Od filma, ki so ga začeli snemati leta 2013, ga nato napovedali za maj 2015 in pozneje v ZDA potisnili na september, nato pa je zaradi bankrota studia Relativity Media obvisel v zraku, si je bilo, roko na srce, težko obetati veliko. Take in podobne zamude med drugim pričajo o naknadnih popravkih in zakulisnih intervencijah, kakršnih celuloidne mojstrovine praviloma niso deležne.

Po tragični smrti malega Seana (Antonio Romero) se njegova starša Jessie (Kate Bosworth) in Mark (Thomas Jane) z zadnjimi močmi oklepata svojega nakrhanega zakona. Ker (bioloških) otrok ne moreta imeti več, se odločita za posvojitev osemletnega dečka. Cody (Jacob Tremblay) je bister, vljuden in neznansko simpatičen otrok, ki ima za seboj že celo vrsto ponesrečenih poskusov posvojitev.

Kmalu se seveda izkaže, da Cody ni čisto navaden otrok - ko pade noč, se z vsemi štirimi upira spancu, najraje z energijskimi pijačami, ki jih skriva pod posteljo. Kadar ga premaga utrujenost, se namreč začnejo dogajati čudne stvari: v sanjah lahko s pomočjo domišljije okolici pričara najbolj fantastične vizije (svojima krušnima staršema podari privid njunega mrtvega sina). Temna plat tega daru so nočne more, v katerih se skriva pošast, Rokov mož, ki lahko naredi tudi v resničnem svetu zelo oprijemljivo škodo.

Na papirju premisa za nadnaravno grozljivko o dečku, čigar sanje se fizično manifestirajo v "budnem" svetu, ni brez potenciala. Guillermo del Toro je podoben koncept groze, videne skozi otroške oči, v Favnovem labirintu dvignil na raven moderne klasike - a režiser Mike Flanagan (Absentia, Oculus, Hush) na žalost prav s pričujočim filmom ne more skriti, da preprosto ni velikopotezen vizionar, ki bi znal izkoristiti potencial svoje predloge (pod film je podpisan tudi kot soscenarist).

Že sam motiv roja metuljev, ki vdre v sobo v trenutku, ko deček utone v sanje, je čudovit, a računalniško animirane žuželke delujejo kičasto, po treh ponovitvah pa tudi že utrujajoče repetitivno. Podobno neizbrušen je osrednji "bavbav" - ko Rokov mož po nekaj grozljivih insinuacijah bruhne v kader, ni drugega kot razvlečena, generična pošast, ki bi prej sodila v kako računalniško igro.

Veliko uspešnejši kot v sunkovitih šokih je film Preden se zbudim v stopnjevanju napetosti; direktor fotografije Michael Fimognari s klasičnim kadriranjem in temnimi prostori gradi občutek groze, ki počasi nalega na gledalca. Scenarij, ki elemente nadnaravnega prepleta z malo bolj življenjskimi temami izgube, žalovanja in starševske ljubezni, si ne dovoli popolnega zdrsa v razčustvovano sentimentalnost - morda tudi zato, ker je osrednja igralska zasedba neoporečna. Še posebej avtentična je vez med materjo in sinom, v zadnjih letih po krivici pozabljeno Kate Bosworth in malim Jacobom Tremblayem (je pa res, da je njegova vloga prestrašene, nedolžne žrtve precej podobna tisti v precej odmevnejši lanski drami Soba).

Prej kot grozljivka je Preden se zbudim v resnici nadnaravna srhljivka, ki je najuspešnejša, še preden razkrije svoje karte, zgodba z zanimivo premiso, ki pa se v resnici v nobenem pogledu gledalcu ne bo usedla v dolgoročni spomin. Ljubitelji žanra (in teroriziranih malih otrok na platnu) raje poiščite predlansko avstralsko mojstrovino Babadook.

Ocena: 3, piše Ana Jurc