Gaspar Noé se je na čelo t. i. novega francoskega ekstremizma - termina, ki ga je kritik James Quandt skoval kot pejorativno oznako, a nam je dal veliko izjemnih filmov, od Chéreaujeve Intimnosti do "body horrorja" À l'intérieur - provokativno zavihtel z Nepovratnim, želodec obračajočim spustom v temo nočnega kluba Le Rectum in njegove klientele. Sledil je dveurni psihedelični, hipnotični trip Enter The Void, ki se mu režiser v Ljubezni pokloni s prizorom ejakulacije iz zornega kota znotraj vagine. Celovečerni "pornič", ki meditira o naravi ljubezni in človeške seksualnosti, je tako daleč najbolj "pohleven" film v tej trojici. Ljubezen nam skuša, kot Noé čisto nedvoumno razloži z besedami svojega protagonista, raziskati koncept "sentimentalne spolnosti" in s tem porušiti enega zadnjih tabujev v filmski umetnosti: pokazati nesimulirano spolnost, spet in spet, skoraj do točke zasičenja, in to brez afektiranega zviranja in stokanja pornoigralcev: torej seks, kot je videti v kontekstu ljubečega, predanega razmerja.

Čeprav je težko dokončno trditi, kje se konča erotika in začne pornografija, je jasno, da Noé te meje ne prestopi - še posebej, če sklenemo, da je razlika med prvo in drugo kategorijo v avtorjevi intenci. Kamera v dolgih, nepremičnih kadrih ne odmakne očesa od prizorov spolnosti, ki pa so sicer estetizirano, a vedno distancirano in hladno dokumentiranje dinamike med protagonistoma, in ne situacija, ki bi bila koreografirana za gledalčev užitek ali voajersko naslado. Še posebej markanten je prizor trojčka, ki telesa vseh treh akterjev zlije v en sam harmoničen, utripajoč organizem, in genitalij pravzaprav niti ne izpostavlja posebej. Tega se sicer ne bi dalo trditi za film v celoti, je pa Ljubezen film, ki se občutno bolj osredotoča na moške kot na ženske pritikline. Kar niti ni presenečenje, saj se s svojo mizogino redukcijo ženske na fatalko (Elektra) ali ječarko (Omi) niti ne pretvarja, da ni zgolj in samo raziskovanje moške seksualnosti - natančneje, seksualnosti narcisoidnega, čustveno nedoraslega posameznika.

Spolnost, čudovito osvetljena v rdečih odtenkih, sicer ostaja z obema nogama trdno v mejah konvencionalno sprejemljivega: rezervirana je zgolj za mlada, lepa telesa v praviloma heteroseksualnih kombinacijah (edina epizoda "eksperimentiranja" s transseksualcem izzveni kot nekakšen neposrečen skeč). O transgresivnosti von Trierjeve Nimfomanke in njenem raziskovanju meja spolnosti ter vlog spolov ni tukaj ne duha ne sluha.

Malo manj mi je jasna uporaba 3D-fotografije, katere namen je verjetno ta, da bi nas vključila v dogajanje, a je tako kilava, da deluje le kot cenen učinek, predvidljivo uporabljen za prizor ejakulacije, sicer pa telesa ostajajo trdno "prikovana" na platno, ujeta v utesnjujoče ozračje filma.

A glavna težava z Ljubeznijo ni v njeni upodobitvi seksualnosti, ampak v teoretiziranju o njej: tega se loti tako okorno, da se prvotni namen filma popolnoma izgubi. V podajanju esence ljubečega razmerja prek prizorov seksualnosti ni niti pol toliko učinkovit kot Adelino življenje Abdellatifa Kechicha, ki je Cannes pretreslo pred dvema letoma.

Noe je seveda namerno provokativen avtor, ki se na družbeno konvencijo "dobrega okusa" z največjim veseljem požvižga; spalnico njegovega protagonista (in alter ega) krasijo posterji za kultne, v času nastanka škandalozne filme, katerim ob bok se očitno prišteva: Rojstvo naroda, Salò, ali 120 dni Sodome, Flesh for Frankenstein ... Režiserjevo preizkušanje meja z eksplicitno spolnostjo, z vizualno virtuoznostjo, ki smo je od njega že navajeni, in razsekano pripovedno strukturo so v Ljubezni v grobem kontrastu z okornimi, meandrastimi dialogi in razglabljanji: medtem ko se protagonista sprehajata po pariških ulicah, se znebita tudi "uvidov" tipa "Ljubezen je kot vrabec; potrebuje prostor, da lahko leti." Na dolgo in široko razpravljata o naravi ljubezni, a v resnici o njej ne povesta ničesar pronicljivega ali vsaj duhovitega.

Ljubezen se zaradi tega sesede v pretenciozen film, ki ga pokoplje šibek, programski in okoren scenarij; novinec Karl Glusman glavni vlogi ni dorasel, prav tako ne pomaga, da je do njegovega skrajno antipatičnega, samopomilujočega lika, ki se predaja valu eksistencialne melanholije, težko čutiti kakršno koli empatijo. Obenem se mora na trenutke popolnoma pokoriti temu, da je režiserjev alter ego in kot tak zgolj posrednik za njegove ideje. In kot da še ni dovolj, da je Murphy (Gusman) v zgodbi filmski režiser (ki hoče snemati filme "o krvi, spermi in solzah") in da je njegovemu dveletnemu sinčku ime Gaspar, se Noé nekje na sredini tudi osebno pojavi v stranski vlogi pohotnega galerista. To deluje kot nesimpatična gesta, ki priča o tem, da Francoz brez pretirane distance verjame v kult lastne osebnosti.

Kronologija posameznih epizod zgodbe, ki je povedana v nelinearnem sosledju, razpada - čustva so vseobsegajoča in vedno v sedanjosti, sugerira Noé - a vendar se vsi koščki sestavljanke počasi zložijo na svoja mesta, verjetno tudi zato, ker je sama zgodba tako preprosta in ciklična, da se jo da obnoviti v enem samem stavku. Rdeča nit o amour fou je infantilna - potencialno usodna in pretresljiva le za koga, ki je tako ali tako mlajši od starostne omejitve za ogled filma. Ameriški študent Murphy (ha ha, Murphyjev zakon, vse bo šlo narobe - to šalo film dejansko uporabi) se nesmrtno zaljubi v Elektro (Aomi Muyock), klišejski lik strastne, neukrotljive Francozinje. A to je vse v preteklosti: danes je poročen s krhko plavolasko Omi (Klara Kristin), ki jo, kot nam razloži v posneti pripovedi, sovraži z (nezasluženim?) žarom. (Reveža je "ujela" z nenačrtovano nosečnostjo, izvemo.) Njegova nekdanja ljubimka, Elektra, je izginila neznano kam. Zaskrbljeni Murphy med razmišljanjem o njej vzame opij in preostanek časa preživi v nekakšnem transu, ki ga zanaša iz enega spomina v drugega.

Čeprav Ljubezen na trenutke ponuja stilistične prebliske velikega mojstra, ki jih zna direktor fotografije Benoît Debie čudovito kadrirati, tehnična plat filma ne more odtehtati njegove (nenamerne) vsebinske banalnosti; značajev preprosto ne izriše dovolj tridimenzionalno, da bi nam njihova spolnost sugerirala kaj globokega ali poduhovljenega.

Ocena: 2/3; piše Ana Jurc