Zdi se, kot bi njeno pesnjenje prihajalo iz oddaljenosti, s pogledom, ki sega onkraj prizorov, ki jih ta svet ponuja. V naslovu in v pesmih uporabljeno besedo šumenja je mogoče razumeti kot prajezik, univerzalni jezik vesolja, krošenj, spočetja … v nasprotju z nekaterimi besedami, ki se ji zdijo nečloveške, besedami, ki njo – avtorico, pesnico – ranijo, kot jo lahko "zadene intenziteta barve", kot piše v pesmi Skrajni konci neba, ali "rezki bliski sonca" iz pesmi Razdalja. "Nisem nebo," piše v pesmi Razkosano, "besed ne spajam / v svoj človeški šum. / z besedami spajam / besede."

Pesmi Tine Kozin v zbirki Šumenja skušajo zajeti makro- in mikrokozmos s tenkočutno in precizno govorico, umestiti v celoto planetarne pojave in dogajanje, naravo in naravne pojave v ožjem pomenu besede in človeka z njegovim delovanjem in poseganjem v prostor. V tem dokazovanju smiselnosti, povezanosti in soodvisnosti je ponekod drobnjakarsko natančna, drugod tenkočutna, a nikoli zasanjana. Jezik, ki ga uporablja, je ponekod jezik znanosti ali obrti, drugod umetnosti in lirike. Spoj obeh skrajnosti je izvirna poezija, ki se zaveda besedne omejenosti, a se skoraj boleče trudi prestopiti rob k popolnemu uvidu. Vendar ugotavlja: "kjer se celota začne, je že šumenje."

Zbirko Šumenja uvaja samostojna pesem Sam svoj akustik, nato pa je s podnaslovoma Zbliževanja in Živa meja razdeljena na dva dela. Naslova seveda nista naključna. V Zbliževanjih pojave, kot so gravitacija, magnetizem, gibanje, silnice, ki vzdržujejo, a tudi rušijo ravnovesje med planeti, univerzalne zakone vesolja … prevaja v zakonitosti, ki veljajo tudi za človeka. Zavedanje človekove nepopolnosti, nemoči in odvisnosti vodi v upor in boj: "gola singularnost ni le teorija, temveč zakon / preživetja. In je zakon gon / in ga beseda ne dosega .../"

V pesmih, ki slikajo naravo in naravne pojave ter prevladujejo v drugem delu Živa meja, se kaže fizična spojenost z naravo. Na bralca se tako pretakajo doživete podobe in občutja. Narava v njih diha zračnost, vlaga vdira v pore, svetlobe in sence trepetajo, vonji krožijo po nosnicah, drevo, ki se s svojo krošnjo in vejami steguje proti nebu, je poosebljena trdnost in živa rast, divje podrasti gozda zapletajo korake. V pesmih, kot je Razbeljen zvok dežja, se skoraj kataklizmična napoved prelije v odrešilno deževje, v pesmi Na preži se v nas prebuja lovec, v Popkovini sledimo plezalcu v skalnem pobočju, v Ravnotežju začutimo ritem jezdeca. A vsaka podoba je tudi prispodoba in tu je bralcu dovoljena popolna svoboda.

Zaokrožiti pesem, ki preigrava skrivnosti vesolja in planetarnega dogajanja, v poljub, "ko se je tvoja konica jezika dotaknila neba, drugega. In oslinila sámo tišino. povsem človeško," je kot pritisniti pečat, vtisniti sled človekove prisotnosti v tem neskončnem in nedoumljivem prostoru vesolja. Brez poveličevanja in brez tragike je Tina Kozin vanj umestila človekovo bivanje, navkljub minljivosti, omejenosti in nepopolnosti, tako da celo v tej razsežnosti zazveni harmonično in pomirljivo. V dvojini, ki poganja in ohranja življenje. V tem je mogočnost pesmi Skrajni konci neba.

In kaj, poleg dobesednosti, lahko še sporočajo pesmi Sam svoj akustik, Kožuh, Pilotiranje, Čas smolarjenja, Negovani deli hiše? Samo navodila za izdelavo glasbila, strojenje kože, smolarjenje, utrjevanje temeljev, načrtovanje in gradnjo? Jasno, precizno, obrtniško, brez skrivnosti, brez pomenskih ugank? So hvalnice ali upor proti izkoriščanju, iztrebljanju, poseganju v naravo, posmeh in merjenje moči med človekom in naravo? Na nas je, da o tem razmišljamo.

Nada Breznik, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).