Brad Pitt je bil in ostaja eden najboljših igralcev svoje generacije, eden redkih, ki se po medlih začetkih in prvem uspehu romantičnih dram ni pustil zapeljati mitu lastnega seksapila: vsako Jesensko pripoved ali Sedem let v Tibetu je znal uravnotežiti s projektom, ki je preizkušal njegove meje in ga plasiral še kako drugače kot samo lep obraz. Nekoč ga najbrž čaka tudi igralski oskar - kot producent drame 12 let suženj zlati kipec sicer že ima - in njegova oskarjevska kampanja je, če nič drugega, manj utrudljiva, kot je bila DiCaprieva. Bi mu lahko tisti zadnjo stopničko pomagala preplezati Zaveznika, vojna drama stare šole v režiji oskarjevca Roberta Zemeckisa (Forrest Gump)? Z eno besedo: ne.

Težko je reči, kam in zakaj je izginil igralec, ki je bil za Terryja Gilliama v 12 opicah pripravljen iti do konca, a namesto njega je Zemeckis dobil voščen kip, ki ga ne ogreje niti razbeljena maroška puščava. Že res, da so čustva v vojnem času znak šibkosti, a zdi se, da se je Pitt od vloge distanciral do te mere, da pred kamero deluje skoraj robotsko. (A vseeno sta z Marion Cotillard neprimerljivo prepričljivejši par od Angeline Jolie in Johnnyja Deppa, ki sta v Turistu neuspešno skušala ustvariti vsaj trohico seksualne napetosti.)

V resnici celoten film muči ista hiba kot Pittovo igro: Robert Zemeckis se trdno oklepa plitkega dela bazena. Do končne katarze nas varno pripelje na učinkovit, preračunljivo sentimentalen način, ne da bi se resneje posvetil kompleksnemu ustroju svojih protagonistov. Zaveznika imata na prvi pogled vse - akcijo, dramo, razbolena čustva in celo strmoglavljeno nemško letalo na urejeni britanski zelenici - le za kako poglobljeno psihologijo v scenariju ni prostora.

Mimogrede: scenarij za Zaveznika je spisal Steven Knight, ki je že v Smrtnih obljubah (Eastern Promises) spletel zgodbo o tajnem agentu, ki lovi izmuzljivo ravnotežje med pravo in privzeto identiteto. Zemeckisova režija je seveda neprimerljiva s hladnim, analitičnim Davidom Cronenbergom, kar samo po sebi niti ni slabo: v resnici Zaveznika terjata eleganten, klasičen pristop, ki filmskih referenc ne išče pri sodobnikih, pač pa pri mojstrih v rangu Hitchcocka in Michaela Curtiza (to, da je prva etapa zgodbe postavljena v Casablanco, seveda samo po sebi vabi k primerjavi s kultnim filmom, v kateri Zemeckis absolutno potegne krajšo).

V uvodnem prizoru se samotni vojak s padalom spusti v maroško puščavo in se nameri proti Casablanci, kjer bo naš bogartovski lik, pilot Max Vatan (Brad Pitt), srečal svojo Ingrid Bergman, očarljivo Francozinjo Marianne Beauséjour (Marion Cotillard). Max in Marianne sta tajna agenta zavezniških sil, ki sta zakonski par samo za potrebe misije: narediti morata atentat na visokega nacističnega funkcionarja, ki je nameščen v Maroku. (Marianne skrbi, da Maxov pariški naglas morda ni dovolj avtentičen: mene preseneča, da njegovo ameriško francoščino sploh kdo razume.) Da ne bi vzbudila suma v radovednih sosedih, morata igrati tudi trenutke zakonske intime: samo vprašanje časa je, preden se zaigrana čustva umaknejo pravim. Max v razbeljeni puščavi priročno pozabi na svojo mantro, ki prepoveduje vpletanje čustev v službene zadeve.

A vse to je bil le kratek prolog. Glamur eksotične lokacije hitro zamenjamo za pusto sivino Londona, kjer je vojna veliko bolj umazana in vseprisotna. Marianne mora hčerko roditi v metežu nemškega bombardiranja, Maxa pa vidimo, kako hladnokrvno postreli ranjene sovražnike v tovornjaku, ki ga je tik pred tem onesposobil z ročno granato. Nepošteno bi bilo povedati več: dovolj je vedeti, da bosta zvestoba in lojalnost ob težkih obtožbah na preizkušnji.

Po relativno velikem razkritju v drugi polovici zgodbe je občutek, da film z nami čustveno manipulira, tako močan, da je težko čutiti kako globljo empatijo do junakov. Razplet je neizbežen in v isti sapi niti najmanj logičen: scenarij je stoodstotno v vlogi grajenja razpoloženja, potiskanja likov v mejne etične situacije, pa naj bo to še tako skregano z interno logiko na začetku zastavljene zgodbe.

Podobno shematizirano je tudi malo morje stranskih likov, med katerimi pogojno izstopa le Jared Harris kot protagonistu nadrejeni časnik.

Zemeckisov stalni sodelavec, direktor fotografije Don Burgess, ne skopari z elegantnimi, spoliranimi prijemi: v filmu je cel kup lepih sledilnih posnetkov in premeteno postavljenih kadrov, ki ljubezni v srcu zgodbe vdihujejo mitske razsežnosti.

Roko na srce, v poplavi superjunakov in sorodnih blockbusterjev je skoraj očarljivo zastarelo, ko se v kinematografih pojavi visokoproračunski film, katerega ciljno občinstvo niso osemnajstletniki. Kdor v multipleksih pogreša velikopoteznost nekih preteklih časov, glamur in karizmo starega Hollywooda, bo v Zaveznikih - če zamiži na eno oko - lahko užival. Film, ki bi ga včasih odpisali kot pozabljivo, že neštetokrat videno zgodbo, je danes v resnici treba pohvaliti zaradi njegove ... drugačnosti. Film, kjer so posebni učinki uporabljeni skopo, pa še takrat v službi zgodbe - kaj takega!

Ocena: 3; piše Ana Jurc