Druga polovica vsebuje metonimijo, ampak vsak, ki je odrasel z rokenrolom ali pozneje, ve, kaj pomeni beseda komad. Toda tako kot beseda komad vsebuje še kar nekaj pomenov, tudi sintagma sto romanov ni nedolžna. Če jo namreč zapišemo z veliko začetnico, dobimo ime nekoč najverjetneje kultne zbirke Cankarjeve založbe. Med količinsko oznako in objektom naklonjenosti, tudi strasti, je samo velika začetnica. Za generacijo, ki je zbirko izpeljala, je bila veliko literarnovedno, prevajalsko in založniško dejanje, za generacije, ki so spremljale izhajanje zbirke, pa priložnost, da odkrivajo romaneskne vrhunce.

In današnje generacije? Ali res še vedo za zbirko ali pa je kljub naboru vrste klasičnih naslovov prekratka? Je literatura kot reka, ki se nikoli ne zaustavi, morda celo kot morje, ki naplavlja nove in nove mojstrovine in ki skriva še neodkrite bisere? Morda mora vsaka generacija imeti svoje kultne naslove, avtorje, zbirke? Morda pa je razlog bolj literaren in je seznam avtorjev, ki so izšli v zbirki, preprosto prekratek, saj manjkajo Rabelais, de Sade, ameriški metafikcionosti, von Eschenbach, Novalis, Singer, zadnji Joyce in še kdo; skratka, zbirka Sto romanov bi bila lahko tudi Dvesto romanov ali pa odprti niz, pa čeprav bi tako izgubila strogi rob in bi se odprla v work in progress.

Skratka, kar je bilo za generacijo, dve ali tri sinonim odličnosti, je za mlajše generacije svet bolj ali manj pozabljenih knjig. Spomnite se samo, kako je vlak zgodovine (še ena metafora, ki jo je povozil čas) zgrešil peron s ponatisom zbirke. Ponatisnjeni romani nikoli niso vzleteli med zvezde, predvsem pa niso nikoli zasedli bralskega univerzuma kot broširani storomani.

Draga poslušalka in dragi poslušalec, če sta doslej poslušala oceno zbirke esejev Sto romanov in nekaj komadov pesnika in esejista Uroša Zupana, sta nekaj malega izvedela o nekoč priljubljeni zbirki, predvsem pa sta iz narave slišanega že zaslutila pripovedno ekonomijo Zupanovih esejev. Avtor si namreč vzame čas; vzame si čas za priklic dogodkov, drobcev, knjig, ki so že potonili v preteklost. Nekateri izmed teh dogodkov so zgolj njegovi osebni in te drobce lahko beremo kot Zupanov avtoportret, tudi duhovni, za kakšnega literarnega perogriza pa bodo tudi vir za preučevanje njegove razgledanosti. Na primer ko avtor bežno piše o plavanju v ameriških filmih, ga ne povezuje z oceanom. Mar to pomeni, da ni videl Ashbyjevega filma Vrnitev domov, morda celo, da je potlačil njegov konec, ali kaj tretjega, četrtega?

Toda ko Zupan piše o svojih intimnih srečanjih z romani in komadi ter še čem, je predvsem zelo oseben, in to je glavna odlika njegove knjige. O komer koli ali o čemer koli piše, si vzame čas in je zelo zelo on. Kot bralec lahko dobite občutek, kot da bi sedeli z avtorjem in srkali pivo ter se pogovarjali o osebnih izkušnjah, o najboljših letih našega življenja, vsak drugi, tretji stavek pa bi se začel s Se spomniš …? In če boste brali njegove vrstice o zbirki Sto romanov, boste lahko razumeli ne le avtorja, ampak njegovo generacijo, ki je ob branju Stotih romanov najverjetneje doživela intelektualno iniciacijo, ki nikoli ni pozabila Stepnega volka ali Pirjevčeve študije o Karamazovih.

Zbirka Sto romanov je imela izjemno pomembno, morda ključno vlogo pri intelektualnem oblikovanju Zupanove generacije, vendar so pozneje kot zbirka potonili v pozabo. Zagotovo pa so in bodo preživeli v Zupanovem eseju. Avtor lušči iz lupine pozabe drobce dogodkov in usod posameznih knjig, zbirk in avtorjev, ki jih je zveličavna literarna zgodovina prezrla, naslednjim generacijam pa se zdijo naravnost nedoumljive, če ne celo smešne. Si predstavljate, da bi danes kdo naročil knjižno zbirko domačih avtorjev in vsake toliko, dvakrat na leto, dobil po pošti cel paket knjig? Kar zveni naravnost neverjetno, reši Zupan pred breznom pozabe, ko zapiše nekaj vrstic o Naši besedi, zbirki, ki ni predstavila niti Bartola in Zofke Kveder, kaj šele Balantiča in Hribovška, in ki je pesnika Voduška in Kocbeka odpravila s skupno knjigo oziroma knjižico, a hkrati tudi zbirki, ki je v številne slovenske domove prinesla pomemben korpus del nacionalnega literarnega kanona.

Taki drobci so lahko simpatični, tako kot so simpatične anekdote o literatih ali usodah knjig, toda Zupan gre v svojih esejih dlje. Še več, ne spoštuje niti nasveta oziroma naslova enega izmed svojih esejev – Ne vračaj se na kraje, ki so te osrečevali, torej ne beri ponovno knjig svoje mladosti. Zupan kot bralec pa tvega prav to. Včasih preživi samo on; ena izmed knjig, ki ne vzdrži ponovne presoje, je Stepni volk. Toda tudi zdaj je avtor predvsem previden, zbran bralec. Najsi je zbirka Sto romanov, v kateri je izšel Hessejev roman, še tako pomembna za njegovo intelektualno oblikovanje, Stepni volk ne vzdrži ponovne presoje in to je to.

Podobno kot Zupan bere romane oziroma knjige sploh posluša tudi komade. Še več, v eseju Ohranjenost v trajni podobi celo piše, da "so longplejke [njegovi] generaciji predstavljale tisto, kar so prejšnjim generacijam predvsem knjige in verjetno tudi nekateri kultni filmi". Morda se bo kdo namrščil ob nekaterih izvajalcih ali komadih, o katerih piše avtor, toda velika večina se bo strinjala, da sta Odpotovanja in Cocktail neponovljivi mojstrovini. Še pomembnejše kot strinjanje o tem ali onem izvajalcu pa je dejstvo, da je Zupan tudi v svojih esejih o komadih lepo ujel zeitgeist, duh časa oziroma dni in let, ko je odraščal.

Namesto pike: Kdor bo želel razumeti generacijo, ki je v mladih letih brala tako modernistično literaturo kot poslušala popularno glasbo, bo v Zupanovih esejih našel še kako dragoceno pričevanje.

Marko Golja; iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).