Verjetno predvsem zaradi razširitve področja boja; že ko se je ukvarjal s Slovenci in njihovo etnografijo in ekscesi, od lažnivega ovaduha komunistov v mccarthyjevskem lovu na čarovnice do množičnih morilcev Metoda Trobca in Silva Pluta, pa o upornih junakih ameriške kontrakulture v zbirki Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo. Njegovo pisanje je postajalo angažirano, kot da mu vse bolj osebna in vpletena nota ni dovolj.

Te je v knjigi Počnite, kar hočete, samo ubogajte še več. Gre namreč za potovanje v srce teme današnjega kapitalizma, in že s prvimi poglavji se zadrsamo v območje somraka: Potëmkinove vasi, kakršne danes predstavljajo podjetja, v katerih se zaposleni delajo, da delajo, v resnici pa se s fiktivnimi posli zamotijo, da jih ne skrbi več zaposlitev, so za Štefančiča poligon, na katerem se preverjajo strategije prihodnosti, v kateri bo vse več nezaposlenih, ki se bodo raje delali, da delajo, kot da bi se spopadli s stresom ob brezposelnosti, pa da ne izpadejo brezdelni.

Drugo poglavje je posvečeno Amazonu, največji spletni trgovini, ki izžema svoje delavce, jim jemlje dostojanstvo in jih izčrpava do konca, to pa zato, ker jih lahko. Ker so sindikati nemočni, ko se postavijo za delavca, se Amazon preseli na območje, kjer je velika brezposelnost. Vse to pod patronatom držav, ki dajejo spletni trgovini ugodnosti pri obdavčitvi, saj države izgubljajo suverenost nasproti belim in vse bolj sivkastim kapitalskim tokovom. Potem se sprehodimo skozi pojme, ki sestavljajo Potëmkinove kulise sedanjosti; nujnost varčevanja, enačenje ebole in ISIS-a, tako imenovane muslimanske države, pa neuspešnost zategovanja pasov in zahteve, da morajo biti dolgovi vrnjeni, čeprav nikoli niso bili in je odpis prvi pogoj za novo gospodarsko rast.

Obračuna s pragmatičnostjo bonitetnih hiš in predstavi kapitalizem oziroma njegovo neoliberalno fazo kot religijo. Veliko vere za prazen nič, veliko povabljenih, malo poklicanih. Štefančiču se pozna, da miselno in stilsko izhaja iz kritike ideologije, kakršna je kraljevala v osemdesetih in izstrelila v svetovno orbito recimo Slavoja Žižka. Je hiter, celo turboesejist, ki se rad oklene paradoksa, vse pa zato, da bi pokazal, da so stvari pod povrhnjico še bolj nagnite, kot se nam zdi. In da je to gnitje spodbujeno in brez alternative, kot nas prepričujejo.

Štefančičeva esejistična zbirka Počnite, kar hočete, samo ubogajte povzema različne upornike proti sistemu, tiste redke, ki latovščino ekonomskih in finančnih elit ne le razumejo, temveč tudi vedo, da je namerno nejasna. Eseji razkrinkavajo vladajoče elite, njihove šibke argumente in slepilne manevre, alternativa pa se bo pokazala šele na pogorišču manipulativnega in samouničujočega obstoječega. Premislijo naj jo strokovnjaki in ne razpečevalci ideologije, ki jo proizvajajo prav korporacije, ker jih drži pokonci. Štefančič veliko citira in večkrat se nam že iz naslova zdi, da bi neko knjigo morali prebrati, zdaj pa smo v strastni in vpleteni turboesejistični maniri dobili njen koncentrat.

Matej Bogataj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)