Laboratorij groze (v izvirniku: Upstream Color) je težko pričakovani drugi celovečerec Američana Shana Carrutha, ki je s svojim nizkoproračunskim, eksperimentalnim prvencem o potovanju v času, Primer, pred slabimi desetimi leti navdušil na Sundanceu in si prislužil kultni status. Zdaj - po, ha, malickovsko dolgem odmoru - ga brani s še eno miselno uganko, ki vam je tudi ta tekst, tako kot prvi ogled Laboratorija groze, najbrž ne bo pomagal rešiti.

Enigmatična zgodba se začne kot fascinanten, a sprva še linearen triler: neimenovani Tat (Thiago Martins) pred nočnim klubom ugrabi mlado poslovno žensko, Kris (Amy Seimetz), in jo s pomočjo nekakšnega posebej prepariranega parazita spremeni v hodečega, napol zavestnega zombija, ki uboga vsak njegov ukaz. Kris tako na "avtopilotu" zastavi svojo hišo, dvigne vse premoženje in ga v nekaj dneh preda svojemu ugrabitelju. Parazite, ki so se medtem pod njeno kožo razrasli v črve (in jih sama z mesarskim nožem ni uspela izbezati ven), ji nato z operacijo odstrani Kmet (Andrew Sensenig) ter jih presadi v prašiče na svoji farmi.

Kris, ki se pozneje v svojem avtomobilu zbudi brez kakršnega koli spomina na vse, kar se ji je zgodilo, zaradi nepojasnjene odsotnosti izgubi službo, kmalu pa ugotovi tudi, da je brez vsega denarja. Iz čustvene otopelosti, v katero zdrsne po vseh travmatičnih dogodkih, jo zdrami šele srečanje z Jeffom (Shane Carruth); čeprav se ne zavedata, da ju (najverjetneje) druži enaka izkušnja, se postopoma zaljubita.

Šele na tej točki se zgodba začne približevati svoji pravi vsebini: medtem ko si skušata Kris in Jeff na ruševinah v podzavest potlačene preteklosti zgraditi skupno življenje, ju nezadržno vleče k skrivnostni farmi, kjer se je vse začelo. Del njunega bistva se je namreč prenesel na tamkajšnje prašiče in obratno: ko se zaljubita človeka, se tudi pujsa, in ko prašičema vzamejo mladičke, se bolečina zareže tudi v njuna človeška protipola ...

Carruth, ki je film režiral, delno posnel in zanj napisal scenarij ter glasbo, spleta kompleksno pripoved, ki tematiko zgodnjih Cronenbergovih filmov ubesedi v filmskem jeziku, kakršnega je na primer uporabil Terrence Malick v Čudežu naproti. Laboratorij groze je serija eliptičnih, sanjskih sekvenc, med katerimi se je lahko izgubiti, če se pustiš zapeljati ambientalni glasbi in s soncem obsijani fotografiji. Dialogi so skopi in pogosto nepovezani; zadnje dejanje zgodbe, ki ima ohlapno tridelno, skoraj dramsko ogrodje, se odvije praktično brez besed (z izjemo citatov iz dela Henryja Davida Thoreauja, transcendentalista in ikone nekonformizma iz 19. stoletja). Na motiv skrivnostne farmakologije Carruth obeša teme ljubezni, strahu, svobodne volje, spomina, identitete, duhovnosti in nadzora, ki jih preplete s podobjem s področja razkrajanja, smrti, metamorfoze in regeneracije. Implikacije so jasne, zaključki pa prepuščeni vsakemu gledalcu posebej.

Film, ki ne ponuja nobenih preprostih razlag o svojem pomenu, je čutna, vizualno sočna kompozicija, ki v človeku vzbudi vsaj toliko nelagodja kot estetskega užitka, obenem pa sugerira, da vsi - ljudje, prašiči, ličinke in orhideje - obstajamo na isti ontološki ravni. Iz dvorane se boste morda opotekli dezorientirani, a brez dvoma, da ste bili priča zaokroženi, premišljeni, pa čeprav ne popolnoma razumljivi celoti. Morda res le za ljubitelje abstraktnejših filmskih alegorij.

Ocena: +3; piše Ana Jurc