Od prvega prizora naprej je jasno, da Volk z Wall Streeta pomeni precejšen odklon od Scorsesejeve stalne prakse: preveva ga lahkotna, neobremenjena razpuščenost, kakršne od častitljive 71-letne ikone ne bi pričakovali in ki ji pritiče nabuhlost v vsem od scenografije do vlog in dialogov. Glavna hiba tehnično dovršenega, manično hiperaktivnega filma je njegov tempo, ki bi mu gotovo koristila malo večja strogost v montažni sobi in ki celoto iz minute v minuto bolj vleče k tlom. Čeprav so sekvence, kot je prizor DiCapriovega zadetega krotovičenja po stopnicah, v katerem je videti kot umirajoča riba na suhem, vsaj oskarjevske nominacije vredni dosežki pa "Volka" iz pronicljive analize etične izpraznjenosti Wall Streeta spreminjajo v manieristično fresko dekadence.

Kot se za Scorseseja spodobi, je film seveda čudovito narejen: sijoča fotografija, premišljeno uporabljena glasbena podlaga in praviloma sami izjemni igralski nastopi. Čeprav je "Volk" seveda DiCapriov film, pa najprej (in morda celo najmočneje) v svojem kratkem uvodnem prizoru zablesti Matthew McConaughey, ki kot nekakšen križanec med ptico roparico in Gordonom Gekkom svoj "pohlep je dober" govor spelje nekje na meji med komedijo in dramo (njegovo ritmično tolčenje po prsih pa je tako ali tako prizor, ki se človeku v celotnem filmu najbolj vtisne v spomin). Jonah Hill, vedno najbolje porabljen kot rahlo nadležen stranski lik, je s svojimi pobeljenimi zobmi vulgaren komični vložek, Kyle Chandler pa blesti kot verjetno edini pozitivec v filmu, trmast in nepodkupljiv agent FBI-ja. Omeniti je treba seveda tudi Katarino Čas, Švicarko slovenskega (in ne slovaškega, kot je eksplicitno razloženo) rodu, ki svojo kratko vlogico unovči bolje, kot je na primer tisto v predlanski komični drami The Guard. (Če slovenske zastave še nikoli niste videli plapolati na ozadju golih deklet in kupov denarja na razkošni jahti, bodite pozorni v drugi polovici filma.)

In nato je tu DiCaprio, Scorsesejev "novi De Niro", tokrat v vlogi, v kateri bi se dalo najti številne podobnosti z Luhrmannovim Velikim Gatsbyjem: tudi Jordan Belfort je, tako kot Jay Gatsby, prototipni ameriški t. i. "self-made man", za katerega se zdi, da mu svet na njegovih razvratnih zabavah leži pred nogami. (Le da smo Gatsbyjevo penino in ognjemete tukaj zamenjali za prostitutke, kokain in torpediranje pritlikavcev.)

Scorsese si je za predlogo svojega filma izposodil avtobiografijo resničnega Jordana Belforta, borznega posrednika in virtuoznega prevaranta, ki se je kot nekakšno sprevrženo utelešenje ameriškega sna iz srednjega razreda izvlekel z lastnimi napori. Proti koncu osemdesetih je, po kratki in spodleteli karieri na Wall Streetu, v zanikrni garaži na Long Islandu ustanovil lastno borzno posredniško hišo s premišljeno dostojanstvenim imenom Stratton Oakmont. Bajno bogastvo, ki si ga je kmalu nagrabil, se je kopičilo skoraj izključno na račun prodajanja ničvrednih, poceni delnic ljudem, ki si izgub niti niso mogli privoščiti. (Detajli njegovih mahinacij so menda tako zapleteni, da ob njih filmski Belfort, medtem ko nam svoje početje razlaga naravnost v kamero, samo zaničljivo odmahne z roko.) Leta 1998 ga je FBI obsodil zaradi borznih goljufij in pranja denarja ter ga za 22 mesecev poslal za zapahe. Danes je, seveda, motivacijski govornik.

Čeprav v Volku z Wall Streeta ni fizičnega nasilja, kakršnega bi od režiserja Dobrih fantov in Ulic zla pričakovali, pa apetit njegovih junakov (za seks, droge in predvsem denar) ni nič manjši kot nekdaj - le posledice teh apetitov so namesto v tonu grške tragedije zaigrane na noto črne komedije. Belfort je na svojo lastnino - lepo ženo, helikopter, ki ga pilotira mrtvo pijan, bančne račune v Švici in več drog, kot bi jih lahko užil Brazgotinec - ponosen vsaj toliko kot na vse, kar je moral narediti, da se je do nje dokopal. "Denar te naredi dobrega človeka," je prelomno spoznanje, ki se mu utrne nekega dne. "Z denarjem lahko rešiš klinčevo pegasto sovo." Ne da ima v načrtu reševanje kakih pegastih sov, seveda.

Film ne premore nobenega resničnega razvoja karakterja, česar pa verjetno ne gre razumeti kot pomanjkljivost scenarija Terencea Winterja, pač pa kot integralni del sporočila. Tako kot Belfort ni oseba, ki bi bila dovzetna za osebnostno rast in spremembe, tudi Scorseseja ne zanima "kazen", ki se nikoli ni zares zgodila, ampak predvsem (oziroma samo) "zločin". Še najmanj iskreno deluje uvodni del, v katerem Jordan naivno računa, da mu bo uspelo samo s trdim delom in integriteto - preden se torej dokončno ugnezdi v svojo osebnost premočrtnega sociopata. To pa ne pomeni, da film, čeprav zelo gledljiv, ni predolg: Belfort in njegovi "volkovi" zgolj kopičijo eksces za ekscesom, dokler po treh urah njim - in večini občinstva - dokončno ne zmanjka sape. Zadnja tretjina tako ne pokaže ničesar, česar ne bi razdelali že prvi dve, in zato deluje kot nekakšen samoreferenčni deja vu.

In vendar režiser, ki se naslaja nad vsako dekadentno podrobnostjo Belfortovih eskapad, niti drobca radodarne minutaže - kar je omenilo že več (nenaklonjenih) kritikov - ne nameni investitorjem, ki jim je svoj prazni zrak prodajal; nekateri so bili premožni, drugi so si ničvredne delnice komaj privoščili -, izgubili pa so vsi. Tem anonimnim žrtvam še najbližje pridemo v prizoru, v katerem Jordan med telefonskim pogovorom z breztelesnim, omahljivim vlagateljem simulira, kako ga prikloni v pasu in si ga vzame od zadaj.

Bo že res, da ne moreš predolgo strmeti v sonce, ne da bi oslepel: Scorsese se v amoralnost svojih povzpetnikov potopi tako zelo temeljito, da nazaj na površje ne more priplavati popolnoma čist. Če nam je še npr. v Taksistu lahko pokazal svet skozi oči Travisa Bickla, a ob tem ohranil distanco med njim in seboj, je v "Volku" tako zelo hipnotiziran od "kulskosti" življenjskega sloga svojih protagonistov na najbolj površinski ravni, da v ključnem trenutku ne premore moči za obsodbo njihovega etičnega in moralnega razkroja ... Razen seveda, če je njegova kritika uperjena drugam. Morda je pravega krivca treba iskati med obrazi lahkovernih ovčic, ki v zadnjem prizoru z odprtimi usti poslušajo zdaj že razvpitega in "reformiranega" Belforta, ki jim - tokrat v formatu motivacijskega govora - spet obljublja hiter zaslužek za majhen trud. Morda ni (samo) Belfortov moralni kompas tisti, ki je popolnoma izkrivljen.

Ocena: 4; piše Ana Jurc