Amy Schumer, ki v svojih skečih (Inside Amy Schumer) neusmiljeno karikira, parodira in mrcvari izkrivljena pričakovanja, ki jih ima družba od sodobnih žensk, je najnovejša ikona t. i. "ženske komedije" (glej tudi: Melissa McCarthy, Tina Fey, Amy Poehler), ki je s svojim razcvetom sprožila celo abotno debato o tem, ali so ženske sploh duhovite (in zakaj ne). Če kdo, potem je Judd Apatow, nesporni kralj ameriške mainstream komedije, človek, ki lahko Amy Schumer iz televizijskih skečev dvigne na raven bona fide filmske zvezde, katere ime in obraz prodajata filme (mar ni nekaj takega naredil za Kristen Wiig v Dekliščini in za Steva Carella v 40-letnem devičniku?) In ne nazadnje: Apatow je svoje največje komercialne uspehe doslej dosegel v navezi z ženskimi zvezdami; iz njegovega sodelovanja z Leno Dunham se je rodila serija Girls, v marsičem prelomnica v televizijskem upodabljanju žensk.

In če lik neporočene, zblojene, rahlo vulgarne ženske brez dlake na jeziku sodi v kanon romantične komedije, je po navadi domena "najboljše prijateljice", ki v ključnem trenutku protagonistki servira nekaj neprijetnih resnic, je "revolucionarni" koncept Razuzdanke zgolj v tem, da to punco potisne v ospredje. Kar nastane, je (pre)pogosto povsem povprečen film, a s fantastično, nadarjeno, osvežujoče iskreno komičarko na čelu, katere glavni adut je, da nima popolnoma nobene težave s tem, da se včasih predstavlja kot popolna tepka, čeprav to seveda ni.

Schumerjeva je zgodbo menda ohlapno osnovala po svojih izkušnjah z zmenkarjenjem in samskim življenjem, kar je tudi največja prednost scenarija: za romantično komedijo material deluje presenetljivo avtentično, ne le kot sad neskončnih brainstormingov cele scenaristične ekipe. Ne glede na to, ali se z njenim likom identificiraš ali ne, ima Amy nekaj inteligentnih vpogledov v naravo razmerij in "ženske psihe" (če naj bi ta sploh imela kak skupen imenovalec). Filmska Amy ni samo papirnat lik, ki strelja duhovite enovrstičnice, ampak tridimenzionalna osebnost s tudi zelo človeškimi hibami; do ljudi, ki so ji najbližje, zna biti v samoobrambi neverjetno zlobna. Dovolj je zaverovana vase, da jo bolj zanima lasten užitek kot to, kaj si bodo ljudje o njej mislili.

Amy (Amy Schumer), nekakšna nadgradnja lika namerno butaste blondinke v seriji Inside Amy Schumer, je veteranka zvez za eno noč in serijskega zapijanja, zaradi katerega se včasih brez spominov na pretekli večer zbudi v kaki postelji na - oh, strah in groza - Staten Islandu. Seveda pa ima, v maniri Carrie Bradshaw, ravno dovolj glamurozno službo, da se filmu z banalnostmi preživetja ni treba zares ukvarjati: novinarka je za moško revijo, ki producira pulitzerja vredne presežke v slogu "Nisi gej, samo ona je grda". Nekega dne ji tako na grbo pade zadolžitev, spisati članek o piflarskem športnem zdravniku Aaronu Connersu (Bill Hader), ki se na Amyjino grozo izkaže za tiste vrste čudaka, ki po skupaj preživeti noči punco - torej njo - dejansko pokliče že naslednji dan. Amy pa, po drugi plati, že od mladih let sledi mantri svojega prešuštniškega očeta, da "monogamija ni realističen koncept", in ne vidi kakega pravega razloga za spremembo (Njena sestra, Kim (Brie Larson), je imela diametralno nasprotno reakcijo na tak očetovski lik in se poročila z najbolj dolgočasnim, poštenim tipom (Mike Birbiglia), kar jih je lahko našla.)

