Ker visokoproračunski film o Stephenu Hawkingu iz razlogov gledljivosti ne more biti v prvi vrsti film o njegovih znanstvenih dosežkih, se Teorija vsega osredotoči na odnos med Hawkingom (Eddie Radmayne) in njegovo prvo ženo, Jane (Felicity Jones). Leto 1963, Univerza v Cambridgeu: on je piflarski, neroden podiplomski študent fizike, ona se ukvarja s študijem srednjeveške poezije. Na neki zabavi se uzreta čez natrpano sobo in ostalo je, kot pravijo, zgodovina. Kosilo pri njegovih starših, vabilo na ples. Dokler se nekega dne Stephen, ki se je že prej pogosto spotikal in spuščal predmete iz rok (ampak hej, kaj niso vsi geniji štorasti?), ne pristane z obrazom na tleh sredi univerzitetnega kampusa. Sledijo raziskave in zdravnikova črnogleda napoved: bolezen gibalnih nevronov ga bo postopoma oropala nadzora nad lastnimi mišicami, čisto na koncu tudi govora in dihanja. "Možgani ne bodo prizadeti, a postopoma ne bodo mogli komunicirati z okolico." Pred seboj ima še dve leti življenja. (Ocena, ki je bila, kot vemo danes, za več kot petdeset let preskromna.)

Cinik bi pripomnil, da se filmu pozna, da je nastal po predlogi knjige, ki jo je o njunem zakonu napisala Jane Hawking: če scenarij Anthonyja McCartena že ne gre tako daleč, da bi Jane prikazal kot svetnico (njen skok čez plot je nakazan, pa čeprav z elipso in veliko mero britanskega dekoruma), pa na nobeni točki zares ne razišče frustracij in občutkov nemoči, ki jih je morala čutiti ženska, ki je za svojega moža prisiljena skrbeti kot za otroka. Se res nista nikoli prepirala? Kdaj je Stephen pri treh otrocih sploh našel čas za svoj prispevek k znanosti? Zakonca se sicer ne strinjata glede obstoja Boga, a to razčistita v akademskem, umirjeno zbadljivem tonu. Ker se ne posveča Hawkingovemu delu, nam Teorija vsega tudi ne približa njegove genialnosti: gledalec ostaja za pregrado, od koder lahko opazuje svojega portretiranca, ne more pa mu zlesti pod kožo.

Ta antiseptični portret zakona preseže šele prikaz njegovega razkroja: Stephen izbere trenutek družinske sloge, da ženi - zdaj že s tistim praznim, računalniškim glasom - pove, da jo zapušča zaradi svoje rdečelase negovalke (Maxine Peake), s katero odhaja na gostovanje v Ameriko. Jane se ne odzove z vpitjem ali jokom: soočenje na dan privleče veliko kompleksnejše nianse v odnosu dveh ljudi, ki sta končno pripravljena, drug drugega odvezati zakonskih zaobljub. Čeprav se film široko ogne kakršni koli kontroverznosti, posredno obravnava zakon, ki na neki točki (vsaj čustveno) šteje štiri ljudi, kar je že samo po sebi osvežujoč odklon od hollywoodsko enoznačnega predalčkanja odnosov.

Film se na vse pretege trudi prikazati Hawkingov vitalistični, nesamopomilujoč, optimistični značaj. (V resnici se nikoli ni hotel identificirati s svojo boleznijo in je bil zato tudi deležen kritik, češ da ni dovolj dejaven pri ozaveščanju javnosti o bolezni gibalnih nevronov.) Na filmu pa to deluje, kot da se Marsh izogiba prikazu notranjih bitk, ki jih je moral prestati človek, čigar možgani delujejo briljantno, telo pa ga pušča na cedilu. Plemenit je tudi v vseh drugih pogledih: ko se njegova žena zbliža z zborovodjo lokalne cerkve, ni med njima na to temo izrečena niti ena sama ljubosumna beseda. Jonathan (Charlie Cox) se tako družini priključi kot nekakšen dodatni zakonski partner, kar seveda ne uide očem zaskrbljenih sorodnikov in prijateljev.

Če je za oskarja nominirana Felicity Jones v svoji vlogi odlična, pa vseeno ni imela najbolj hvaležne vloge: njen lik je dvodimenzionalen, med dolžnost in čustva razpeta bogaboječa gospodinja, ki se odloči ravnati prav, pa zato ne postane zagrenjena, izvotljena senca prejšnje ženske. Je pa zato Eddie Radmayne tako dober, kot ste najbrž že kje prebrali, da je. (Žal, Michael Keaton in Benedict Cumberbatch, letos skoraj gotovo ne bo vajino leto.) Film v veliki meri učinkuje po njegovi zaslugi: svojo telesno hibo je utelesil tako prepričljivo, tako živo, da človek preprosto pozabi, da so skrivenčene poteze njegovega obraza zgolj grimasa - obenem pa ne "igra" samo skupka bolezenskih simptomov, ampak celovito osebnost. V Hawkingov lik mu uspe vdahniti topel značaj, a se vseeno ogne sentimentalni razčustvovanosti. Prizor, v katerem Hawkingu po takrat že negibnih licih polzijo solze, bi lahko bil vrhunec manipulativne patetike, pa namesto tega preprosto - učinkuje.

Film nam, podobno kot v številnih pogledih sorodna Igra imitacije, "znanost" postreže v lahko prebavljivi, krepko poenostavljeni obliki (do te mere, da kozmologija res zveni kot nekaj najbolj samoumevnega na svetu, nekaj, kar se da pojasniti s krompirjem in zrnom graha na vilicah). Vizualno se, kot večina biografskih filmov, posnetih z oskarjevsko slavo pred očmi, izogiba avantgardnim stilističnim prijemom. Direktor fotografije Benoît Delhomme prisega na (pre)pogosto uporabo zamegljenega fokusa in toplih barv, v središču kadra pa je v večini prizorov Hawking, okrog katerega vsi drugi krožijo kot manjši planeti. Kamera se rada osredotoči na detajle, ki simbolizirajo, kako se Hawkingu v vsakdanjem življenju "razodevajo" skrivnosti vesolja: od tega, kako se mleko v skodelici zlije s čajem, pa do oboka operne hiše in zvezdnih konstelacij. V kombinaciji z razčustvovano glasbeno podlago Jóhanna Jóhannssona taki trenutki, na primer ognjemet na nočnem nebu, spominjajo na banalno simboliko kake torkove televizijske "zgodbe, ki jo piše življenje" - po drugi plati pa podčrtajo, da niti briljanten um ni slep za majhne, prozaične čudeže.

Teorija vsega je v čisto vseh pogledih standarden biografski film, ki sledi praktično vsem pravilom žanra. Je to dovolj, da mladega Eddieja Radmayna potisne v panteon dobitnikov igralskega oskarja? Mislim, da je.

Ocena: 4; piše Ana Jurc