Če ste videli katerega koli od filmov ali serij, ki jih je Sorkin napisal (Zahodno krilo, Socialno omrežje, Steve Jobs ...), vas ne bo presenetilo, da je Velika igra skupek lucidnih monologov, ki jih protagonisti nizajo kot kitice gostobesednega rapa. Sorkin je v protagonistki očitno našel nekaj, s čimer se lahko identificira (ambicioznost, natančnost, doslednost?) in iz nje ustvaril naslednjega v liniji svojih filmskih alter-egov: Molly Bloom je "pametnjakovička" s hiperaktivnimi možgani, ki v pogovore na videz brezbrižno vpleta nepotrebne, a zgovorne detajle - od naklona piramide v Gizi do svojih rezultatov na maturi in tega, kakšen je vonj v središču vesolja (po rumu in malinah, mimogrede).

Kot režiser je Sorkin konvencionalen in adekvaten: pove, kar mora povedati, pri tem pa si ne privošči kakih stiliziranih dodatkov ali meandrov. Film je uspešen predvsem zaradi neverjetnih igralskih dosežkov v glavni ženski in stranski moški vlogi; Jessica Chastain si oskarjevsko nominacijo vsekakor zasluži, pa čeprav se ta hip zdi, da bo letošnje leto, najbrž upravičeno, pripadlo Frances McDormand v Treh plakatih pred mestom. (Skoraj neverjetno se zdi, da Jessica Chastain, konsistentno odlična v svojih vlogah, še nima oskarja.)

Literarna predloga za scenarij je bila torej avtobiografija "pokeraške princese" Molly Bloom, ki je v Los Angelesu in pozneje v New Yorku prirejala partije pokra z visokimi vložki; zaradi tega jo je preganjal FBI. Sorkin zgradi nelinearno, a ne preveč kompleksno časovno premico, ki se začne z aretacijo sredi noči, nato pa se vrne k predzgodbi, ki je Molly pripeljala v kašo, iz katere se mora zdaj rešiti s pomočjo odvetnika Charlieja Jaffeyja (Idris Elba).

A vrnimo se na začetek. Velika igra na srečo ni zgodba o pokru, ampak zgodba o moči, natančneje: o moči, ki jo imajo vplivni možje nad svojo okolico. Molly Bloom je bila nadobudna smučarka, ki je morala zaradi hude nesreče svojo kariero končati, še preden se je ta zares začela. Molly ima že od zgodnje mladosti težavno, konfliktno razmerje z očetom, priznanim psihologom (Kevin Costner), brata - eden od njiju je olimpijski smučarski prvak Jeremy Bloom - pa vidi predvsem kot tekmeca v bitki za očetovo naklonjenost. Ko mora po poškodbi na snegu svoje življenje zastaviti na novo, odpotuje v Los Angeles, kar najdlje stran od svoje dušeče družine.

Službo najde kot pomočica arogantnega, prepotentnega filmskega producenta, ki prireja ekskluzivne partije pokra v klubu Cobra Lounge - ne, avtorica se ni pretirano trudila zakamuflirati slavnega Viper Rooma. Tudi imena filmskih zvezdnikov, ki so prihajali na ta srečanja, so spremenjena, a že z nekaj kliki lahko vsak ugotovi, za koga gre - po svojih pokeraških podvigih v Viper Roomu sta med drugim slovela Ben Affleck in Tobey Maguire, v filmu ne preveč naklonjeno ovekovečen kot sluzavi Igralec X (Michael Cera). Molly se spotoma nauči skrivnosti igre in kmalu postane tako dobra, da jo producent skuša onemogočiti.

Sorkin se presenetljivo zadržano ogne izrecnim ubeseditvam merjenja moči med Molly in moškimi v njenem življenju; v ločenih prizorih spremljamo njene majhne in večje bitke z očetom, šefom in (pozneje) z odvetnikom, ki noče prevzeti primera z naslovnic tabloidov. Cela Mollyjina eksistenca je boj za prevlado, ki jo skuša doseči prek organiziranja partij pokra. Ko ji Igralec X uniči vse, kar je zgradila v Los Angelesu, preseli svoj posel v New York in se ga loti še veliko bolj velikopotezno. (Igralec X je takrat očitno mislil, da je imel v njunem spopadu zadnjo besedo, a danes ga poznamo predvsem po tem, da je pribočnik veliko slavnejšega oskarjevca ...)

Objektivno gledano, Molly ni lik, za katerega bi bilo lahko navijati, še posebej, ker ji v najhujšem primeru grozi, da bo šla v zapor za nekaj, kar je v resnici storila. Vseeno pa Jessica Chastain izžareva tako moč, tako voljo do preživetja, da se je težko upreti njeni zaverovanosti v zmago. Ne nazadnje je tu še moralna komponenta: Molly noče razkriti imen svojih strank, pa čeprav bi to zanjo lahko pomenilo višjo zaporno in denarno kazen (Bi moški protagonist smel biti inteligenten, drzen, kompleksen in še vedno zanimiv, ne da bi bilo treba ob tem izrecno izpostaviti, da je globoko v sebi tudi dober? O tem se boste morali odločiti sami.)

Nepričakovano etična drža je vir konflikta med Molly in njenim odvetnikom. Chastainova in Idris Elba v verbalnih spopadih premoreta toliko kemije, da si človek za trenutek zaželi razplet v maniri romantične komedije (čeprav kaj takega seveda ni mogoče).

Največja - in najbolj "sorokinovska" hiba filma je sklepno dejanje, ki ne more pustiti, da bi gledalci sami razvozlali uganko Mollyjine duše, ampak se zateče k ceneni poppsihologiji in reduktivnim sklicevanjem na "težave z očkom". Prizor soočenja z očetom je znosen samo zato, ker je Kevin Costner v njem preprosto sijajen. Seveda konflikten odnos s starši marsikoga zaznamuje za celo življenje, a vseeno se zdi leno, krivdo za cel kup zavestnih odločitev, za celo življenje postaviti na prag "slabega očeta".

Velika igra na sreči ni film o pokru in tudi ni film o zvezdništvu in glamurju. Pod pretvezo klasičnega soočenja med idealistom in neizprosnim sistemom Sorkin raziskuje veliko zanimivejšo zgodbo o moči, o tem, kaj je potrebno, da si jo pridobiš, in o razlogih, zakaj moč sploh hočeš (Molly, v nasprotju s kakim Jordanom Belfortom, naprej ne žene pranapihnjeni ego.) Tudi če bo na koncu izgubila vse do zadnjega beliča, je jasno, da Sorkin Molly Bloom vidi kot zmagovalko: kot močno osebnost, ki je iz niča zgradila imperij, ob tem pa obdržala svojo integriteto.

Ocena: 4-; piše Ana Jurc