Hip zatem nadaljuje: "Mislim, da živiš v skoraj grozljivi askezi, oziroma ne, v njej uživaš." Roman, mestoma prepojen s krščanskimi, filozofskimi, literarnimi in umetnostnozgodovinskimi traktati, se na neki točki seveda mora dotakniti Knausgaardove protestantske (da ne rečemo kalvinistične) etike in antimoraliziranja, pa seveda Hamsuna, ki je v zavesti Norvežanov vgraviran še bolj usodno, kot sta pri Slovencih zapisana Prešeren ali Cankar.

Moj boj, druga knjiga, ki v vrhunski literarni maniri znova popisuje Karl Ovejevo življenje, ponuja fascinantno igro dvojnosti in dvobojev: dve ženi, dve problematični materi, dve družini, zaznamovani z alkoholizmom, dve samomorilski nagnjenji, dve državi (in ena nora Rusinja). Razdelitev človeškega na zavest in podzavest, iracionalnost in racionalnost. Dve branji Dostojevskega (neudoben/najstniški pisec!) in seveda dva vidika Hamsuna. Esejističnih ekskurzij je tokrat več kot v prvi knjigi, ampak to so po svoje najboljši deli romana, ki jih pomaga zapolniti Knausgaardov prijatelj Geir, intelektualni tekmec in provokator, občasno zatočišče normalnosti, kamor se Karl Ove zateče pred tegobami družinskega življenja.

Kajti druga knjiga Mojega boja je predvsem roman o peklu starševstva; poteka med letoma 2004, ko je končno spisal svoj drugi roman, in 2008, ko je začel snovati besedilo Mojega boja, ki smo ga brali v prvem zvezku. Karl Ove zapusti prvo ženo, se iz domovine preseli v Stockholm, tam spozna Lindo, dekle z manično depresijo, se z njo poroči, v treh letih dobita tri otroke. Predvsem pa skuša pisati. Če je bil Knausgaard v prvem delu brutalno iskren do svojih staršev, še posebej očeta (o katerem zdaj izvemo še strašno postmortalno skrivnost), je v drugem zvezku enako oster, ko govori o odnosu do svoje družine in ustvarjanja. Knausgaard ne pušča nobenega dvoma, Lindo ljubi ("… in vzšlo je sonce!"), enako svoje otroke. Ta stoični in zadržani protestant, ki ne verjame v Boga, ob vsakem novem rojstvu toči solze, toda če bi mu bila družina v napoto pri pisanju, bi jo zapustil.

Šteje predvsem pisanje, realistično, neolepšano, "avtofikcijsko". Karl Ove ne pozabi poudariti, da mu je od fikcije slabo in da je to zanj izguba časa. Zakon z Lindo je vrtinec čustvenih viharjev, sporov, sprav, poniževanj; otroci so veliko breme, a tudi "sladka bolečina", če si izraz izposodim pri Vladu Kreslinu. Kolikor ju razmerje destabilizira, ju tudi pomirja, in če se je Karl Ove sposoben pomirjati z ženo, se ni sposoben pomiriti s Švedsko, svojo drugo domovino, proti kateri usmeri toliko pikrih in naravnost militantnih opazk ("Nemogoče je natančno opisati, kako konformna je ta država"), da preseneča, da ga od tam niso izgnali.

Nekdo je Moj boj označil za "literarni resničnostni šov". Trditev verjetno drži, zagotovo pa po drugem zvezku že lahko sklenemo, da gre za veliko literarno serijo z začetka 21. stoletja.