Reklamni plakat (mešanica tako rekoč vseh plakatov prejšnjih volitev) koprodukcije ljubljanske in mariborske Drame nam je torej sporočal, da so Kantorji med nami in da pravzaprav hočejo biti nad nami, nas voditi v lepši jutri, kajti Kantorju gre pač zaupati in ga voliti. Predstava v režiji Eduarda Milerja pa se presenetljivo obrne stran od te neposredne navezave Kralja na Betajnovi na trenutno slovensko vzdušje ali celo realne osebe in ga umesti v brezčasni vakuum, od koder pa prav tako jasno kaže, kaj in kako je s to današnjo družbo in nami.

Miler je ob pomoči dramaturginje Žanine Mirčevske (tudi avtorice besedil songov, nastalih na podlagi drugih Cankarjevih dram) iz Cankarjeve drame iztisnil predvsem vse razsežnosti grabežljivega kapitalizma z roko v roki s svetohlinskim katolištvom; kar nam sporoča že scenografija Branka Hojnika, cerkvene klopi z oltarjem nad njimi, ki se z minimalnimi premiki spremenijo v gostilno. Celotna vizualna estetika predstave (vključno s kostumi Jelene Proković, ki so mešanica sodobnega in ljudskega) je izčiščeno črno-bela, skoraj kot bi stopila iz kakšne risbe Hinka Smrekarja, z duhom tistega časa in tudi njegovo groteskno-satirično platjo. Miler z vso cankarjansko svinčeno resnobnostjo – zaradi česar je celota, okrajšavam in dinamiki navkljub, na trenutke tudi nekoliko razvlečena – iz zunanje lepote posega v notranjo gnilobo, kar dodatno okrepijo dobro odpeti songi, ki spominjajo na slovenske ljudske pesmi (avtor glasbe Boštjan Gombač), le da njihova besedila nič kaj optimistično ne oznanjajo pokončnega bratstva in sloge, temveč pojejo o hlapčevstvu ali pa opevajo lažne dobrotnike.

Glasbeni dodatki Kralju na Betajnovi prispevajo nekoliko šaljivosti, predvsem pa nas opominjajo na dejstvo, ki so ga ustvarjalci predstave najbolj želeli izpostaviti, da je vsa družba odgovorna za nastanke Kantorjev, oziroma da jim omogoča oblastno obnašanje, brezmejno bogatenje in občevanje brez empatije. Miler nas torej postavlja v to malo zadušljivo, s "krvjo in drekom" oškropljeno Kantorjevo kraljestvo, ki ga ponekod pretresajo nekakšni nadrealistični vskoki (npr. prizor t. i. mišnice), ki vsemogočnega kralja Betajnove pretresejo do te mere, da se celo zave lastne nizkotnosti.
Precej okrajšano besedilo (tudi nekatere stranske osebe so črtane) se osredotoča predvsem na izčiščene odnose protagonistov, na nekoliko distancirano in hladno ljubezen med Maksom (Vladimir Vlaškalić), ki ostaja sanjaški vagabund, nezmožen pravega upora, in Francko (Nina Ivanišin), Ninico (Tina Vrbnjak), edino, ki še resnično čuti v tem brezčutnem okolju, Bernota (Aljaž Jovanović), ki najbolj izstopi v trenutku Franckine zavrnitve, in pa seveda na Kantorja (Jernej Šugman), ki ga sem in tja presenetljivo pretresajo dvomi, želja po bližini in celo kesanje. Šugmanov Kantor zato izstopa prav v trenutkih, ko se mu zbudi vest, a jo vedno znova uspešno potlači, ker mu je to pač v betajnovski zatohlosti dovoljeno; in prav zato je dialoški dvoboj med njim in Maksom presečišče predstave, kjer se jasno izkažejo razsežnosti obeh Cankarjevih protagonistov, njune zmožnosti in nezmožnosti; kjer se dokončno izkaže pravi ustroj Betajnove. Kajti na Betajnovi Eduarda Milerja vsi zelo uspešno tlačijo svojo vest (in čustva) v ozadje črnega pridigarskega trona in se predajajo tipičnemu vseslovenskemu obupu, svojemu "odrešitelju" pa na koncu zapojejo hvalnico.