"Revolucija Judda Apatowa" nas je v prvem desetletju novega tisočletja naučila, da je Hollywoodu manjkala niša vulgarne komedije z mehkim srcem. Kot režiser s svojimi novejšimi deli (Razuzdanka, To so 40) mene osebno sicer ne prepriča, je pa gotovo še vedno pomemben kot producent in mentor neuveljavljenih komikov, ki hočejo veliko kariero, a ne brez individualne note (Seth Rogen, Jason Segel, Lena Dunham, Amy Schumer, itd.) In zdaj je na svoj seznam dodal pakistansko-ameriškega komika Kumaila Nanjianija.

Nanjiani je bil doslej najbolj znan po svojih vlogah v serijah Silicon Valley in Portlandia, a z Ljubeznijo dokaže, da z lahkoto na svojih ramenih "nosi" cel film. Netipičen protagonist ni samo zaradi svoje barve kože (pakistanskih igralcev na čelu hollywoodskih filmov ne videvamo ravno vsak dan), ampak tudi zaradi svoje rahlo ekscentrične, zadržane osebnosti, ki se na trenutke približa popkulturnemu stereotipu "piflarja". (Vseeno ne pričakujte pavšalnih posplošitev tipa Veliki pokovci.)

Kumail Nanjiani in Zoe Kazan sta Kumail in Emily, zaljubljenca, ki sta odraščala v istem mestu, a jima kljub temu grozi, da ju bo ločil ogromen prepad, ki zeva med njunima kulturnima ozadjema. (Lik Emily je navdihnila Kumailova žena v resničnem življenju, ki ji je ime, uganili ste, Emily (V. Gordon); skupaj sta napisala scenarij o prvem letu njune zveze.)

Ljubezen na prvo bolezen je avtentičen, duhovit portret družin in njihovega - po navadi dobronamernega - vmešavanja v ljubezensko življenje njihovih potomcev. Nanjanijevi starši (Anupam Kher in Zenobia Shroff, oba z izjemnim občutkom za komiko) bi radi sinu našli primerno pakistansko nevesto za dogovorjeno poroko. Med boljšimi prizori v filmu so nerodni vpadi deklet, ki so se "čisto slučajno" znašla pred vrati v času družinske večerje. Obenem vsaj eno od teh deklet spoznamo dovolj, da nimamo občutka, da so ženske samo brezbrižno odvrženi rekviziti v ozadju Kumailove drame.

Protagonist ima rad svojo družino in bi jim rad ustregel, a v resnici ga molitev petkrat na dan in poroka z žensko, ki je ne pozna, ne mikata preveč. Obenem si ne zna zamisliti resne prihodnosti z Emily, saj bi to pomenilo, da bi ga svojci izobčili. Ob tem je treba poudariti, da film koncepta dogovorjene poroke ne obravnava pokroviteljsko ali z obsojanjem; edina tarča kritike je Kumail sam, ki Emily skriva pred svojo družino in obratno.

Emily v prve pol ure pooseblja nestalnost in muhavost ljubezenskih zvez v zgodnjih dvajsetih, a je obenem preveč samozavestna in izdelana osebnost, da bi jo lahko odpisali kot stereotip na simpatičen način odbite "manične vilinke", kakršnega so pred nekaj leti utelešale bolj ali manj vse vloge Zooey Deschanel.

Raya Romana in Holly Hunter si je v teoriji težko predstavljati kot zakonski par, a sta igralca presenetljivo uglašena kot Emilyjina starša. Romanu so naravnost na kožo pisane (ne)duhovite fotrovske šale, Hunterjeva pa je tako dobra, da bi si v tej sezoni nagrad gotovo zaslužila kako nominacijo za najboljšo igralko v stranski vlogi.

Čeprav se Ljubezen na prvo bolezen morda zdi kot zgolj lahkoten, sproščujoč film, je njegov scenarij neverjetno vsestranski dosežek. Resnih tem v svojem jedru - življenje v zaprti priseljenski skupnosti, zmenkarije in zveze v digitalni dobi ter pomen poroke - se loteva brez pridiganja in dovolj premišljeno, da nikoli ne zasenčijo rdeče niti: kemije in začetkov ljubezni med protagonistoma. Režiser Michael Showalter zavestno ohanja lahkoten ton, ki niti po nenadnem poslabšanju Emilyjinega zdravja ne zdrsne v solzavost ali melodramo. (Ljubezen na prvo bolezen se vpisuje v dolgo tradicijo komedij, ki humor iščejo v vse prej kot duhovitih temah - Veliki diktator je klasičen primer. Pobesneli absolutisti, tako kot koma, načeloma niso najbolj smešna stvar na svetu, a v pravih rokah se da iz situacij okrog njih iztisniti nešteto komičnih zapletov. Najbrž ni naključje, da je daleč najbolj duhovita replika v celem filmu šala na račun 11. septembra.)

Nekateri recenzenti v filmu iščejo izrazit politični naboj in dejstvo je, da zveze med pripadnikoma različnih ras s seboj pogosto nosijo politične konotacije. Kljub temu pa je Ljubezen na prvo bolezen najprej očarljiv film, dokaz, da žanr romantične komedije nikoli ni zares odmrl, ampak samo čaka na dokončno rehabilitacijo v posodobljeni, neizključujoči obliki.

Ocena: 4+; piše: Ana Jurc