Zlohotnica, režijski prvenec Roberta Stromberga, ki je sicer veteran vizualnih učinkov (Pijevo življenje) in scenografije (Alica v čudežni deželi, Avatar), je od Disneyjeve Trnuljčice neskončno zanimivejša pravljica, ki ne pojasnjuje samo, kaj se je zgodilo princesi Aurori, ampak tudi motivacijo, povode, slepi bes, obžalovanje in posledice tega dejanja - in to vse iz zornega kota "zlobne kraljice".

Zlohotnica je, v nasprotju s skoraj vsako klasično pravljično princesko, dejavna ženska protagonistka, ki dejansko poganja celotno kolesje zgodbe (in ne samo ubožica, ki se spopada z nesrečami, ki ji jih naprti svet), katere čustveni razpon seže vse do maščevalne jeze in ki mora za svoje napake tudi odgovarjati. Moški, ki ji je v življenju najbliže, je njen zvesti prijatelj Diaval (Sam Riley) - in ne princ, ki bi samo zaljubljeno čakal, da jo bo lahko rešil iz nevarnosti in se z njo poročil. Pod črto: Zlohotnica je eden izmed tistih redkih filmov za otroke, ki ne premore le vizualnih "gegov" in medmetov za odrasle (glej: Pixarjeve animacije), ampak predvsem empatijo, smisel za humor in širok čustven razpon. In seveda največjo zvezdo na svetu.

Angelina Jolie, ki je bila v zadnjih nekaj filmih videti, kot da bi bila raje na kaki humanitarni misiji (ali kjer koli drugje), je tokrat spet razgibala svojo igralsko mišico. Ne le, da je njena Zlohotnica z rogovi in (še dodatno) izklesanimi ličnicami hkrati magnetično lepa in obenem srhljiva - Angelina že z enim samim sarkastičnim dvigom obrvi zahteva nedeljeno gledalčevo pozornost; kdor koli ima to nesrečo, da se znajde z njo v kadru (še posebej Elle Fanning kot Aurora), preprosto zbledi v ozadje. Stereotipni lik zlobne čarovnice iz pravljične črno-bele dihotomije dobrega in zlega zmehča v dosti zanimivejšo sivino, s katero se da identificirati tudi zunaj okvirov mita.

Klasično francosko pravljico iz 17. stoletja je v parabolo bitke med spoloma pregnetla scenaristka Linda Woolverton. Zlohotnico spoznamo v mladih letih (Ella Purnell) kot majhno vilo z ogromnimi krili, ki z drugimi čarobnimi bitji živi v Pušči, deželi, kjer vladata taka sloga in mir, da vladarja niti ne potrebujejo. Iz sosednjega kraljestva k njim zahaja mladi Stefan (Michael Higgins) in z Zlohotnico se - kljub vsem razlikam med njima - kmalu zaljubita. A Stefan odraste v častihlepnega, šibkega moža (Sharlto Copley), ki ga za svoje zavojevalske namene izkoristi kralj Henrik. Mladenič se opre na svoje prijateljstvo iz otroških dni, da se Zlohotnici približa, in čeprav v ključnem trenutku ne zmore izpolniti kraljevega ukaza in je ubiti, svoje nekdanje dekle gnusno pohabi. (Da je bilo treba ženski, ki je imela malo preveč moči in samostojnosti, dobesedno prirezati krila, najbrž ni naključna metafora.)

Postopna preobrazba Zlohotnice iz prevarane, ranjene ženske v maščevalno furijo je tako logična in zanjo edini način preživetja. Prav "njen" Stefan, zdaj že nasilen in paranoičen tiran, je namreč oče deklice, na katero bo vrgla svoj slavni urok.

V drugi polovici filma je poudarek predvsem na odnosu, ki se počasi splete med Zlohotnico in Auroro, ki jo - tako narekuje prekletstvo - na 16. rojstni dan čaka usodno srečanje z zastrupljenim kolovratom. Tu je še trojica precej nadležnih vil (Imelda Staunton, Lesley Manville in Juno Temple), dobronamernih, a nesposobnih frfotajočih bitij, ki so zadolženi za vzgajanje dekleta na varni razdalji od dvora (in za občasen vložek situacijske komike). Da se prerokba kljub vsem naporom Aurorinih varuhov izpolni, najbrž ni treba posebej razlagati, prijetno presenečenje pa je, kako novi scenarij opravi s pravljičnim klišejem "poljuba prave ljubezni", ki mora princeso vrniti v življenje.

Tematska razvejanost Zlohotnice tako pusti veliko večji vtis kot računalniško zgenerirano goščavje pravljičnega kraljestva, sladkobnost njegovih prebivalcev in na trenutke ceneni ali kičasti posebni učinki (na primer zelene strele, ki švigajo iz protagonistkinih prstov). Za rogato pojavo Zlohotnice je bil odgovoren z oskarjem nagrajeni strokovnjak za ličenje Rick Baker, ki jo k sreči dvigne na občutno višjo raven od vizualne celote filma.

Zlohotnica ima svoje šibke točke - večino stranskih likov bi bilo še vedno lahko popredalčkati v klasičen repertoar pravljičnih pozitivcev in negativcev. Dalo bi se tudi argumentirati, da film v isti sapi, ko dekonstruira eno izmed svojih antologijskih negativk, vzpostavi nov enodimenzionalen lik zlobca, kralja Stefana. A celota je kljub lep primer nove vrste pravljice, ki se upa vprašati, kaj se je zgodilo prej in potem, ko je junakinja našla svojega princa na belem konju.

Ocena: 4; piše Ana Jurc