Če slovenski dramski teksti že uveljavljenih dramatikov še najdejo svojo pot na oder, pa imamo le redkokdaj možnost spoznati nova besedila najmlajših dramatikov in dramatičark. Vesna Hauschild je v Gledališču Glej pred dobrimi štirimi leti režirala bralno uprizoritev svojega dramskega prvenca Inventura, s katerim je diplomirala iz dramaturgije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Ljubljana in zanj na 43. tednu slovenske drame prejela nagrado za mladega dramatika, besedilo pa je ob natečaju za najboljše še neobjavljene dramske prvence izdala tudi pri založbi Ekslibris. Potem se je odpravila v London na magistrski študij dramskega pisanja, vmes je v Mestnem gledališču ljubljanskem konec leta 2013 predstavila avtorski potopisni performans Jazija, zdaj pa se v Glej vrača z uprizoritvijo svojega novega besedila Horion.
Pravzaprav gre za kratko dramo, ki je bila poleti 2013 že uprizorjena v Tristan Bates Theatre v okviru uprizoritev novih dramskih pisav na londonskem festivalu Camden Fringe. Za uprizoritev v Gleju je besedilo skupaj z režiserko Kajo Tokuhisa razširila v celovečerno dramo, ki so jo dopolnjevali in spreminjali še v procesu vaj in sodelovanju z igralci.

Horion v domače gledališko okolje prinaša za domače odre neobičajno vsebino, potovanje duše po astralni sferi in njeno utelešenje v novem telesu. To temo vpne v bolj realistično in prepoznavno zgodbo mladega para, študenta arhitekture in plesalke, ki se soočita z nepričakovano nosečnostjo.
Intrigantno zastavljena situacija ljubeče-konfliktnega odnosa sicer v ospredje postavlja prav to problematiko neželene nosečnosti v času, ko sta bolj kot o družinskem življenju fant in dekle razmišljala o končanju diplome (Marko) in izpolnitvi svojih umetniških ambicij ter otroških sanj z vabilom na plesno turnejo (Mistral), a v njej prepoznamo – žal ne dovolj izkoriščene – širše zastavke, ki vodijo k razmišljanju o načinih delovanja znotraj partnerstva, ki se kljub ljubezni v skupnem življenju neizogibno sooča tudi z manj prijetnimi okoliščinami in razhajanji v mnenjih.

Ajda Smrekar in Jure Kopušar sprva izoblikujeta par, ki se v odraslo življenje ozira z radostnimi pričakovanji in polnim zagonom. Pred njima se razpirajo številne možnosti, dolgoletni trud na področju svojega zanimanja se izteka v prve večje uspehe, njun odnos cveti v povezani zaljubljenosti. Šele nastala ovira izpostavi njuno mladostniško naivnost - prej prikupne kot odbijajoče narave - in ju postavi v situacijo, ko se morata prvič zares spopasti s (skupno) težavo in preseči svoje dozdajšnje vzorce razmišljanja.
"Vse bova zajebala," pravi z nosečnostjo nezadovoljna Mistral, Marko pa ji odgovori: "Če bova, pa bova. Glavno, da sva skupi. A ne vidiš, jaz sem pripravljen, da zajebem s tabo." A zastavki o delovanju partnerskega odnosa so izkoriščeni le skozi osebnostne razlike med njima – in te so precejšnje. Marko in Mistral si v pogledih na nosečnost in oblikovanje družinskega življenja že od začetka stojita na različnih bregovih. Skozi spoznanje o nosečnosti in njen potek spremljamo njun odnos, ki temelji predvsem na vztrajanju pri starih vzorcih, manj pa na poti sprejemanja in spreminjanja, zato se časovni lok od zanositve do rojstva razvija večinoma le v ponovitvah, ki izzive razumevanja dane situacije skrčijo. Njen odpor do nosečnosti, ki je pod vprašaj postavila njeno plesno kariero, jo podvrgla številnim omejitvam ter prezgodaj prekinila možnost "svobodnega", neobremenjenega življenja, ostaja kljub bežnim trenutkom materinskih občutij in se spreminja v občutek žrtvovanja ter sovraštvo do nastajajočega bitja. Njegova želja po družinskem življenju izkaže tradicionalistično koreninjenje, ki ob njegovi mladosti prevzame vse preveč idealizirano podobo, kar pa nič ne pomaga, da bi se ona v tej situaciji kaj lažje znašla in jo sprejela. "Lahko je risat gradove v oblakih, ane, pa hiške na trati, pa oranžna polkna, kaj pa noter, a, juhu?! A si kdaj odprl polkna! Kaj se v hiši dogaja?!" mu zabrusi na koncu z živci, ko se izkaže, da samo ljubezen pač ni dovolj.
Njuna raznolika občutja do situacije podpira tudi Duša, ki nam že na začetku da vedeti, da je povezana z Markom – v enem izmed prejšnjih življenj je bila njegova mama. Od tu izhaja njen izrazito naklonjen odnos do Marka, svojega prihodnjega očeta, in pretirano odklonilen odnos do Mistral, svoje prihodnje matere. Odločitev, da je bila Duša, ki se bo utelesila kot njun otrok, nekoč ljubeča mama svojega zdajšnjega očeta, celotno situacijo še zavozla z dodatnimi referenčnimi nanosi podobe, celo simbola matere, ki pa niso razvidno vpeljani. Ostanejo nam le ugibanja in očitna povezava med nekoč ljubečo mamo (Dušo) ter zdajšnjo "nepravo" mamo (Mistral). Plodnejši in izzivalni so trenutki, ko Duša išče svojo možnost utelesitve in ko kot plod že vzpostavlja komunikacijo s svojimi prihodnjimi starši, ki jo zaznavajo nezavedno, intuitivno ali pa jo pod vplivom lastnih egobremen sploh ne. Barbara Ribnikar Dušo odigrava z nekoliko mehkejšo, distancirano nevtralno pojavnostjo, ki njeno bivanje razloči od realnega življenja in vzpostavi minimalno, a jasno razliko dveh povezanih sfer.
Ko se poveže z utelešenim svetom – nastanek zarodka – se na mamo priklopi s pomočjo rdeče fleksivrvice, ki omogoča tudi učinkovito prikazovanje bližine ali oddaljevanja med mamo in plodom (v občutjih in razmišljanjih ter fizično – skorajšnji splav, rojstvo). Tudi sicer je predstava posejana z drobnimi inovativnimi uprizoritvenimi prijemi, kot so shematično gibalno uprizarjanje dnevne rutine ali izraba preproste scenografije lesenih kubusov za mizico, koš za bruhanje ali taksi.
Uprizoritev tako prepleta dve tematski ravni, njun spoj pa poudarja tudi naslov drame – Horion je latinski izraz za membrano embria. Tanka prepuščajoča membranska plast se na neki način naseli tudi v volumen odrske situacije z nenehnimi prehajanji med tem (utelešenim) in astralnim svetom duš. Kljub temu pa ta meja ostaja trdna in dveh zgodb ne uspe združiti v koherentno uprizoritveno celoto. Čeprav se po eni strani zdi, da spremljamo pripoved Duše – prav ona začne uprizoritev z iskanjem svojega sina, pozneje pa s svojim obstojem in dejanji tudi poganja in uravnava partnerski odnos, pa režijska postavitev v prvi plan postavlja zgodbo Mistral in Marka. Zato se zdi, da umanjka jasna odločitev, katera izmed obeh zgodb bo osrednja in skozi katero bo pripeljana njena nujna dopolnitev, da bi zaživeli v dinamičnem prelivanju in ne v neprestanem "boju" za pozornost.