Njegovo pisanje odlikuje svojevrstna kombinacija skandinavskega literarnega izročila – Dahl, sicer rojen v Walesu, je bil po starših norveškega rodu – in izbranega britanskega humorja, nadgrajena z izrednim in prav nikoli podcenjujočim ali celo pokroviteljskim odnosom do mladega bralca. Za Dahla so bili otroci pač enakovreden člen v pisateljsko-bralski simbiozi, ki so se za končni srečni razplet zgodbe včasih morali pogumno soočiti tudi s kakšnim strašnejšim poglavjem.

In k sreči je prav takšna – pogumna, lepa, polna vere v čudežno in hkrati do občinstva prav nič podcenjujoča – tudi nova filmska adaptacija ene Dahlovih najbolj priljubljenih zgodb, Velikega dobrodušnega velikana. VDV-ja, kot prijaznega velikana v zgodbi na kratko označi mala deklica Zofija, je na filmska platna po dolgoletnih produkcijskih predpripravah privabil režiser Steven Spielberg, ki se je ob odličnem scenariju pokojne scenaristke Melisse Mathison uspešno izognil vsem pastem hitrega sodobnega življenja in dopustil, da se zgodba v otroško domišljijo usidra v svojem lastnem pripovednem tempu.

Gledalec – film bo očaral tudi starejše – ima tako dovolj časa, da glavno junakinjo siroto Zofko dobro spozna, še preden jo Veliki dobrodušni velikan odnese s sabo v Velikanijo, kjer jo nauči loviti sanje in ji razkrije njihov glavni pomen. A v Velikaniji živijo tudi drugi, še večji velikani, ki nikakor niso tako dobrodušni, še več, njihova najljubša jed so človeški otroci in zgodba se kmalu začne odvijati z vrtoglavo naglico, v kateri morata pokazati pogum tako mala Zofka kot veliki VDV, pa še angleška kraljica povrhu. Nazadnje se, seveda, vse izteče dobro, pa čeprav ne v čisto klasičnem pravljičnem smislu popolnega srečnega konca. Ustvarjalcem se je posrečilo ujeti tudi to.

Če bo mlajše gledalce Spielbergov Veliki dobrodušni velikan očaral predvsem s svojo izredno čarobnostjo, ki le malo zaostaja za knjižno predlogo, pa bodo starejši uživali tudi v odličnem prevodu, ki ne prezre nobene Dahlove duhovite besedne domislice, ampak jih celo nadgrajuje. Čudežno se lahko skriva tudi v temi kinodvorane, le prepustiti se moramo.

Gaja Pöschl; iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).