Še pred petimi leti bi najbrž težko verjeli, če bi kdo napovedal, da bo Matthew McConaughey najverjetnejši kandidat za oskarja; po večletnem ovinku v svet pozabljivih romantičnih komedij (Kako izgubiti tipa v desetih dneh, Ni vse zlato, kar se sveti, Čez 30 in še pri tastarih, ...) je nazadnje našel rdečo nit, ki jo je iz rok izpustil nekje po Schumacherjevem Času za ubijanje (1996); samo v zadnjem času je blestel v drami Mud, z enim samim prizorom skoraj "ukradel" Volka z Wall Streeta in nas potegnil v serijo True Detective.

Seveda mu, kar zadeva Akademijo, ni škodilo, da je za vlogo v Klubu zdravja Dallas izgubil groteskno količino kilogramov; fizične transformacije in smrtonosne bolezni so, kot se temu reče, "vaba za oskarje". A vseeno bi bilo krivično njegovo vlogo Rona Woodroofa zreducirati zgolj na kost, kožo in južnjaški naglas: kot zahojeni, a karizmatični "redneck" z rodea je popolnoma prepričljiv naključni junak, ki se je z mašinerijo zdravstvenega sistema prisiljen spopasti bolj iz lastne potrebe kot zaradi visokoletečih idealov, obenem pa iz njegovega posušenega telesa sije vročični žar človeka, ki se zaveda, da je ves čas le pol koraka pred smrtjo.

Ron Woodroof je torej klasični teksaški mačo, čigar življenjski slog - seks, kokain in rodeo - pa vseeno ne more čisto pojasniti njegovega izžetega videza in vse večje izčrpanosti. Ko se nekega dne po nesreči pri delu znajde na rutinskem pregledu v bolnišnici, mu zdravnik (izza papirnate maske) poda smrtno obsodbo: aids. Približno 30 dni ima, da se poslovi od življenja. Ampak Ron seveda ni tip, ki bi pohlevno odšel proti luči. Še posebej zato, "ker pedrske bolezni pa že nima", kot v spremstvu dvignjenega sredinca čez ramo zabrusi zdravniku. Piše se namreč leto 1986 in aids se je v medijih šele začel pojavljati, in sicer kot bolezen, ki se prenaša predvsem z istospolnimi odnosi.

Ko informacijo naposled le sprocesira in vidi, da na svoje stare prijatelje ne more več računati, se v Ronu zbudi trdovratna volja do preživetja. Nemudoma se vrže v akcijo - pa čeprav so njegove ugotovitve navzkriž z vsem od birokratskih zdravnikov do farmacevtskega lobija in Zvezne uprave za hrano in zdravila (FDA).

Po streznitveni izkušnji s poskusnim zdravilom AZT, ki njega samega ubija še hitreje kot bolezen, Ron kmalu dojame, da je njegova prioriteta obvladovanje simptomov bolezni. V Mehiki se poduči o alternativnih terapijah z vitamini, aloe vero, maščobnimi kislinami, prehranskimi dodatki in zdravili, ki še nimajo blagoslova FDA. Ko za silo okrepi svoj imunski sistem, seveda ugotovi, da bi z novim znanjem v Ameriki lahko lepo služil.

Pravilom FDA v zvezi z uvažanjem in preprodajo zdravil se izogne z ustanovitvijo "kluba zdravja"; bolniki s HIV-om ali aidsom mu morajo tako plačati le članarino, zdravila pa so - tehnično gledano - brezplačna. Ronova motelska soba tako kmalu postane romarsko središče za prestrašene bolnike Dallasa.

To marginalizirano skupino homoseksualne skupnosti pooseblja trans ženska Rayon (Jared Leto), ki je s svojo afektiranostjo in flirtanjem sprva poosebljenje vsega, kar Rona odbija, a ima dovolj zvez in poznanstev, da si prisluži lastniški delež v njegovem klubu. (Tudi Jared Leto ima na stavnicah dobre možnosti za oskarja, čeprav menim, da sta največji del njegove vloge opravila ličenje in lasulja ter da ne presega klasičnega stereotipa iz Ptičje kletke.) Woodrof, ki ni slep za ironijo svojega položaja - da je po stranke prisiljen hoditi v gejevske bare, ki jih globoko prezira - se nikoli popolnoma ne otrese homofobije, a ga prijateljstvo z Rayon dela človeškega.

Še enemu letošnjemu favoritu za oskarje, McQueenovi drami 12 let suženj, marsikdo očita vprašljivo "moralo" tega, da se mora prikazati belec, ki v maniri deus ex machina reši življenje našega temnopoltega protagonista. Nekaj podobno motečega je v ugotovitvi, da se mora v Klubu zdravja Dallas pojaviti prebrisan heteroseksualec, preden se zmedena, prestrašena gejevska skupnost Dallasa lahko postavi na noge in zahteva svoje pravice. A to je bolj kot sad kakega podzavestnega predsodka verjetno posledica scenarija Craiga Bortena in Melise Wallack, ki skoraj vso težo polaga na protagonistovo preobrazbo iz dekadentnega lopova v svetniško figuro; vsi drugi liki so le obstranski elementi v njegovi predstavi.

V tem je morda tudi edina šibka točka filma: čeprav dolge vrste pred Ronovo "ordinacijo" pričajo o epidemiji aidsa v drugi polovici osemdesetih, bi si želeli, da bi režiser Jean-Marc Valleé oko kamere od prilike o homofobovi preobrazbi kdaj usmeril tudi v širše dogajanje in bolj raziskal družbeno ozračje v času, ko ljudje še niso natančno vedeli, s čim se spopadajo. Najbolj učinkovit je v trenutkih, ko popisuje nočno moro spopadanja s farmacevtskim lobijem in FDA, ki ju v resnici ne zanima skrajševanje postopka odobritve zdravil, ampak samo to, kako bi najučinkoviteje zatrla Ronov donosni posel.

Klub zdravja Dallas je klasično tempirana zgodba o spopadu Davida z Goljatom, o moči človeškega duha in vztrajanju v brezupnem položaju, ki več kot enkrat spomni na Soderberghovo Erin Brokovich. Čeprav bi Valleé v veliko pogledih lahko šel dlje (Ronova "romanca" z zdravnico Eve (Jennifer Garner) kljub obojestranskim čustvom denimo ostaja na platonični ravni), a se obenem izogne tako moraliziranju kot tudi pridigarskemu tonu in pretirani sentimentalnosti. Tematike smrti film ne vpelje kot manipulativno sredstvo za izvabljanje solza, pač pa zgolj kot neizbežno zadnje poglavje, ki ne zahteva in ne bi sprejelo pomilovanja.

Ocena: 4/5; piše Ana Jurc