Avtorja sicer bolj poznamo kot pesnika, njegov literarni izvor je očiten tudi v tej prozi, saj je več pozornosti posvečene opisom stanj kot akciji, več je izpisanih atmosfer kot delovanja, več je premišljevanja in premlevanja preteklega kot spopada za sedanjost in bolj zdravo in pravično prihodnost.

Čeprav ozračje malo spominja na tisto iz Jančarjevega Severnega sija, saj imamo podobo mesteca z njegovimi malo čudaškimi prebivalci in izločenega opazovalca, seveda aktualizirano, pa je vse precej manj usodno in eksistencialno izpostavljeno. Protagonist Peter Mrak je dojemljiv predvsem za estetsko in svoje notranje procese, ob tem pa do konca skeptičen do družbenega konteksta in sveta, ki ga obdaja, njegova edina akcija je poigravanje z mislijo na nasilje do visokošolskega sistema, ki ga pooseblja karikirani nesposobni profesor, in davkarije. Tam njegova apatična drža presenetljivo zaniha in dobimo občutek, da ga globalne stvari ne zanimajo, toliko bolj zanima sam sebe in je preobčutljiv za drobne krivice, ki se mu godijo.

Zdi se, da je Soba pod gradom roman, ki se hoče deklarativno ograditi od vsakršne družbene akcije, tam nekje zunaj so protesti, vendar jih opazovalec razume kot še eno igro moči in oblasti, protestniški vojvode so pridobitniki in polaščevalci preteklega, manipulatorji s sedanjostjo, prikriti geji s puncami, ki naj bi odvrnile pozornost od njihove usmeritve, premišljuje Mrak. Kriminalna združba, tako rekoč, ki kadruje svoje in onemogoča vse ostale, čeprav ni povsem jasno, kje naj bi bila spletka proti njemu. Zarote Simonišek podrobneje ne izpiše, slutimo pa zaroto in uporabo vseh sredstev, najprej diskreditacije, potem likvidacije. Predvsem so protesti za Mraka samo kuliserija, ki kaže do konca pokvarjen svet, in presenečeni smo, kako hitro opravi z vsako možnostjo sprememb; razen kadar gre za davke, zaradi katerih je v dolgovih in zaradi česar tudi sprejme službo v lokalnem časopisu.

Če so nekateri v Simonišku prepoznali avtentičen glas generacije, potem se moramo res bati za prihodnost. Apatična in z vsem sprijaznjena generacija, ki jo najbolj zanima njeno plemenito čustvovanje, do aktivnega dela prebivalstva pa je zadržana ali celo našpičena, pač ne more biti nosilec sprememb in je obsojena na pritrjevanje in komformizem. Obsojena je na jamranje, da so si drugi vse prilastili in da je odrinjena v životarjenje, kadar ne gre ravno izpolnjevati estetskega čuta na razstave v tujini ali na opazovanje že použitih lepot Toskane.

Mrak, protagonist romana, je zagatna oseba, ne vemo, kaj ga žene skozi življenje, vidimo pa, da ga bolj kot ne naplavlja, dogodki ga odlagajo v lege, v katerih je lahko pasiven in prekomerno plemenit. Tudi ko prijateljem povalja punce, naredi to skoraj mehanično, brez očitkov vesti, avanture so pač privilegij plemenitih in občutljivih. Sicer pa je pretežno melanholičen, vse mu je malo odveč in nanj pritiska duh teže. Ne more se odločiti med dvema ženskama, eno idealizirano in drugo odrinjano prav zaradi njenega pragmatizma in premožnosti. Upamo lahko, da je melanholija samo polčas pred naslednjo akcijo, melanholična zrenja, kot je bil naslov prejšnje prozne zbirke, pa posledica prebolevanja zaljubljenosti in neodločnosti kar tako. Ko slikarkina slika požene Mraka v Italijo in potem v Berlin, končno ugotovi, da je ljubezen odmrla, da ima ona novega partnerja in da so šle stvari nepovratno.

Simoniškov roman Soba pod gradom ima nastavke, ki jih ne izpelje, začne se z zamenjavo dokumentov na hotelski recepciji, nadaljuje z ukradeno impresionistično sliko, za katero ne izvemo povsem, kako jo je pridobil, očitno pa zadeva ni čisto legalna. Vendar ima Mrak srečo, sliko kupi anonimni kupec in jo donira nacionalni ustanovi, potem pa mu že prej idealizirani humanist in malo tudi čudak zapusti še hišo z duhovi v podzemlju. Čeprav pričakujemo več razčlenjevanja odnosa do umetnine ali umetnosti nasploh ali pa obljubo nove identitete, ostanejo naša pričakovanja neizpolnjena. Podobno groteskna in neozemljena so fantastična poglavja, ko z ostarelim profesorjem, ki mu je zgled, tava po podzemnih hodnikih in slišita glasove duhov, ki imajo tam skupščino in nekateri domovanje.

Čeprav roman kot forma nudi priložnost za trdnejši zgodbarski skelet, na katerega bi Simonišek lahko napel besedno tkivo, pregneteno s pesniško občutljivostjo in aforistiko, tega ne izkoristi. Epizode se krhajo, tudi nastavljene in obetavne počasi spolzijo iz bralčevega fokusa, odplavlja jih hkrati s protagonistom. Verjetno je prav njegova brezstrastnost, kolikor ne gre za idealizacijo pretekle zaljubljenosti in sanjarjenja o nadaljevanju zveze, slabše lepilo, zato tudi roman deluje kot ne povsem premišljen skupek pojavov, ki stopajo v Mrakovo zavest. Res pa je roman prav s svojo estetsko občutljivostjo in občutkom za jezik tudi prikaz bitja in žitja izobraženega posameznika, ki s svetom nima kaj prida početi, pa se zato zateka k idealiziranju prikazni, duhov in bivših partneric. Verjetno prav s tem kaže na temeljno odsotnost emancipatoričnega potenciala družbenih teorij, ki bi morale voditi k akciji, če ne tudi k aktivizmu.

Matej Bogataj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).