Temačna podoba družbene krize, v katero so našo državo pripeljale zablode neoliberalističnega razvoja po osamosvojitvi, so teme, ki smo jih pri Möderndorferju srečali že večkrat, nazadnje v njegovem dramskem besedilu Evropa (s podnaslovom drama s sporočilom, hudo blasfemična farsa, poetična burleska, težka evropska môra in še marsikaj), nedavno uprizorjenem v ljubljanski Drami, in filmu Inferno, ki po lanskem Festivalu slovenskega filma v Portorožu nadaljuje svojo pot po festivalih v tujini. Zanimanje za margino s socialnega dna in humanistični čut je čutiti tudi v dramskem besedilu Mali nočni kvartet, ki je bilo lani nominirano za Grumovo nagrado, zdaj pa ga je krstno postavilo na oder Prešernovo gledališče Kranj.
A zgodba se razvije skozi nasprotje, ki z družbeno-kritičnim pogledom neposredno nima povezave. Kvartet neke noči prinese soočenje dveh družin zaradi nesreče, v kateri sin brezposelnih staršev, bosanskih priseljencev, doživi hudo nesrečo z motorjem, na drugi strani pa hčerka slovenskih tajkunskih staršev, že vsa prerezana od številnih operacij, z zadnjimi močmi čaka na srce primernega darovalca. Situacija je torej rizična – sinovi možgani so mrtvi, a telo celo, hčerki odpoveduje srce in časa ni več veliko. Obupani starši se odločijo za osebni obisk in nenavaden nočni vdor se prelevi v prepričevanje o darovanju srca. Konflikt dramskih oseb je predvsem oseben, notranji boj v sprejemanju položaja in odločitve na strani sinovih staršev ter preseganju lastnega mota »jaz si lahko privoščim vse« z obupanim prepričevanjem in negotovim upanjem pri njenih.
Möderndorfer je dramsko besedilo razvijal iz opisanega izhodiščnega zapleta srečanja dveh staršev zaradi potrebe po presaditvi srca, ki mu ni dala miru kar nekaj časa. Najprej jo je zapisal v obliki (neposnete) televizijske drame, nato pa še kot radijsko igro Srce, ki so jo leta 2006 posneli na Radiu Slovenija, in v kratki zgodbi z naslovom Brskanja, ki je letos izšla v istoimenski kratkoprozni zbirki pri Založbi Goga. Razvoj teme od etičnih dilem darovanja in presaditve človeškega srca do vključevanja socialnega, ekonomskega in nacionalnega razslojevanja je opisal tudi sam v besedilu Kako je nastajal in končno nastal Mali nočni kvartet, objavljenem v gledališkem listu.
Oba nivoja igre avtor neločljivo preplete. Po eni strani poudarek dramskega besedila in uprizoritve ni več na darovanju organov; dogodek postane predvsem prispodoba. Srčnost je tisto, česar nam v tem hladnem neprijaznem kapitalističnem svetu manjka, in kot v svoji etični agendi opozarja avtor, je srce nosilec življenja, tisto, kar ga omogoča in mu daje smisel. To sporočilo Möderndorfer kaže predvsem gledalcem; ne da se sami liki svoje popolnoma nasprotnega družbenega položaja ne zavedajo, a se z njim v trenutnih okoliščinah ne morejo ukvarjati v tolikšni meri, kot bi se kdaj drugič in kje drugje. Čeprav je prav tako jasno, da se v drugačnih okoliščinah sploh ne bi srečali oziroma se ne opazili.
