Llewyn Davis je grenko-sladka karakterna študija, ki svojemu protagonistu ne prizanaša na nobenem koraku, obenem pa meri newyorški utrip zime 1961, na pragu trenutka, ko bo Bob Dylan z "odgovorom v vetru" spremenil zgodovino glasbe. Film k sreči ni hollywoodska pravljica o Pepelki, ki se je s trdim delom in umetniško integriteto iz trnja povzpela do zvezd, še manj pa moraliteta o tem, da uspeh dočaka vse, ki vztrajajo. Ne, Llewn Davis je slehernik, mali človek, ki predstavlja vse, ki se mučijo z iskanjem svojega glasu in ki nimajo načrta b za (zelo verjetno) situacijo, če se jim nikoli zares ne "odpre".

"Če pesem nikoli ni nova in se je nikoli ne naveličaš, potem gre za folkglasbo." Llewyn Davis (Oscar Isaac) je eden izmed tistih pevcev folka, ki na sceni, ki se vse bolj nagiba k izvajalcem avtorskih pesmi, nikakor ne zna najti svojega mesta (in nima niti najmanjšega občutka za posel - ko posname edino pesem, ki bi lahko bila uspešnica, se nonšalantno odreče avtorskim pravicam zanjo). Potem ko se je njegov partner vrgel z mostu Georgea Washingtona (niti ne z brooklynskega mostu, kot bi se spodobilo, izvemo), se je moral prekvalificirati v solotočko; zdi se, da se izročila folka tako krčevito ne oprijema samo iz nekakšnega purističnega snobizma, ampak zato, ker se dejansko v življenju ni sposoben premakniti nikamor naprej. Svoj prvi samostojni album, Inside Llewyn Davis, v skoraj celotni nakladi tovori za seboj v škatli, založba mu ne izplačuje denarja, občinstvo pa najde samo v zakajenih luknjah Greenwich Villagea.

Čeprav je z "zgubo" načeloma lahko simpatizirati, Llewyn ni simpatično bitje: večino časa je zajedljiv, sebičen in obsojajoč do vrstnikov, za katere presodi, da so se "prodali". Ker nima denarja za najemnino, se seli med kavči vse manjše peščice ljudi, ki se jim še ni preveč zameril, da bi ga spustili skozi vrata. Po nesreči mu uspe ukrasti celo znančevega oranžnega mačka, ki postane nekakšna metonimija za tragikomične prigode našega protagonista in se pojavi na vseh prelomnih trenutkih njegove poti.

To, da se na Llewyn vsakem koraku izogiba odgovornosti za lastno početje, mu v svetu odraslih ne prinese nobenih točk za priljubljenost; jasno je, da se iz svojih napak ne nauči veliko (zgovoren je podatek, da ima dobropis pri zdravniku, ki opravlja splave) in da ne čuti kakšne pretirane potrebe, da bi se kdaj spremenil (kot razberemo iz naveličanega obraza njegove sestre Joy (Jeanine Serralles)). Skratka, Llewyn je "idiotski brat kralja Midasa" - vse, česar se dotakne, se spremeni v drek, kot mu zasika nekdanja ljubimka.

Ampak kot se v filmih bratov Coen rado primeri, vmes poseže usoda, ki junaka popelje skozi slalom absurdnih zapletov, nesrečnih preobratov in popolnoma ganljivih trenutkov, ki te presenetijo, ko to najmanj pričakuješ. Sicer bolj ali manj neznani Oscar Isaac je glavni vlogi k sreči kos; njegov Llewyn lovi ravnotežje med jezo in utrujenim, trpkim smislom za humor, ki iz gledalca izvabi sočutje, nikoli pa ne deluje zgolj beden in pomilovanja vreden. Tudi med stranskimi vlogami (Justin Timberlake, Garrett Hedlund, F. Murray Abraham in John Goodman) ni šibkega člena, še posebej zanimiva pa je Carey Mulligan, ki svojemu liku vdahne slutnjo, da se za masko zagrenjene karieristke skriva bolj ranljivo, človeško bitje.

Če je bil film O Brother, Where Art Thou? prepojen s toplimi rumenimi odtenki poletja, je direktor fotografije Bruno Delbonnel tudi tukaj izbral odločno barvno lestvico, ki pa se giba nekje med umazano modrino in deževno sivino zimskega New Yorka. Obenem je Llewyn, ki ima prav tako svojega Ulyssesa, veliko kompleksnejši in turobnejši film od s soncem obsejane odisejade po ameriškem jugu - njegov junak namreč nima domačega ognjišča, h kateremu bi se vračal, in Penelope, ki bi ga čakala ob njem.

Počasen, nedramatičen zdrs osrednjega junaka, ki pri svojem delu ni sposoben sklepati niti najmanjših kompromisov, je v nasprotju s toplo, nostalgično glasbo, s katero je podložena večina filma; prav zaradi nje film nikoli ne zaide v nevzdržno žalobnost. Llewyn Davis je razmislek o naravi poraza in izgube, tišji, intimnejši in manj ... gobezdav od večine filmov bratov Coen; v tem pogledu je bolj dedič filma A Serious Man kot pa Velikega Lebowskega. V rokah kakega drugega režiserja bi prav lahko bil razvlečena, brezciljna štrena brez pravega zapleta, a Coena najdeta način, kako z minimalnimi prijemi človeku zlesti pod kožo. Llewyn Davis se uvršča v sam vrh njunega opusa.

Ocena: -5; piše Ana Jurc