Človek težko krivi Billa Haderja, da je njegov lik tako medel: zgodba nam nikoli zares ne pokaže, zakaj naj bi bil Aaron, prototip Prijaznega Fanta, sploh zanimiv, za piko na i pa je kemija med njim in Schumerjevo praktično neobstoječa: veliko bolj tridimenzionalen in življenjski je Aaron v svojih prizorih z najboljšim prijateljem (in to ni nihče drug kot Lebron James) kot pa v etapah predvidljive romance z naslovno junakinjo. Samo nekje v domeni filmske fikcije lahko človek pogojno sprejme idejo, da sta posameznika, ki bi težko imela manj skupnega (razen tega, da sta oba spala s tremi ... ženskami), lahko par. Kar nekaj kilometrine film potegne iz komičnega plasiranja košarkarske zvezde Jamesa kot iskrenega, romantičnega naivneža, ki gleda Downton Abbey in Amy zaščitniško zaslišuje, kakšne "namene" ima z njegovim kolegom.

Apatow je v svoj film natrpal še malo morje stranskih vlog in zapletov, in nekateri se pač obnesejo bolje kot drugi: Tilda Swinton je seveda fantastična v svoji karikaturi Hudičevke v Pradi, kot afektirana, a krvoločna urednica revije za moške, ki se ji zdijo članki tipa "priročnik za masturbiranje v službi" fantastična ideja; malo manj se na primer obneseta Ezra Miller kot plašni pripravnik, ki bo proti koncu dobil svoj - ne preveč duhovit - skeč, in pa rokoborec John Cena kot Amyjin s steroidi napumpani fant, ki je iztočnica za nekaj predvidljivih gegov o potlačeni homoseksualnosti. Zdi se, kot da Apatow zvezdniške epizodne vlogice nabira kot trofeje, pa čeprav v nekaterih primerih - Marisa Tomei in Daniel Radcliffe se denimo pojavita v popolnoma nesmiselnem filmu v filmu - ne služijo ničemur, razen morda temu, da vidimo, s kom vse je režiser prijatelj.

Težava z Razuzdanko je predvsem v tem, da je film kake pol ure predolg, in da se ravno v tej zadnji etapi postopoma, skoraj potuhnjeno prelevi v točno tak stereotipen, reakcionaren rom-com, kakršne naj bi zasmehoval in presegal. Čisto neironično sledi klasični narativi o poškodovanem posamezniku, ki se mora naučiti zaupati edini osebi, ki nad njim ni pripravljena obupati. Kot da bi se "razuzdanka" v zadnjem hipu odločila, da pa si morda vendarle želi biti Meg Ryan iz devetdesetih, in iz rokava privleče prežvečeni filmski trop obupanega teka po newyorških ulicah na lovu za moškim svojega življenja.

Ne glede na vso emancipirano bravuro in rušenje stereotipov o spolnih vlogah je film kot celoto težko videti drugače kot klasično apatowsko moralko, ki se neizogibno konča s spoznanjem, da je treba na neki točki v življenju otročarije pustiti ob strani. "Moralno opažanje" Razuzdanke je, da sta konstantno žuranje in aktivno spolno življenje simptom globlje notranje stiske, urejena eksistenca z možem in otrokom pa znanilec čustvene uravnoteženosti.

Veliko je bilo napisanega o tem, da Razuzdanka končno prinaša feministično interpretacijo tipično šovinističnega žanra, češ da se Amyjin lik nikoli ne opravičuje za svoje "razpuščeno" vedenje. Ampak najbrž se ji niti ni treba, če je bila prej tako očitno nesrečna in neizpolnjena?

Kako nam lahko film, ki se prodaja kot odklon od konvencionalnega portretiranja moško-ženskih vlog, junakinjo nekje po poti zamenja za "zlomljen" kupček nesreče, kot si pravi sama, ki se bolj ali manj opraviči za svojo preteklost, da lahko dobi pepelkast zaključek, vreden filma s Katherine Heigl? Rahlo antiklimaktično, pa naj je navijaška plesna točka še tako dobro skoreografirana.

Ocena: +3; piše Ana Jurc