv, da kljub vnaprej znanemu razpletu gledalcu v želodcu pusti hladno kepo. Čeprav na tisti uvodni "Zakaj?!?" niti ne skuša odgovoriti.

Ocena: 4; piše Ana Jurc