Skoraj triurna epopeja bi lahko bila slovarska definicija nolanovskega filma: intelektualni blockbuster, ki gledalca v isti sapi bombardira s posebnimi učinki (ki sicer, vsaj zame, ne dosegajo dih jemajočega učinka lanske Gravitacije Alfonsa Cuaróna), astrofiziko in filozofskimi meditacijami o naravi minevanja in izgube. Vse tri niti bolj ali manj uspešno prepleta do zadnje tretjine filma, ki z nenadno spremembo tona zdrsne na mejo absurda in oslabi čustveno jedro zgodbe. Med vse znanstveno teoretiziranje, ki mu moramo nefiziki verjeti na besedo, je Nolan namreč skril zelo humanistično sporočilo o ljubezni, ki je po njegovem mnenju edino gonilo boja za obstanek naše vrste. (Če niste dojeli bistva o neuničljivosti človeškega upanja, je tu lajtmotiv tiste slavne pesmi Dylana Thomasa, Do Not Go Gentle Into That Good Night.)

Svet, v katerega je postavljena uvodna tretjina Medzvezdja, je našemu podoben samo na prvi pogled; v resnici je to planet v zadnjih izdihljajih. (Posamezne segmente je režiser posnel na 35-mm film, kar mu daje patino nekega preteklega časa.) Poslednja dva pridelka, ki ju narava še lahko podpira, sta okra in koruza, pa še z okro je počasi konec. Znanstvenikov ni več. Šole so še, a to so šole, v katerih učijo, da je bil pristanek na Luni "zaigran manever, ki naj bi bankrotiral Sovjetsko zvezo". Inženirskemu geniju in uspešnemu astronavtu Cooperju (Matthew McConaughey) v tehnofobnem svetu, ki pionirjev in raziskovalcev ne potrebuje več, tako ne preostane drugega, kot da vodi kmetijo in svoja otroka varuje pred zahrbtnim prahom, ki nalega na hiše, tla in v njihova pljuča.

Cooperjev sin Tom (Timothée Chalamet) je prizemljene sorte, hčerka Murph (Mackenzie Foy) pa je bolj podobna očetu: zanimata jo znanost in iskanje vzorcev v kaosu. Po zaslugi njene intuicije s Cooperjem naletita na Lazarus, tajno operacijo, ki jo skrita pred svetom vodi peščica članov uradno že zdavnaj ukinjene NASE. (Človeštvo, ki komaj še najde dovolj hrane za preživetje, namreč nima več časa za sanjarjenje o zvezdah.) Vodja ekipe, profesor Brand (Michael Caine) pa ima velikopotezen načrt: skupino astronavtov, med njimi tudi svojo hčerko (Anne Hathaway), namerava poslati na poslednjo misijo človeštva v vesolje. Skozi skrivnostno črvino naj bi se prebili v sosednjo galaksijo in tam poiskali nove planete, kamor bi se človeštvo lahko naselilo. Osebna cena reševanja vrste je za Cooperja visoka: če gre, morda nikoli več ne bo videl svojih otrok (ali pa bosta, ko se vrne, celo starejša od njega: med drugim so namenjeni na planet, kjer vsaka ura traja sedem zemeljskih let).

Po tej dolgi ekspoziciji se Medzvezdje, za katerega je Nolan scenarij napisal s svojim bratom Jonathanom (oprla pa sta se na teorijo fizika Kipa Thorna o potovanjih skozi črvine), šele zares začne. In kar sledi, je več kot enkrat paša za oči: sto metrov visoki valovi na nekem tujem planetu, v led zmrznjeni oblaki, vesolje požirajoča črna luknja in seveda čas, ki se gnete in razteguje po pravilih, ki na Zemlji ne veljajo.

Vizualno je Medzvezdje manifestacija Nolanove teorije filma (direktor fotografije je bil Hoyte Van Hoytema, ki je lani s Spikom Jonzom snemal stilizirano dramo Ona). Opravka imamo z avtorjem stare šole, ki raje snema na film kot z digitalnimi kamerami, posebne učinke pa skuša, kolikor se le da, ustvariti že na snemanju in ne šele s poprodukcijsko čarovnijo; dejansko zato končni izdelek ni tista bombastična, s praznimi eksplozijami natrpana pena, ob kakršnih v zadnjih letih redno otopimo.

Tudi vzdušje je, milo rečeno, monumentalno: Nolan niti ne poskuša pokazati vsakdanje rutine in brezdelja v vesoljski ladji - skoraj vsak prizor je obložen z globokim pomenom ali detajlirano znanstveno razlago, po možnosti z bombastično glasbeno podlago Hansa Zimmerja. Zaradi tega se film, ki je v tonu sorodnejši Kubrickovi Odiseji v Vesolju kot prej omenjeni Gravitaciji, na trenutne nevarno približa nenamerno smešni patetiki. V vesolju ujeta ekipa, ki ji čas prehitro odteka, rahlo repetitivno teoretizira o črnih luknjah, relativnosti in evolucijskem pomenu ljubezni, redki prebliski humorja pa so samo tisti, ki so vpisani v robotov prednastavljeni "značaj".

Liki imajo tukaj vlogo podajanja idej in razlaganja scenarija, njihovi medčloveški odnosi in osebnosti pa so na račun tega potisnjeni na stranski tir (z edino izjemo odnosa oče-hči, ki se ponavlja v različnih konstelacijah). O igralskih vložkih, ki ostajajo v mejah tipiziranih likov (očetovski lik znanstvenika, njegova pomočnica, ki se je pred čustvi zatekla v svet ratia, itd.) prav zato ni mogoče povedati veliko, razen tega, da se morajo na trenutke spopadati s patetično prenabuhlimi replikami ("Ko postaneš starš, si samo še duh prihodnosti svojih otrok") in da McCounaghey dosega zanj zdaj že standardno raven prepričljivosti. Iz tistega začetnega, v preriji ujetega Cooperja v enaki meri razberemo viteško namero reševanja človeštva in čisto sebično ambicijo pobega od lastne prizemljene eksistence. Anne Hathaway mora s svojimi velikimi, solznimi očmi na neki točki izdaviti apologijo ljubezni, ki ni nič manj melodramatična od njene z oskarjem nagrajene točke v Nesrečnikih. Matt Damon s svojim kratkim nastopom poskrbi tako za inteligenten preobrat kot tudi za eno najboljših stranskih vlog v zadnjem času.

Na žalost pa v sklepnem dejanju filma žongliranje mnogoterih elementov filma Nolanu zdrsi iz rok: gledalca zasuje s serijo kompleksnih obratov in premis, podkrepljenih še z vizualnim labirintom. Človek je prezaposlen z reševanjem režiserjeve rubikove kocke, da bi mu čustveno jedro sporočila v resnici lahko prišlo do živega; Medzvezdje je tako v končni fazi hladen, neprebojen monolit, miselna uganka, katere razrešitev ne prinese pretiranega zadoščenja. Mirno priznam, da določenih nians Nolanove teorije vesolja, ki je, prosto po Borgesu, ogromna knjižnica, nisem razumela, a sumim, da še komu drugemu porajajo več vprašanj, kot ponujajo odgovorov.

Konec morda ne dosega ravni vsega, kar se je zgodilo v prvih dveh urah in pol, in celota se te nikoli ne dotakne na zares intimni ravni, a tiste tri ure se v kinematografu gotovo ne boste počutili, da vam, tako kot zaprepadenemu McConaugheyu, odtekajo cela desetletja življenja.

Ocena: -4; piše Ana Jurc