Zavedati se je treba, da je imel J. J. Abrams v tej igri za velike zaslužke precej jasno začrtano nalogo: od mrtvih obuditi franšizo Vojna zvezd s filmom, ki bo na krov Tisočletnega sokola vrnil stare oboževalce, ki so jim zgrešeni preddeli (Epizode I-III) vse skupaj zagravžali, obenem pa v franšizo vpeljati naslednjo generacijo, ki se bo v nove like zaljubila tako, kot so se njihovi starši v Luka, Hana in Leio; vse to se mora dogajati v svetu, ki ga veže cel kup predzgodb, pravil in konvencij.

V eni od teh dveh točk je Abrams uspešen, v drugi za spoznanje manj. (Pomagalo je, da je v scenaristični ekipi Lawrence Kasdan, ki se je podpisal pod kultna Imperij vrača udarec in Jedijevo vrnitev.) Vdane privržence franšize pač težko razočaraš, če jim ponudiš vse njihove najljubše elemente v svetlečem novem pakiranju - kar je izvrstno za posel ("Saj ni bilo vse slabo," Leia pomenljivo pomežikne Hanu), a vsaj malce škodi filmu kot samostojni umetnini.

Pozor: v recenziji seveda teče beseda o vsebini filma - branje na lastno odgovornost.

Epizoda VII na izvirno trilogijo ne spominja le po vsebini, ampak tudi po tempu, rezih med prizori, glasbi Johna Williamsa in posebnih učinkih. Celo kostumografija ter peščene in ledene pokrajine se zdijo nekam znani. A vsak posnemovalec je tudi kritik: napake pretiranega naslanjanja na računalniško animacijo, ki je pokopalo Lucasove preddele, Abrams ni ponovil. Zavestno skuša poustvariti občutek leta 1977 in se zato večinoma drži rekvizitov in praktičnih učinkov, namesto da bi se zanašal na magijo poprodukcije.

Iz tistega arhetipskega ležečega uvoda, ki se v rumenih črkah plazi čez zaslon, izvemo, da je Luke Skywalker (Mark Hamill) kmalu po dogodkih iz Jedijeve vrnitve izginil; praznino na oblasti, ki jo je za seboj pustilo zrušenje Imperija, je zapolnil fašistični Prvi red, ki - kot vidimo že v prvih prizorih - nima nikakršnih zadržkov pred medplanetarnim genocidom in kolateralno škodo, ki ju pušča za seboj. Republika vztraja pri svojem odporu, a tudi oni ne vedo, kam se je vdrl Luke; sled za njim se skriva na koščku zemljevida, za katerim se ženeta obe strani, skriva pa se v drobovju okroglega malega droida BB-8 (presenetljivo simpatičen dodatek k franšizi).

Odporniški pilot Poe (Oscar Isaac; bolj ali manj reinterpretacija lika Hana Sola izpred štiridesetih let), ki mu grozi, da bo padel v roke vaderjevskemu klavcu (Adam Driver), droida nažene proti peščenim sipinam z napotkom, naj "se izogiba težavam". (Pa kaj še.)

Mladi protagonisti Sile so zanimivi, presenetljivi liki, na katere se je lahko navezati. Poleg Poeja sta tu še Rey (Daisy Ridley), pobiralka odpadkov na odročnem puščavskem planetu Jakku, in Finn (John Boyega) - v resnici jurišnik FN-2187, odpadnik iz vrst Prvega reda. (Brez skrbi, razloženo je, da jurišniki niso več kloni, zaradi česar je lahko posameznik po videzu in čustvih drugačen od drugih). Rey in Finn - tukaj je očiten nastavek za ljubezensko zgodbo - sta komplementarna lika: ona je neustrašna in odločna, on pa na tihem dvomi, da v resnici zmore biti junak, za kakršnega se izdaja.

Seveda, Epizoda VII nam skuša eksplicitno pokazati, da je v koraku z ero Katniss Everdeen, v kateri protagonistk ni treba učiti, kako se pilotira vesoljska plovila - in, roko na srce, Rey je vsaj toliko, če ne še zanimivejši lik, kot je Luke Skywalker kadar koli bil. ("Ni me treba držati za roko!" so skoraj prve besede, ki jih nameni Finnu.) Drugače povedano: Rey ni princeska, ki bi jo bilo treba reševati, Daisy Ridley pa je v svoji vlogi veliko bolj suverena od prestrašenega, cincajočega Boyege.