Za razvoj takšnega sporočila Möderndorfer že na ravni dramskega besedila in v uprizoritveni nadgradnji deloma umetno nastavi zaplet, previdno zavlačuje z razvojem in namerno uporabi kar nekaj stereotipov pri zastavku položaja, oblikovanju dramskih oseb in gradnji dogajanja. Obenem se prav to izkaže kot nujno potrebno, da se v dobri uri izpeljejo značilnosti in razlike obeh parov oziroma vseh štirih posameznikov, pogojene z njihovo družbeno-ekonomsko-nacionalno-mentalno strukturo, ter da se zgodba sestavi v sklenjeno in prizadeto podobo kritičnega trenutka današnje družbe. Tega s poudarkom na ujetosti, ponavljanju in stopnjevanju položaja izkoriščanja skorajda pripelje do absurdne zaostrenosti. Bogati postajajo še bogatejši in vplivnejši, revnejši še bolj revni in odrinjeni na rob, a kot da to ni dovolj, pleni se jim tudi njihovo srce. Dobesedno.
Vsekakor pa je Möderndorfer dober opazovalec in natančen pri slikanju psiholoških detajlov, kar v uprizoritvi zaživi s polnokrvno podporo igralske četverice, ki jo lahko označimo tudi v dveh dvojicah. Vesna Jevnikar (Mejra) in Peter Musevski (Emir) sta utrujena od socialnega položaja in ekonomske negotovosti ter zavezana tradicionalnim vrednotam in poštenosti, Miha Rodman (Andrej) in Vesna Slapar (Barbara) nastopita v nekoliko znižani drži bogatašev, ki nista vajena, da kaj potrebujeta in morata za to prositi in prepričevati druge. Drugo razlikovanje je vzpostavljeno na podlagi spola – moški duet operira predvsem razumsko, občutja so zatajevana ali hitro izbruhnejo, ženska dvojica je čustvena in čeprav v moškem ozadju, v večji meri zmožna razumevanja položaja ter občutka za druge.
Vsi štirje igralci oblikujejo prepoznavne značaje, v ustrezen družbeni razred jih ne umešča le kostumografija Alana Hranitelja, temveč tudi telesna drža, geste in način govora. Rodman se zlahka zdi nadležen tip, ki razume zgolj govorico denarja, v tem nelagodnem položaju se še toliko bolj obrača k preračunljivosti kot edini prepričljivi strategiji, ki jo pozna in ji zaupa. Tako deluje prav preko izogibanja, namesto razumevanja zmore ponuditi zgolj trgovanje in svojo moč. Nekoliko mehkejša je Vesna Slapar kot njegova žena, manj vzvišena, nekakšna blažilka njegovih izbruhov, v tistem revnem stanovanju se je znašala iz ljubezni in ne s strategijo. Izstopa Peter Musevski, odličen v začetnem zanikanju resnosti sinove nesreče in pretvarjanju, da bo še vse v redu, ter kasnejšem odlaganju odločitve in niansiranem nihanju med različnimi vzgibi. Vesna Jevnikar je prepričljiva v svoji tihi skrušenosti, rahlem zavedanju resnice, ki jo spodjeda od znotraj, ter kasneje v preseganju lastne bolečine s prepoznavanjem prav te metafore o srcu, ki jo igra kaže tudi gledalcem.
Mali nočni kvartet je predstava intimnih dilem, ki v ospredje postavlja osnovna človeška občutja in stiske, ter obenem gledališka podoba družbenih nepravičnosti. V tem ne ponuja pravih presenečenj, novih perspektiv ali širjenja razumevanja, temveč deluje predvsem na "etični pogon," z vzbujanjem sočutja pri gledalcu in deljenjem potrebe po večji občutljivosti do drugih – zapišimo raje – občutljivosti do sočloveka. Möderndorferjeva vešča pisava in režija z dramaturško podporo Blaža Lukana zaokrožita postopno stopnjevanje ozračja in naposled povežeta štiri različne osebe, ki jih igralci uprizorijo s poglobljenim uvidom in v - glede na okoliščine – širokem razponu čustev, misli in občutij s številnimi drobnimi odtenki. Prav s tem omogočijo, da nam s svojimi celovitimi dilemami, razdvojenostjo, neodločnostjo in prepletom žrtve ter žrtvovanja zlezejo pod kožo, kar je verjetno največ, kar lahko tako zasnovana predstava gledalcu ponudi.