Novemu letu na čast začnimo s pozitivnim: Hugh Jackman je utelešenje karizme; s svojim širokim matinejskim nasmehom, koreografiranimi točkami in nebrzdano radostjo je tista magnetična sila v srčiki filma, ki vsemu skupaj nekako pomaga obstati na nogah. Na vsakem koraku je očitno, da je Avstralec res, kot je rad poudarjal v intervjujih, Največjega šovmena hotel posneti že leta in da je šlo, kot temu pravijo na drugi strani Atlantika, "projekt iz strasti". Vse to pa ne spremeni dejstva, da je Največji šovmen grobo potvarjanje zgodovine, pravljica, ki pod pretvezo "resnične zgodbe" idealizira globoko problematičnega posameznika.

Časovna premica je tako nacefrana, da je skoraj ni smiselno rekonstruirati: zgodba se razteza čez več desetletij, a se film niti ne trudi ustvariti občutka minevanja časa (še protagonistovi majhni hčeri sta očitno na veke vekov ujeti v prisrčni predpubertetni starosti). Nekonsistentnosti v likih in njihovih motivacijah najbrž lahko pripišemo temu, da je bilo treba v imenu nekontroverzne in praznične družinske zabave iz življenja resničnega P. T. Barnuma črtati cela poglavja, ki bi ga razkrinkala kot nekaj čisto drugega od tega, kar nam film prodaja.

Scenarij, pod katerega sta podpisana Jenny Bicks in Bill Condon, si namreč slavnega cirkusanta P. T. Barnuma zamisli kot neškodljivega, pa čeprav malce povzpetniškega sanjača; njegova najhujša karakterna hiba je to, da se skuša za vsako ceno dokazati pred svojim snobovskim tastom. Edini "greh", ki si ga privošči, je (nepoužita) privlačnost, ki jo čuti do operne dive, švedskega slavčka Jenny Lind (Rebecca Ferguson). Večkrat se sicer dotaknemo tega, da časniki Barnuma obkladajo s "pridaničem" in "prevarantom", a naša simpatija mora očitno biti na strani protagonista - film nikoli ne ponudi oprijemljive razlage, zakaj ga ljudje ne marajo, razen tega, da se druži s "čudaki". In ravno v tem je srž problematičnosti Največjega šovmena: že najpreprostejše brskanje po spletu razkrije, da ljudje v resnici so demonstrirali proti P. T. Barnumu, pa ne zato, ker bi delal z "nakazami", ampak zaradi tega, kako je ravnal s člani svojega ansambla. Leta 1835 je denimo kupil slepo, paralizirano ostarelo sužnjo in jo razstavljal kot "161-letno dojiljo Georgea Washingtona". Ko je po manj kot enem letu v njegovi oskrbi umrla, je organiziral javno avtopsijo in zaračunal vstopnino ljudem, ki so si jo hoteli ogledati. Pripadnike "divjaških plemen" je obravnaval kot eksotične živali in eksploatiral ljudi s prirojenimi telesnimi hibami. Temnopoltega možaka z motnjo v razvoju je razstavljal v kletki kot "manjkajoči člen" v evoluciji.

Zakaj torej film v režiji Michaela Graceya trmasto vztraja pri premisi, da so Barnuma skušale izgnati samo tečnobe, ki v svoji skupnosti niso hotele drugačnosti? Če bi isto zgodbo podali kot izmišljeno pravljico, bi bila najbrž čisto prebavljiva cirkuška fantazija - neopravičljivo pa je, da skuša prevaranta predstaviti kot nekakšnega borca za državljanske pravice, kot odrešitelja zatiranih. Vrhunec cinizma je v tem, da nam mora to apologijo sužnjelastnika v glavo vbijati ravno temnopolta igralka (Zendaya kot Anne, akrobatinja na trapezu). V zvezi z njo film seveda ne skriva rasizma, ki ga je bila deležna zaradi barve svoje polti. Anne se zaljubi v Phillipa Carlyla (Zac Efron), Barnumovega poslovnega partnerja in pripadnika petične visoke družbe. Oba se zavedata, da v Phillipovih krogih nikoli ne bi sprejeli temnopoltega dekleta, zato je cirkus edini prostor svobode, kjer lahko uresničita svojo romanco. Tragična, velikopotezna ljubezenska zgodba, ki bi lahko funkcionirala, če celega filma ne bi zasenčila pravkar opisana problematika.

Težko je odpustiti tudi studiu, ki za vlogo svetniško potrpežljive žene rekrutira (štirikratno oskarjevsko nominiranko) Michelle Williams in ji potem ne pusti, da bi dejansko igrala (ali vsaj plesala: njene točke so boleče očitno posnete z dvojnico). Charity Barnum je točno tak preživet, stereotipen lik, kakršne bi morali do zdaj že pustiti za seboj: pasivna ženička, ki nima nobene lastne identitete onkraj moževih ambicij.

Glasbene točke, roko na srce, niti niso slabe: vsi vpleteni znajo več kot solidno peti in plesati, še posebej Efron, ki blesti v točno taki igralsko-nastopaški niši. Za skladatelja so rekrutirali Benja Paseka in Justina Paula, glasbena arhitekta predlanskega ljubljenca množic, Dežele La La. Pesmi zato niso slabe, večinoma gre za močne balade o iskanju lastnega jaza in samozavesti, ob katerih ne bo težko tapkati z nogo - nobena pa se človeku ne zažre pod kožo z vztrajnostjo prave popuspešnice. Z naskokom najboljša pesem je This Is Me, anahronistično samozavestna osebna izkaznica "Bradate ženske" (Keala Settle). Hej, Bradata ženska je v resnici veliko bolj kompleksen lik od P. T. Barnuma, posameznica, ki je najbrž morala v življenju prestati še kaj več kot finančno stisko in tastovo neodobravanje. Če bi Največjega šovmana pregnetli v zgodbo o akrobatih, tetovirancih in dvometraših, ki imajo skupnega sovražnika v ciničnem zaslužkarju, bi bil to najbrž veliko bolj zanimiv in pogumen film kot anemična pravljica, ki smo jo dobili.

Ocena: -3; piše Ana Jurc