Če sta Luke in Leia (Carrie Fisher; ne nazivamo je več s princeso, ampak z "generalko") v filmu predvsem zato, da vzpostavljata kontinuiteto in predajata štafeto mlajši generaciji, je Han (Harrison Ford) dobil več kot le epizodno vlogico: ko nekje na sredini s Chewbacco vkorakata v kader, postane jasno, da je do tistega trenutka v filmu nekaj manjkalo. Ko se - v družbi Rey in Finna - vkrcata na Tisočletnega sokola (plovilo tudi tukaj, v dobri stari tradiciji franšize, zmerjamo s "kupom stare pločevine"), se akcija lahko šele res začne. Han pripomni, kot vsakokrat, da "nima dobrega občutka glede tega". Zabavna "interna" šala je tudi v tem, da Reyina generacija Hanove dogodivščine dojema kot mit, s podobnim strahospoštovanjem, kot mi danes razpravljamo o Lucasovi trilogiji - skratka, Sila se prebuja v izročilo vrača smisel za humor, ki se je tam nekje okrog Grozeče prikazni iz nje popolnoma izgubil.

Temna stran je, seveda, od nekdaj bolj seksi. Kapetanka Phasma (Gwendoline Christie) sicer v tem filmu še nima nobenega pravega dela, zato pa si da Domnhall Gleeson toliko več duška kot bledolični vesoljski nacist, general Hux; predstavljam si, da ga v katerem od naslednjih filmov čaka spektakularno strmoglavljenje. V resnici pa so seveda vse oči uprte v novi lik Kyla Rena (Driver), ki je vse, kar bi moral biti Anakin Skywalker v preddelih: ambiciozen, povzpetniški in notranje razklan; negotov antagonist, ki mora zagrešiti pošasten zločin, da bi se dokazal sebi in vrhovnemu vodji Snoku (Andy Serkis, ki je videti prej kot kak lik iz Gospodarja prstanov kot iz Vojne zvezd).

Morda se zdi, da dolgolasi Driver v prizorih, v katerih sname čelado, ni dovolj grozljiv in megalomanski, a v tem je ravno poanta: na začetku svoje poti je še muhast fant, nagnjen k ljubosumju in ihtavim izpadom ob neljubih novicah, ne pa še zakrnjena velesila, kakršna je bil njegov idol (stopljena kultna čelada dobi svoj prizor). V tem pogledu je Kylo Ren eden bolj zanimivih, kompleksnih likov v celi sagi, Driver pa s svojim vedno rahlo prezirljivim pogledom presenetljivo dobra igralska izbira.

A kaj, ko so vsi ti liki ujeti v ciklično ponovitev že znanega loka: v strahu, da ne bi ponovil napake kritiško sesutih preddelov, se Abrams raje varno drži svojega plota in originalne trilogije; Sila se prebuja je v resnici tako blizu Novemu upanju (ter v manjši meri Epizodama V in VI), da je meja med hommageom in kopiranjem na mestih zabrisana. Seveda je apeliranje na našo nostalgijo pragmatičen in učinkovit prijem, ampak na trenutke so neskončne reference na prejšnje filme tako očitne in pogoste, da motijo organski razvoj zgodbe. (Mar je C-3PO ob novem droidu res integralen in relevanten del zgodbe, ali pa je v filmu samo zato, "ker so ga fani hoteli videti"? Takih odločitev je bilo med pisanjem scenarija še nekaj).

Če odmislimo osnovni razkol med temno in svetlo platjo Sile, se Vojna zvezd ne vpisuje v (trenutno moderno) tradicijo distopične znanstvene fantastike; drži se tem prijateljstva in upiranja avtoritarnemu režimu in se pri tem zadovolji z nekompleksnimi, binarnimi nasprotji. V svojem jedru je Sila se prebuja melodramatična in sentimentalena štrena, vesoljska opereta, ki prekipeva od optimizma in energije, film, ki te potegne vase in pri tem ne pušča nobenega prostora za cinizem. Seveda ima napake, okrog katerih bi se dalo dlakocepiti - dialogi so včasih formulaični, preveč je naključij, še enkrat razstreljujemo Zvezdo smrti, pa čeprav pod drugim imenom - ampak, roko na srce, tudi Lucasova izvirna trilogija, ki velja za nesporno največji filmski fenomen v zgodovini, je vse prej kot popolna.

Glede na to, da prvi filmski spin-off prihaja že čez točno eno leto (Rogue One), da nadaljevanj sage niti ne omenjamo, je jasno, da se bomo nove-stare galaksije še prenažrli: a zdaj je še prekleto zabavna.

Ocena: +4; piše Ana Jurc